Narodna galerija predstavlja sedemintrideset plastik kiparja Frančiška Smerduja (Postojna, 1908 − Ljubljana, 1964) v mavcu in glini. Podarila jih je kiparjeva hči, akademska kiparka Mojca Smerdu. Donacija zajema osnutke za kiparjeva raznolika dela, in sicer osnutke za glave, portrete, malo plastiko, reliefe ter monumentalno spomeniško kiparstvo. Avtorica razstave in vodja projekta je Mateja Breščak. Razstava Frančišek Smerdu (1908−1964). Donacija Narodni galeriji bo na ogled od 23. januarja 2021 v Galeriji Narodni dom v Narodni galeriji. Odprtje razstave bo prilagojeno trenutnim epidemiološkim razmeram.
Frančišek Smerdu – Ležeča z vencem (Pomlad), osnutek za kip v Festivalni dvorani (Pionirski dom – Center za kulturo mladih), patiniran mavec, 1957
V zgodovino kiparstva na Slovenskem se je Frančišek Smerdu vpisal kot snovalec malih intimnih plastik, ki so v svoji izraznosti na poseben način monumentalne, na drugi strani pa kot avtor monumentalnih javnih spomenikov, ki jih zaznamuje svojevrstna “intimnost”. Kipar je namreč male kipe ustvarjal z enakim zanosom kot velika monumentalna dela.
Frančišek Smerdu je bil skupaj z drugimi študenti zagrebške likovne akademije član Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov in pozneje profesor na ljubljanski likovni akademiji. Ustvarjal v različnih materialih, najraje v marmorju, učinek zglajene, mehke kiparske gmote je ritmično stopnjeval z bolj slikovito obdelavo površine z živahno igro svetlobe in senc. Apolinična lepota njegovih ženskih figurin v različnih pozah in s preprostimi »atributi«, kakršni so šal, brisača, vrč, pladenj ali prt, doseže še večjo intimnost v bolj svobodni obdelavi in topli barvi gline. Precej omejen ikonografski svet dopolnjujejo še portretne glave in spomeniško kiparstvo, v katerem se je na izviren način približal estetiki socialističnega realizma in jo zaznamoval – v nasprotju z mirno poetiko zasanjanih ženskih likov – z gibanjem in zanesenim vznemirjenjem.
Frančišek Smerdu – Ivan Cankar, mavec, 1942
Uvodno besedilo o razstavi direktorice Narodne galerije dr. Barbare Jaki
»Bogatitev muzejskega fonda z dediščino, ki je pomembna za kar najbolj popolno predstavitev obdobja, posameznega umetnika, umetnostne smeri ali likovne motivike, je ena od temeljnih nalog Narodne galerije. Zbiralna politika je usklajena z ustanovitvenim aktom galerije in inventariziranim fundusom, posebej opredeljena pa tudi v strateškem načrtu institucije. Sredstva za odkupe umetnin se iz leta v leto manjšajo, zaradi dinamike sproščanja teh sredstev je oteženo dolgoročno načrtovanje, še bolj pogosto pa ovira že dogovorjene odkupe.
V zadnjih letih praznino zapolnjujejo številne donacije umetnin ali celotnih opusov. To so dragocena dejanja lastnikov, ki potrjujejo zaupanje javnosti v naše delo. Tako so v Narodni galeriji na izrecno željo donatorjev poleg korporacijskih zbirk dobili svoje mesto Marjan Pogačnik, Bojan Kovačič, Zoran Mušič, Metka Krašovec in leta 2012 kipar Frančišek Smerdu (1908–1964). Umetnikova hčerka, kiparka Mojca Smerdu, je Narodni galeriji podarila sedemintrideset plastik v mavcu in glini, ki so se pridružile trinajstim že inventariziranim Smerdujevim kipom; eden od teh je leta 2016 dobil svoje mesto v novi stalni zbirki.
Darovalki Mojci Smerdu se iskreno zahvaljujemo za neprecenljivo dopolnitev kiparske zbirke Narodne galerije, ki je odslej skrbnica osnutkov za več kiparjevih najpomembnejših del, med njimi Strelca za Spomenik kraškim borcem v Postojni ter alegorij Pomlad, Jesen, Glasba in Drama v Festivalni dvorani v Ljubljani.
