Založba ZRC je na svoji zadnji spletni tiskovni konferenci predstavila še nekaj knjig bolj specifične narave. Med njimi izstopa knjiga dr. Borisa Golca Slovenska posebnost – dvorec Podšentjur v Podkumu. Od nenavadnega nastanka do desetih rodov rodbine Čop. Vsakdo bo najprej pomislil na slavnega Matijo Čopa, a ne gre zanj ali njegov rod. Knjiga je izšla v zbirki Thesaurus memoriae Dissertationes 14.
Monografija izrisuje zgodovino dvorca Podšentjur v zasavskem Podkumu do danes. Med podšentjurskimi graščaki pripada posebno mesto rodbini Čop, ki je dvorec kupila leta 1748, od zemljiške odveze leta 1848 pa kontinuirano kmetuje na nekdanji dominikalni posesti. Prva posebnost Podšentjurja je dolgotrajno lastništvo Čopovega rodu, saj so Čopi danes na Slovenskem najstarejša od samo dveh rodbin graščakov neplemiškega izvora, ki se lahko pohvalita, da sežejo njune korenine še v čas pred prelomnim letom 1848. Druga posebnost je nastanek dvorca, ki se je razvil v drugi polovici 16. stoletja iz posesti kmetov Zavrlov. Ti so se v dveh ali treh generacijah povzpeli od navadnih podložnikov do zemljiških gospodov, zadnja predstavnica te rodbine pa se je celo poročila s plemičem. Končno ne gre prezreti tretje posebnosti, dejstva, da sta v 20. stoletju potonila v pozabo tako ime dvorca kot sploh spomin na Čopovo hišo kot nekdanji dvorec ter na Čope kot graščake in zemljiške gospode.
Kot pravi avtor, so lastniki Podšentjurja in z njim povezane rodbine pripadali vsem družbenim slojem, od navadnih podložnikov prek svobodnikov, meščanov, gospoščinskih upraviteljev, drugih uradnikov, neplemiških zemljiških gospodov in vseh stopenj plemstva, od nižjih plemičev z dvomljivim plemiškim izvorom tja do grofov. Pomembna je opazka, da “ubogi kmet” v preteklih stoletjih ni bil samo žrtev “izkoriščevalskega fevdalca”, ampak je lahko s spretnostjo v eni sami generaciji postal gospod.
Dr. Boris Golec po Knjigi na pot in uvodu najprej spregovori o Podšentjurju, o nastanku, lokaciji, imenu, stavbnem razvoju dvorca ter virih o njem in njegovih prebivalcih, Zavrlovem svobodniškem dvorcu – od nastanka do prehoda v plemiške roke, Podšentjurju v plemiških rokah – med prvo polovico 17. in sredo 18. stoletja.
Prvič v plemiških rokah – pod Frankoviči
Prvič v rokah baronov – pod Galli baroni Gallensteini
Kratkotrajno Apfaltrerjevo lastništvo
Pod Zupančičem pl. Rosenhofom
Kratko Čečkerjevo obdobje – Podšentjur spet v baronskih rokah
Pod grofico Wazenberg bežno v grofovski lasti
Obdobje pl. Rossettijev, plemičev vprašljivega naslova
Pod samozvanimi baroni Valvasorji
Kratkotrajno lastništvo Terezije pl. Merherič, imenovane Fabjanič
Tu nastopi drugi del knjige, ki spregovori o Podšentjurju in rodbini Čop – od srede 18. stoletja do danes.
Janez Jožef Čop I. (ok. 1718–1781) – prvi graščak iz Čopove rodbine
Jožef Čop II. (1764–1816) – prvi v Podšentjurju rojeni graščak iz Čopovega rodu
Jožef Čop III. (1794–1855) – oče novih vej Čopove rodbine
Jožef Čop IV. (1817–1881) – zadnji podšentjurski zemljiški gospod
Jožef Čop V. (1855–1917) – formalno zadnji graščak
Čopovina in njeni lastniki od začetka 20. stoletja do danes
Namesto sklepa – oživljena tradicija graščakov Čopov
Knjiga bi bila lahko vzorec za raziskovanje marsikatere slovenske rodbine, ali pa tudi tuje, povezane z našim ozemljem, gradovi, graščinami, posestvi, gozdovi, a je najprej problem, koga to toliko zanima, da bi iskal gradivo tako podrobno, kot je to storil omenjeni avtor te knjige. Nastajajo knjige, ki pa so še boj splošnega značaja, ne poudarjajo pa posameznih tujih rodbin, kot da bi se bali, da bi prišli nazaj in si znova želeli polastiti nekdanjih gradov, kar se je že dogajalo in se še, če pomislim na dvorec Brdo, Ptujski grad, zahteve po nekdanjem premoženju Coroninijev in Lanthierijev na Primorskem. V Trstu sem pred leti imel v rokah italijansko knjigo o italijanskih plemiških rodbinah v Kopru… Torneremo.
Zakon o vračanju odvzetega premoženja je sicer vezan na jugoslovansko državljanstvo, ki pa so ga nekateri imeli, drugi pa so imeli državljanstvo države, ki je bila tedaj dejanski upravljalec ozemlja. Verjetno bodo s časom nastajale monografije, ki bodo nasploh globlje ali podrobneje posegle v vsakršna zgodovinska dogajanja, a hkrati brez strahu o vračanju fevdalizma v naše kraje. Zgodovinarji vsaj domnevno vedo, kje vse živijo potomci nekdanjih lastnikov gradov, pa tudi, kaj bi se zgodilo, če bi npr. potomci Auerspergov na gradu Turjak organizirali srečanje evropske modre krvi in bi prišlo tisoč ljudi, seveda tujcev k nam ali “nazaj”. Ampak najprej bodo počakali, da bo slovenska država na svoje stroške grad obnovila. Malo je znano, da je 1. septembra 2006 bilo v gradu Turjak s strani mednarodnega reda Ordo Supremus Militaris Templi Hierosomilitani Universalis razglašeno veliko priorstvo Neodvisnega reda vitezov templjarjev Slovenije.
Drugo pa je, kako nastaja novodobni slovenski fevdalizem, o čemer pa knjiga še ne spregovori.
Dr. Boris Golec sam ne bi mogel zbrati vseh rodoslovnih podatkov, če se ne bi pri tem oprl na množico poprejšnjih ugotovitev in raziskav Marjana Čopa (1950) in Marije Ija Čop (1958). Skupaj so organizirali že štiri rodbinska srečanja; na zadnjem se je zbralo okrog 280 Čopov oziroma njihovih potomcev.
Monografija je nastala v okviru raziskovalnega programa Temeljne raziskave slovenske kulturne preteklosti in temeljnega raziskovalnega projekta Ambicije, karierizem, pohlep, prevare: socialno – materialne strategije, prakse in komunikacija družbenih elit na Slovenskem v zgodnjem novem veku.
Knjiga je bogato dokumentarno dopolnjena; s starimi vedutami, grbi, sodobnimi fotografijami, med katerimi izstopajo portreti zadnjih predstavnikov rodbine Čop ter fotografije z rodbinskih srečanj. Kar bogata je literatura, podkrepljena z viri.
Marijan Zlobec