Odpiranje galerij in muzejev je prijetno osvežilo kulturno ponudbo v času pandemije in zaprtja gledališč, oper in koncertnih dvoran ter nasploh vsakršne množične, predvsem glasbeno-gledališke scene. Obisk se je takoj povečal v vseh galerijah in muzejih. Med galerijami, ki je spet odprta in ponuja posebno redko razstavo, je Galerija Hest na Židovski ulici v Ljubljani.
Tam so pripravili razstavo morda manj znane slovenske slikarke Molly Bonač (1919-1995). Slikarstvo je študirala na Akademiji lepih umetnosti v Bologni med letoma 1941 in 1944. Že v mladosti pa se je slikarstva učila pri Rihardu Jakopiču in deloma pri slikarju Hinku Smrekarju.
Slikarska dela Bonačeve so motivno večinoma razpeta med cvetličnimi tihožitji in krajino.
Podpis
V njih zajeta barvna dinamika ustvarja svetlobne impresije in nas nagovarja s prav posebno intimno tišino upodobljenega motiva.
Galerija Hest v Ljubljani je trenutno odprta od ponedeljka do petka med 12. in 19. uro in ob sobotah med 10. in 13. uro.
Molly Bonač – Spominčice
O Molly Bonač je malo zapisov. Enega je objavila Naša komuna leta 1988. Napisala ga je Jasna Škrinjar in ga naslovila z “Bil je heroj v slikarstvu.”
»Eno sliko bi radi, ali se kaj dobi do štirideset milijonov?« so rekli kupci in povedali ime avtorja. »Ta je ves čez 100,« je rekla posrednica. »Kaj pa kakšno cvetje?«. »Tele sončnice so čez 100.« Potem so povedali drugo ime, posrednica jih je napotila drugam. Slikarka Molly Bonač je imela v rokah anemone, kupila jih je na trgu, kjer so trikrat ceneje kot v trgovini. »Vi imate seznam del, ki sem jih pri vas prodala,« je rekla. Sveženj z naslovi je bil precejšen. »Vendar je še neurejen«, Naslovi? »Anemone, Rožnik, Barje,« je rekla posrednica. Tako sem izvedela, da ima vsak umetnik svojega kritika, ki »stoji za njim«. Le da so časi Pavlovcev, Jam, Jakopičev minili. Svoje privržence imajo različne smeri v umetnosti. Kaj pa kdor je sam? Tak pač ostane brez imena.
Moja naivna misel, da je umetnost ustvarjanje sveta in ne njegova dekoracija ali odraz ali posnetek, se je umaknila ugotovitvi, da je navadno tržno blago, ki ima svoje tržne zakonitosti.
Čisto naključno sem bila povabljena na srečanje z eno najprisrčnejših žena, ki je prijateljevala z umetniki, ki se niso ozirali na tržne zakonitosti, ampak so skušali ustvariti Slovencem duhovni svet, v katerem ne bi bilo treba več tožiti, kakor v tistih predvojnih časih: » Malo imamo mecenov, ki bi imeli poleg bogastva še čut za stvariteljsko moč skritih talentov.« To sem prebrala v enem od številnih izrezkov v stanovanju, v katerem je dišalo po olju, po barvah, kjer je stal štefalaj in kjer se v kotih skrivajo spomini, ki sem jih skušala čutnonazorno upodobiti v duhu.
Molly Bonač – Šopek anemon
Na primer drsajoče korake starca. Na vratih kljuka, taka »navadna kot na hlevskih vratih« in tam mlado dekle. Sredi revščine – mojster. V kleti pol tone premoga, v katero se je spremenil žar barv, ki še danes krasijo nek velik ljubljanski salon. Nadarjeno dekle je spoštljivo zagledano v slovenskega genija, ki ga ljubljanski meščani »ne bi imeli niti na sekretu«. Tako so takrat rekli.
