V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nova razstava z neobičajnim naslovom Ko ste v dvomu, pojdite v muzej. Razstava predstavlja delček del iz sicer nadvse bogatih zbirk mednarodnih zbiralcev pretežno sodobne in najnovejše ali sproti nastajajoče umetnosti. Tokrat se predstavlja pet lastnikov mednarodnih likovnih zbirk, med katerimi je tudi ljubljanski par Igorja in Mojce Lah, ki pa je predstavljen kot v Švici živeči, kar odpira precej vprašanj, ki pa ne spadajo v samo razstavo. Njen avtor je Tevž Logar.
Razstava v Mestnem muzeju, vse fotografije Marijan Zlobec
Razstava z več kot 100 svetovno priznanimi umetniškimi likovnimi deli, ki so nastala v času od 19. stoletja do danes in v Ljubljano prihajajo iz petih zasebnih zbirk, pred nas postavlja enega od vpogledov v razvoj likovne umetnosti in hkrati ponuja odlično priložnost za opazovanje najrazličnejših umetniških praks, ki reflektirajo družbene spremembe zadnjih 150 let.
Hito Steyerl – Povzetek (Abstract), dvokanalni HD video, zvok, 2012
Razstava, ki jo je samo za tokratno predstavitev kuriral Tevž Logar, pozornejšemu gledalcu ponuja tudi odgovore na vprašanja, kaj je danes umetnostni sistem, kako deluje in kdo vse so njegovi deležniki – ustvarjalci, umetniška dela, muzeji, zasebne galerije, zbiratelji umetnosti.
Andra Ursuta – Joga ne pomaga, svinčeni kristal, 2019
Razstavo dopolnjuje soba z dokumentacijo vseh petih zbirk, izšel bo katalog, v muzeju bodo organizirali konferenco, za čas po odprtju muzejev pa pripravljajo tudi projekcije filmov, performanse in vodstva. Postavitev razstave in njeno grafično podobo podpisuje skupina Novi kolektivizem.
Constantin Brancusi – Speči otrok, bron, 1906 – 1907
Na razstavi so med drugimi prikazana svetovno priznana umetniška imena, kot so Constantin Brâncuși, Maurizio Cattelan, Shirin Neshat, William Kentridge, Joseph Beuys, Diane Arbus, Jean Arp, Hito Steyerl in mnogi drugi, med katerimi večine pri nas še nismo videli.
Nan Goldin – Joe in Andres v postelji, Berlin, fotografija, 1992
Zbirateljstvo je pri nas izjemno podcenjeno. Zato lahko ta razstavni projekt skupaj z izdano publikacijo, strokovno konferenco, vodstvi in številnimi drugimi dogodki razumemo tudi kot poskus prikaza, kakšna je vloga zbirateljev v sodobnem umetnostnem sistemu. Ne nazadnje lahko vseh pet zbirk služi kot prikaz študij primerov, kako lahko zbiratelji prispevajo k izvedbi večjih projektov pri nas. Tudi projektov v novi galeriji Cukrarna, ki bo svoja vrata predvidoma odprla septembra 2021.
Pogled na razstavo
Če ste torej v dvomu, pridite v Mestni muzej Ljubljana, kjer vam bodo situacijo osvetlili:
Collection Laurent Fiévet
Helena Almeida, Carl Andre, Diane Arbus, Mercedes Azpilicueta, Oliver Beer, Anna Betbeze, Etienne Chambaud, Jean Cocteau, Daniel Gustav Cramer, Rodolphe Delaunay, Dominique Gonzalez-Foerster, Laurent Grasso, Richard Hamilton, Pierre Huyghe, Jean-Louis Igout, Alexandre Lavet, Henri Matisse, Wilfredo Prieto, Anri Sala, neznani amaterski fotograf, Andy Warhol, Ian Whittlesea.
Nan Goldin – Joey na moji strehi, New York, fotografija, 1991
Lah Contemporary
Joseph Beuys, Sophie Calle, Ištvan Išt Huzjan, William Kentridge, Robert Mapplethorpe, Shirin Neshat, Marjetica Potrč, Hito Steyerl
Ovidiu Șandor Collection
Dragos Alexandrescu, Jean Arp, Ştefan Bertalan, Constantin Brâncuși, Brassaï, Geta Brătescu, Victor Brauner, André Cadere, Ion Călugăru, Constantin Flondor, F. Brunea-Fox, Harun Farocki & Andrei Ujică, Ion Grigorescu, Marcel Iancu, Wassily Kandinsky, Gherasim Luca, Ana Lupaș, Victor Man, Max Hermann Maxy, Alex Mirutziu, Ciprian Muresan, Vlad Nanca, Paul Neagu, Ioana Nemes, Mihai Olos, Sașa Pană, Paul Păun, Jules Perahim, Eugen Rosca, Arthur Segal, Doru Tulcan, Tristan Tzara, Andra Ursuţa, Ilarie Voronca.
