Prešernov dan, slovenski kulturni praznik je napolnil Narodno in Moderno galerijo. Povsod je bilo za vstop treba čakati v vrsti že zunaj. Narodna galerija sicer lahko hkrati sprejme 196 obiskovalcev, a je bilo treba pred manjšimi, posebnimi razstavami še enkrat čakati. Tam je bil dovoljen obisk le šestim gostom. Največje zanimanje je za znamenito praško razstavo, za katero pa se je treba prijaviti vnaprej. Vljudno prosijo, da se za obisk razstave predhodno najavite na T: 01 24 15 424. Prednost za ogled razstave bodo imeli obiskovalci, ki bodo predhodno rezervirali vstopnico. Na ogled bo do 21. februarja.
Vrsta pred Narodno galerijo za vstop v vse galerijske zbirke, fotografije Marijan Zlobec
Pred Moderno galerijo je bilo podobno živahno
Galerija slik Praškega gradu (Obrazárna Pražského hradu) sodi med redke primere umetniških zbirk v Evropi, ki kontinuirano obstajajo že vrsto stoletij vse do danes. V njen obstoj in usodo so se vidno vtisnili dramatični dogodki češke in evropske zgodovine. Cesar Rudolf II. je veljal za strastnega zbiratelja, toda njegov cilj ni bilo neskončno kopičenje izjemnih, zanimivih, kurioznih ali bizarnih objektov. Cenil in zanimalo ga je vse, kar sta ustvarila narava in človek z iznajdljivostjo svojega duha na področju umetnosti in obrtništva, s čimer so se ukvarjali umetniki in znanstveniki, zbrani na njegovem dvoru.
Postavitev češke razstave v Narodni galeriji, foto NG
V času Rudolfovega vladanja je Praga drugič v svojem obstoju postala metropola Svetega rimskega cesarstva in “Meka znanosti in umetnosti”. Njegova galerija, v kateri je bilo približno 3000 slik, in zbirke v t. i. Kunstkammer, kabinetu umetnin, niso bile namenjene občudovanju javnosti, temveč tistim, ki so znali ceniti njihove kvalitete in izkoristiti njihov nauk.
Vojna, ki je zajela Evropo po Rudolfovi smrti, je pustila pečat tudi na zbirki. Vse, kar ni bilo odpeljano na Dunaj, je zajela švedska vojska. Ta je leta 1648 na željo kraljice Kristine iz praške cesarske zbirke odpeljala nekatere dragocene slike in kipe.
Razstavo Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu je postavil Ranko Novak, foto NG
Sodeč po inventuri, so leta 1650 v galeriji ostali samo še prazni okvirji in poškodovane slike. Toda zakladniku Miseroniju jih je nekaj vendarle uspelo skriti pred Švedi in jih zatem vrniti v Galerijo slik. Te so z novimi pridobitvami, ki jih je za Ferdinanda III. na dražbi zbirke lorda Buckinghamskega v Antwerpnu leta 1650 kupil nadvojvoda Leopold Viljem, sestavljale obnovljeno Galerijo slik. Tudi zatem so z odvozi na Dunaj, spremembami namenskosti prostorov v času Marije Terezije, odprodajami in licitacijo kabineta umetnin na javni dražbi leta 1782 iz zbirke odhajala najpomembnejša dela ali se prilagajala umestitvam v novih prostorih. Svojevrstno usodo je doživljala tudi v času Češkoslovaške republike in med političnimi spremembami po 2. svetovni vojni.
Šele po skrbnih preiskavah in rekonstrukciji prostorov iz časa Rudolfa II. so leta 1965 najlepša dela razstavili v novoodprti Galeriji slik Praškega gradu. Odtlej lahko tam javnost občuduje mojstrovine zgodnjih nizozemskih slikarjev, Tizianova dela, umetnine Paola Veroneseja, Jacopa Tintoretta, družine Bassano, Domenica Fettija, Guida Renija, Lucasa Cranacha st., Hansa Holbeina ml., Johanna Heinricha Schönfelda, Petra Paula Rubensa in številnih drugih.
Javnosti na razstavi v Narodni galeriji predstavljajo 46 vrhunskih umetnin – slik, kipov in zlatarskih izdelkov, ki skupaj z reprodukcijami arhivskih dokumentov omogočajo pogled, ki je bil več stoletij namenjen le cesarskim očem.
Narodna galerija omogoča precejšnjo distanco med obiskovalci
Kiparstvo v gotiki in baroku
Frančišek Smerdu – Ples v maju (Pomlad), mavec
Leta 2012 je Narodna galerija prejela sedemintrideset plastik kiparja Frančiška Smerduja (Postojna, 1908 − Ljubljana, 1964) v mavcu in v glini. Podarila jih je kiparjeva hči, akademska kiparka Mojca Smerdu. Donacija predstavlja osnutke za kiparjeva raznolika dela, ki jih je ustvarjal v svojem opusu, in sicer osnutke za glave, portrete, malo plastiko, reliefe ter monumentalno spomeniško kiparstvo. Z razstavo pridobljenih del predstavljamo slovenskega kiparja, profesorja na ljubljanski likovni akademiji, člana Neodvisnih, avtorja javnih spomenikov in male intimne plastike v žgani glini, mavcu, bronu in kamnu.
Frančišek Smerdu – Rojstvo, relief, patiniran mavec, 1943
Kiparstvo Frančiška Smerduja slovenska umetnostna zgodovina obravnava v okviru tridesetletnega kiparskega snovanja na Slovenskem od tridesetih do šestdesetih let 20. stoletja. V zgodovino kiparstva na Slovenskem se je Frančišek Smerdu vpisal kot snovalec malih intimnih plastik, ki so v svoji izraznosti na poseben način monumentalne, na drugi strani pa kot avtor monumentalnih javnih spomenikov, ki jih zaznamuje svojevrstna “intimnost”. Kipar je namreč male kipe ustvarjal z enakim zanosom kot velika monumentalna dela.
Prešernov spomenik
Popoldne je bilo sicer v Ljubljani v središču mesta kar živahno; zlasti veliko je bilo mladih. Ob Preršernov spomenik so svoje vence položili MOL, Socialni demokrati in predsednik Borut Pahor; iz vladne koalicije nihče, kar ni minilo neopazno. Prav tako ni bilo osebnih obeležij individualnih častilcev Franceta Preršerna, niti ne ustanov in zavodov.
Venec predsednika Boruta Pahorja
Opazil pa sem neke vizitke, za katere nisem zaznal ekega smisla, ker je bolj izgledalo, kot da bi jih nekdo izgubil. Ko pa sem eno vzel v roke, sem opazil, da gre za “kritično vizitko” na račun notranjega ministra Hojsa z napisom: “Minister Hojs nepreklicno brez obraza.”
Slovenski kulturi socialni demokrati
Vencev predstavnikov aktualne vlade, zlasti premiera Janeza Janše in kulturnega ministra dr. Vaska Simonitija, ni bilo opaziti.
Frančišek Smerdu – Strelec, osnutek za Spomenik kraškim borcem, Postojna, 1951 – 1952
Marijan Zlobec