Frančišek Smerdu – Dekle s šopkom, patiniran mavec, 1961 – 1962
Donacija zajema osnutke tako za intimno malo plastiko in reliefe kakor za javne spomenike in portrete v marmorju ali bronu. Od prevzema donacije je potekalo intenzivno muzejsko delo – evidentiranje, dokumentiranje, proučevanje še vedno premalo znanega opusa – in predvsem restavriranje. Nekateri osnutki so bili zaradi krhkosti neobstojnega materiala ali poznejših kiparskih postopkov v tako slabem stanju, da so bili komaj prepoznavni. Predpriprave so zahtevale detektivsko iskanje, včasih skoraj ugibanje. Mateja Breščak je opravila natančne raziskave, dopolnila marsikateri podatek o upodobljencih, opozorila na aktualna dogajanja s Smerdujevimi deli, npr. odtujitev Cankarjevega poprsja na Rožniku in umestitev kipa Ekvorne ob Gallusovem nabrežju v Ljubljani, natančneje pa je opredelila tudi marsikatero datacijo. Več tako zbranih informacij je služilo zamudnemu restavriranju, ki sta ga v največji meri opravili Martina Vuga in Erika Sartori. Zato lahko zdaj z novo lučjo pogledamo na umetnost Frančiška Smerduja in njegov ustvarjalni postopek.
Donacija je tudi priložnost, da obudimo že nekaj let staro vprašanje o oblikovanju nacionalne gipsoteke, zbirke mavčnih osnutkov, v kateri bi občutljiv material našel najbolj primerno zavetje, hkrati pa na enem mestu omogočil študij kiparskih zamisli in ustvarjalnih postopkov.
Frančišek Smerdu – Strelec, osnutek za Spomenik kraškim borcem, Postojna, patiniran mavec, 1951–1952
Frančišek Smerdu je bil skupaj z drugimi študenti zagrebške likovne akademije član Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov. V letih pred drugo svetovno vojno oblikoval svoj ustvarjalni kredo in slog v naslonu na odlično obrtno znanje in dva izjemna profesorja, vodilna jugoslovanska kiparja Frana Kršinića in Ivana Meštrovića. Ob hkratnem poznavanju sodobnega, predvsem francoskega kiparstva je našel zase najustreznejši izraz in zavzel prepoznavno mesto v razvojni liniji slovenskega novejšega kiparstva. Najstarejša Ivana Zajca in Ivana Napotnika ter svoja neposredna predhodnika Alojzija Repiča in Franceta Kralja je povezal z naslednjo generacijo, ki jo predstavljajo Jakob Savinšek, Stojan Batič, Drago Tršar in Ivan Štrekelj; ti so že bili Smerdujevi študenti na ljubljanski likovni akademiji, na kateri je poučeval od njene ustanovitve leta 1946 do svoje smrti leta 1964. Radikalni motivni in formalni invenciji ni sledil. Ustvarjal je v različnih materialih, najraje v marmorju, učinek zglajene, mehke kiparske gmote je ritmično stopnjeval z bolj slikovito obdelavo površine z živahno igro svetlobe in senc. Apolinična lepota njegovih ženskih figurin v različnih pozah in s preprostimi »atributi«, kakršni so šal, brisača, vrč, pladenj ali prt, doseže še večjo intimnost v bolj svobodni obdelavi in topli barvi gline. Precej omejen ikonografski svet dopolnjujejo še portretne glave in spomeniško kiparstvo, v katerem se je na izviren način približal estetiki socialističnega realizma in jo zaznamoval – v nasprotju z mirno poetiko zasanjanih ženskih likov – z gibanjem in zanesenim vznemirjenjem.
Frančišek Smerdu – Ples v maju (Pomlad), relief, 1957 – 1958
Frančišek Smerdu je del naše likovne zavesti, čeprav v času svojega življenja ni veliko razstavljal. Umetnostnozgodovinska stroka je njegovo delo pozneje sicer večkrat izpostavila, vendar »človeška razsežnost notranjega življenja« njegovih malih, intimnih plastik vsaki generaciji spregovori drugače. In če še enkrat povemo z besedami Špelce Čopič, »samo njihova dovršena skladnost premaguje čas ter ohranja – za življenje umetnine potrebno – svežino čustvene in duhovne napetosti.« (Po tiskovnem sporočilu).
Frančišek Smerdu (1908–1964)
Marijan Zlobec