Barbara Kruger – Govoriti je lahko, kolaž, 1993
Fondazione Sandretto Re Rebaudengo
Maurizio Cattelan, Nan Goldin, Mona Hatoum, Josh Kline, Barbara Kruger, Yong-Baek Lee, Eva Marisaldi, Paulina Olowska, Raymond Pettibon.
Thyssen-Bornemisza Art Contemporary Collection (TBA21)
Dana Awartani, Christian Salablanca Díaz, freq_wave kuratorja Carla Michaela von Hausswolffa, Yeo Siew Hua, Eduardo Navarro.
Paulina Olowska – Pripadnica ljudstva Ouled Nail po Maynardu Owenu Williamsu, olje na platnu, 2016
Iz Dokumentacije v zadnji sobi s pomočjo videov in katalogov, ki dokazujejo javno razstavno dejavnost vseh petih zbirk, je šele jasno, kolikšna je pravzaprav obsežnost tako zbirateljske kot javne, razstavne aktivnosti, ki so pogoj, da nekaj nosi svoje zbirateljsko ime ali ime zbirke.
Mercedes Azpilicuenta – Mise en abyme 1, tekstil, 2019
Odveč je pripomba ali primnerjalna ugotovitev, da imamo mi bistvceno več zbirateljev, kot jih pokaže sedanja razstava. Pri nas je bolj opazna osebna donacija umetniških zbirk posameznim ustanovam, kot sta Narodna in Moderna galerija, ki sta prav v zadnjih letih pridobili več pomembnih umetniških opusov v trajno last in razstavno-študijsko uporabo. Prav tako pridobivajo cele zbirke posamezni gradovi, pokrajinski muzeji, obnovljene stare hiše v mestih, kjer so umetniki živeli in ustvarjali, zbirke dedičev, zbirke v dogovarjanjih z urejevalci kulturne dediščine. Ta aspekt je na razstavi prezrt, saj je poudarek na tem, kdo zna pravočasno ali kot prvi podpreti mlade ali sodobne umetnike in jim z odkupom njihovih del pomaga preživeti, hkrati pa jih spodbujati.
Igor Lah in Jakov Brdar v Galeriji TR 3, foto Marijan Zlobec
Razstava v Mestnem muzeju je po svoje “ilustrativna”, za naše razmere pa sploh, hkrati spodbujevalna, odpira dialog in razmišljanje o posameznikovem odnosu do umetnosti in samega sebe. Z razstave seva sodobnost, moderni čas, vpliv tehnologije in znanosti na umetnost, kot se je kazala vedno; lahko bi se pokazala še v bistveno večji ali močnejši podobi, če bi imeli večje prostore in denarja za selitev del iz omenjenih zbirk v Ljubljano.
Mona Hatoum – Ogrlica iz las, 1995
V Ljubljani se je mednarodnost zbirateljstva kazala zlasti v času razcveta Mednarodnega grafičnega bienala in s številnimi odkupnimi nagradami za zbirke podjetih. Teh ni bilo malo; ne nagrad ne podjetih, ki pa so se z novim časom prestrukturirala, dobila nove lastnike, šla v stečaj, zbirke propadle… Mednarodna imena med slovenskimi zbiralci nimajo nobene “teže”. Igor Lah kupuje preko tujih galerij, ki pa imajo svoje prejšnje in prvorazredne zbiratelje; ti imajo pri odkupih prednost. Razen, če plačaš več ali morda preplačaš.
Anna Betbeze – Povodni mož, tekstil, 2013
Na ljubljanski razstavi je nekaj znanih mednarodnih imen, a bolj s slabimi, nereprezentativnimi deli. V Sloveniji je dovolj možnosti, da dobi zbiratelj od posameznega umetnika dobra, da ne rečem najboljša dela, v tujini pa bistveno manj ali zelo malo, razen če redno hodiš na mednarodne sejme sodobne umetnisti in pravočasno kupiš kakšo odlično delo. Omenjeni Lah je imel veliko srečo z zadnjim opusom Zorana Mušiča, ki ga je menda odkupil neposredno v Benetkah in po odmevni razstavi v goriški palači Attems. Podobno z Mapplethorpovimi fotografijami, ki pa so menda že iz njegove posmrtne fundacije. Vrhunec so nekatera dela Tonyja Cragga, Ilije in Emilije Kabakov, Richarda Deacona, Bernda in Hille Becher, Anselma Kieferja ali cele vrste slovenskih umetnikov, ki pa jih na sedanji razstavi ni.
O razstavi bo še veliko govora, saj napovedujejo vodstva in predstavitve s pogovori, zato nima smisla dogodke prehitevati.
Ištvan Išt Huzjan – Brez naslova, valja, zgrajena iz opeke in mavca, 2018
Marijan Zlobec