Knjiga Samohodec pisatelja Jurija Hudolina je v bistvu biografski in dokumentarni roman o življenju in delu Igorja Vidmarja (ob njegovi sedemdesetletnici). Knjigo je izdala založba Beletrina in je takoj naletela na velik medijski odziv, še posebej v krogih, ki pank in tovrstno glasbeno življenje spremljajo že nekaj desetletij, najstarejši pa seveda še več časa in poznajo mnoge dohodke od blizu, vključno z Radiom Študent, ŠKUC, Novim rockom, Laibachom, plakatom za Titovo štafeto, NSK, neštetimi glasbenimi gostovanji, koncertom in protestnim zborovanjem na Kongresnem trgu v aferi JBTZ… Zanimivo je, da v knjigi piše pank, nekateri pa uporabljajo verzijo punk.
“Igor Vidmar, boter in stric iz ospredja slovenskega panka, ki je v romanu navdih za glavnega junaka Bobana, je človek, ki je v Slovenijo pripeljal mnoga najbolj znana imena svetovnega panka in rocka, od Davida Bowieja do Nicka Cava, v romanu pa so zapisane tudi sočne zgodbe o članih bendov. Kot eden glavnih alternativnih slovenskih medijskih aktivistov urednikov in glasbenih promotorjev je deloval v Mladini, na Radiu Študent, Radiu Slovenija in Studiu City. Kot koncertni promotor in producent je Vidmar v Jugoslavijo in Slovenijo pripeljal več kot tristo svetovno znanih skupin, sodeloval pri mednarodnem prodoru skupine Laibach in bil založnik njenega prvega albuma. Kot eden glavnih neodvisno levih alternativnih glasov rajnke Jugoslavije je – tudi kot član kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic – pripomogel k osvoboditvi Slovenije in poznejši uveljavitvi mnenjskega pluralizma v medijih.
Roman Samohodec, ki je napisan po nekaterih motivih iz njegovega življenja, pa ni le literarizirana biografija – je večplastno delo, ki govori o politiki, o samostojni Sloveniji in o svetovnih glasbenih zvezdah.” (Iz predstavitve založbe).
Knjiga Samohodec je morda celo boljša, kot če bi jo bil Igor Vidmar o sebi napisal sam. Ima vse komponente biografsko – dokumentarnega romana, ki gradi na verodostojnih faktih na uravnotežen način, tako da je le nekaj tem bolj poudarjenih in bi se današnjemu bralcu zdele bistvene, starejši bralci pa bi hkrati še potrdili, da je bilo res tako. Začuda bi ob bogati kronologij dogajanja v posebni razpredelnici na koncu knjige Škuc ropot od leta 1981 do 2016 pričakovali bogatejši fotografsko-dokumentarni nabor s samih koncertov, tako pa so se fotografije omejile na avtobigrafske momente, ne pa nadegoistične prikaze osrediščenega junaka. S fotografijami, pomaknjenimi med tekst, bi dobili ustrezno dopolnilo tekstovnega pričevanja in bi celota zazvenela bolj plastično. Seveda bi se potem hitro odprl problem; kdo pa je v resnici nastopal na koncertih ?
Zelo redko se zgodi, da je v nekem kulturnem, glasbenem in umetniškem dogajanju v ospredju organizator sam, tu konkretno Igor Vidmar. V biografsko zgodbo, v precejšnji meri romansirano, a se vendarle zdi, da je “romana” manj kot resničnosti, vstopa po milosti pisateljskega prijatelja in sotovariša na Ljubljanski tržnici, še posebej v določenih dnevih v tednu in v knjigi omenjenem lokalu, tako da se dolgoletna druženja med pisateljem in njegovim literarnim objektom ne zdijo kot nekaj “po službeni dolžosti”, ampak kot naravna zlitost in potek dveh zgodb, kot da bi pisali dve osebi skupaj; jaz in moj drugi jaz. Česar ne ve eden, bo pa zanesljivo dopolnil drugi. Ko prvi uživa, drugi gleda in si zapisuje, tako da je nenadoma prisoten “seks v troje”, kar lahko zasledujemo v nekaterih “podzgodbicah” in nam je skorajda žal, da so se tako hitro končale in niso zapustile trajnih sledov. Seveda je v knjigi tudi nekaj zvez ali stikov, ki sta jih soavtorja skrila pod inicialke ali domnevno identiteto, a bi se z malo truda dalo izbrskati, o kom teče beseda.
Jurij Hudolin na marsikateri strani dobi posebno dragocen in skrbno oblikovan pisateljski zagon in bravuroznost, ki marsikdaj preseže njegovo čisto romaneskno literaturo, kar gre seveda v korist kvalitete celotne knjige. Priče smo redki pisateljski in izpovedni angažiranosti, prepričljivosti, želji po določilu zgodovine na neki sicer parcialni, a ne nepomembni tematiki vsesplošnega družbenega preporoda od sredine ali celo začetka sedemdesetih let, usodnih sprememb na začetku osemdesetih in še bolj sredi ter proti koncu osemdesetih let.
Iz knjige je razvidno, da je bil Boban kot glavni junak širokega srca in spodbujevalec glasbenega dogajanja z dušo in srcem, z jasnim ciljem in seveda dolgo potjo do njega, ki pa ni čisto jasno opredeljen: nikjer ni rečeno, kaj je višek vsega in kdaj je čas za konec. Pomembnejša je razvojna, široka panorama, prava slikarska paleta z neštetimi barvami. Težko je od zunaj določiti, kdo je v knjigi premalo poudarjen, kdo pa morda več ali celo preveč, saj gre za konkretne ljudi, ki so znani še po mnogih drugih virih in zgodbah. Primarni je Boban, a na naravno povezujoč način, ne pa na “zvezdniški”. Nekaj sicer je popadkov, ki gredo v to smer, ne nazadnje na bolj ironični ravni, a vseskupaj zapakirano v paket ironije in samoironije, male tragike, bolj trenutnih nevšečnostih. O čem ali o kom bi se dalo zapisati še kaj več, je težko vprašanje, saj je ekvivalent resničnosti hudo subjektiven ali celo spremenljiv.
Pomembno je, da bo bralec Samohodca zelo veliko izvedel in da ga bo sprejel po svoji celovitosti in odkriti pisateljsko – izpovedni naklonjernosti tako glasbenikom kot spremljevalcem. Kakšna druga biografska knjiga katerega izmed širših protagonistov glasbenega časa in kulturnega ter političnega prostora bi bila najbrž bolj egoistična kot je ta.
Marijan Zlobec