Danes krasi Rihard Jakopič slovenski zgodovinski spomin z učenimi definicijami in spodbuja identiteto naroda, nad katerim je bil tiste čase tako razočaran. »Za paviljon, ki ga je zgradil, si je Rihard Jakopič odtrgal od ust« pravi Molly Bonačeva, ki polaga na grob duhovnega sveta, ki ga je ustvarjal mojster, kjer topla rjavozlata barva salonskega interiera izžareva nedoseženo in večno hrepenenje slovenskega umetnika, ki se zateka v salon pokrajine, kjer sije svetloba luči brez girland in brez menic, ki njemu – umetniku nikoli ne omogočijo stvaritve, s katero bi se res lahko ponašal nesrečni rod ujet v »gotov denar«.
Molly Bonač – Šopek
Deklica in mojster ustvarjata skupaj. Nauči jo grundirati slike. Kar ni uspelo mojstru, je uspelo njej v njegov spomin. Nihče še ni preštel rodbekij, plamenic, cinij, gladiol, vrtnic, potonik, strelicij, krizantem, spominčic, španskega bezga, ki jih nadarjena žena polaga na grob mojstrovega duha. In jaz si skušam predstavljati vse tiste brezštevilne domove, ki jih krasijo rože, ki ne uvenejo in se tudi posušile ne bodo. Tisti dan sem se vrnila iz trboveljskega rudnika, na čevljih sem imela še jalovino, razmišljala sem, kako bi učinkovalo to razkošje barvne lepote v rudarski ajnzerici. Ne bi šlo. Jože Hudeček ima prav, tudi v blokovsko stanovanje ne sodi. Te slike potrebujejo tišino intimnega doma, velik prostor – stilno pohištvo, melanholično golievsko razpoloženje. Šele v tem okolju velja, kar je zapisal Josip Vidmar 1985. leta v Mollyjino spominsko knjigo »Dobro je in morda edino, kar moremo, lepšati življenje…« Kakšna znamenita spominska knjiga! »Človek je toliko vreden, kolikor da svojemu bližnjemu«. Podpis: Rihard Jakopič. Na drugi strani pa: »Da, da, prijatelj Jakopič. Taka je postava v nebesih. Na svetu pa je ponavadi tako, da človek velja le toliko, kolikor svojim bližnjim vzame, na tak ali inak način.« Podpis: Hinko Smrekar. V tej knjigi so verzi in podpisi Otona Župančiča, Franceta Godca, Matija Jame, Ivana Čarga, Franceta Novšaka, ki je menil:« »Officium tuum quidquid imperat dies«. Nekateri izreki so prav neumni, pravi Molly Bonač, poglejte tegale, napisal ga je jasnovidec Karmah: »Lepo je živeti, še lepše umreti«.
Nekateri me imajo še danes radi, pravi slikarka. »Janez Mesesnel mi je prinesel rože«. Poglejte, mi pravi, on, ki je sicer tako oster kritik, me je tako povišal, da mi je kar nerodno, pravi. Berem: »Včasih po krivici zanemarjamo pozornost delu…«in potem primerjava z mojstrom v prid slikarke. Preseneti me mati z otrokom. Kako to, da je znal doslej srčno rano materinske ljubezni upodobiti vedno le moški? Pokaže mi portret prelepe mlade žene, ki je na moč podobna Barbykam, ki so zdaj osvojile svet. To je moja hčerka, pravi. Najlepše slike sem dala njej.
V dragocenih okvirih žarijo maki in anemone, njene najljubše cvetice, krajine spominjajo na rožnodolske stare čase, ko je Glinščica še tekla čista in je svet dihal skromno domačnost družinskih ognjev in rožnodolskih dreves še ni sušil kisli dež. Ko se vračava skozi neobljudeno Rožno dolino, je stopal pred nama fant, ki je s kamni ciljal na temačne svetilke.
Molly Bonač je hudo prizadeta zaradi sodobnega vandalizma. Rada bi se še srečala z Molly Bonač – najljubeznivejšo ženo, ki prijateljuje z majhnim bolnim kužkom. Tudi zato, ker mi je rekla, ko sem se še enkrat ozrla na štefalaj, na katerem se je risal osnutek noči: »To je pa najbolj zoprno delo. Delam svojo kopijo«. Kaj tudi akademska slikarka Mollv Bonač ne mara retra! ” (Jasna Škrinjar)
Marijan Zlobec