Slovenska matica je očitno prehitela samo Univerzo v Ljubljani, ko ji je predlagala simpozij ob njeni stoletnici. Razširjeni in podrobneje strokovno opremljeni referati so izšli v posebnem zborniku 100 let Univerze v Ljubljani, kar pomeni, da je SM v založniškem smislu prodornejša in uspešnejša, Univerza pa se je že pred tem raznim jubilejem oddolžila s toliko publikacijami, da morda ob stoletnici ni čutila kakšne posebne želje po “nadgradnji” že predstavljenega. V tem smislu se vsiljuje vprašanje, kako Univerza v Ljubljani sploh kot celota funkcionira.
“V monografiji so predstavljeni rezultati znanstvenega posveta, ki sta ga ob 100-letnici ustanovitve prve slovenske univerze pripravili Slovenska matica in Univerza v Ljubljani. Že znanim podatkom o ustanovitvi in razvoju ljubljanske univerze so dodane nove analize, ki pojasnjujejo, s kako habilitiranimi učitelji je sploh lahko računala mlada univerza, kako so profesorski krogi vplivali na druga področja, npr. na slovensko sodstvo ali ustanavljanje Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Delovanju univerze v zaostrenih političnih razmerah so dodana razmišljanja o avtonomiji univerze, o dejavnosti študentov in njihovem socialnem statusu. Nismo pa pozabili niti na kulturno dediščino univerze v njenih arhivih in umetnostni zbirki. Izid knjige je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost, soizdajatelj Univerza v Ljubljani.” (Po predstavitvi knjige SM).
Uradna zgodovina Univerze v Ljubljani
Univerza v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1919. Regent Aleksander Karađorđević je 23. julija 1919 podpisal »Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani«, današnji Univerzi v Ljubljani. Njene ustanovne članice so bile Filozofska fakulteta, Medicinska, Pravna, Tehniška in Teološka fakulteta.
31. avgusta 1919 je bilo s kraljevo odločbo imenovanih prvih 18 profesorjev Univerze. Za rojstni dan Univerze v Ljubljani štejemo 3. december 1919, ko je v tedanji deželni zbornici Kranjskega deželnega dvorca, kjer je še danes sedež Univerze v Ljubljani, slavist dr. France Ramovš predaval o historični gramatiki slovenskega jezika. Dogodek so v časopisu Slovenski narod opisali z naslednjimi besedami: »In napočil je dan 3. decembra 1919, zgodovinski dan za vse Slovence, za vso Jugoslavijo, ki ga je naklonila velika doba našemu malemu narodu, da nam je ustvarila v naši svobodi tudi naše ognjišče znanosti, vede in kulture, dan, ko je naša akademska omladina, zbrana v deželni zbornici poslušala od 9-ih do 10-ih dopoldne prvo predavanje v pravkar ustvarjeni slovenski univerzi.« Rektor novoustanovljene Univerze v Ljubljani je postal Josip Plemelj, ki sodi med najpomembnejše matematike z začetka 20. stoletja.
V prvem študijskem letu 1919/1920 je bilo na Univerzo vpisanih 942 študentov, od tega 28 žensk in 914 moških. Kljub temu, da so prevladovali moški, pa je bil prvi doktorski naziv podeljen ženski, kar je bila tudi v evropskem merilu redkost. Prejela ga je Ana Mayer, 15. julija 1920, za disertacijo »O učinkovanju formalina na škrob«.
V obdobju med obema vojnama je ljubljanska univerza kot najmlajša in najmanjša univerza v takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev prejemala najmanj finančnih sredstev. To je pomenilo pomanjkanje prostorov in opreme. Kljub temu je število študentov ves čas naraščalo. Če je bilo prvo študijsko leto vpisanih 942 študentov, jih je bilo v študijskem letu 1940/1941 vpisanih že 2474. Tudi število rednih učiteljev se je s prvotnih 18 povečalo na 90.
S koncem 2. svetovne vojne se je začelo novo obdobje Univerze v Ljubljani. Ustanovne članice so razširile svoje študijske programe. Vse več je bilo potreb po strokovnjakih in leta 1946 se je ustanovnim članicam pridružila Gospodarska fakulteta, naslednje leto še Agronomska fakulteta. V šestdesetih letih je Univerzo v Ljubljani sestavljalo že devet fakultet: Filozofska fakulteta, Pravna fakulteta, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Fakulteta za arhitekturo gradbeništvo in geodezijo, Fakulteta za elektrotehniko, Fakulteta za strojništvo, Medicinska fakulteta in Biotehniška fakulteta. Kot deseta članica je bila leta 1970 v Univerzo sprejeta Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. 24. novembra 1975 se je s samoupravnim sporazumom v ljubljansko univerzo združilo poleg dotedanjih deset fakultet še deset drugih šol in akademij: Akademija za glasbo, Akademija likovnih umetnosti, Akademija za gledališče radio, film in televizijo, Pedagoška akademija, Visoka šola za telesno kulturo, Višja pomorska šola v Piranu, Višja šola za socialne delavce, Višja šola za zdravstvene delavce, Višja upravna šola in Višja tehniška varnostna šola.
Osamosvojitev Slovenije in posledično politične spremembe so prinesle spremembe tudi v visokem šolstvu. Zakon o visokem šolstvu, ki je bil sprejet decembra 1993, je omogočil preobrazbo takrat dveh univerz – ljubljanske in mariborske – v klasični evropski univerzi. Večji pomen je bil dan znanstvenoraziskovalnemu delu in avtonomiji univerz.
Danes je Univerza v Ljubljani med 3 odstotki najboljših univerz na svetu. Univerzo v Ljubljani sestavlja 23 fakultet in 3 umetniške akademije, ki nudijo študij na vseh področjih – naravoslovje, družboslovje, humanistika, tehnika, medicina, umetnost. Je največja in najstarejša visokošolska ustanova v Sloveniji. Tako raziskovalci kot študenti naše univerze dosegajo izjemne uspehe doma in posvetu, zato je Univerza v Ljubljani tudi največja in osrednja znanstvenoraziskovalna ustanova v Sloveniji. (Iz lastne predstavitve 100-letnica Univerze v Ljubljani).
Nekaj malega o referatih
Stoletnico Univerze v Ljubljani v bistvu ali po vsebini zbornika demantira že uvodni referat O prvencih univerzitetnega izobraževanja na Slovenskem dr. Bogdana Kolarja, doktorja teologije, rednega profesorja za zgodovino Cerkve in patrologijo. Njegova teza namreč je, da se je izobraževanje na nivoju univerzitetnega študija v današnjem pojmovnem smisu v Ljubljani začelo že pred štiristo leti, natančneje leta 1619, in sicer s predavanji s področja teologije in kazuistike. Jezuiti so začeli organizirati študij že poprej, leta 1597, tako da je že v študijskem letu 1604/1605 šolanje na jezuitskem kolegiju (za cerkvijo sv. Jakoba) zaključila prva generacija gimnazijcev. Avtor se na koncu referata sprašuje po kriterijih, ki so tedaj veljali: ali so jezuiti v Ljubljani po opravljenih tečajih podeljevali akademske stopnje – niso, ali so jezuiti organizirali predavanja, ki so po svoji vsebini in ciljih sodila v univerzitetni študij – da, ali je imel način obravnavanja posameznih tem značilnosti univerzitetnega pristopa – da, ali so v svojem kolegiju imeli študente, ki so zaključili študij v kolegiju in bi torej šli na univerzo – da, ali so imeli učitelje, ki bi lahko predavali na univerzi – vsekakor. Avtor sklene, da lahko govorimo o vsaj štiristoletni tradiciji visokošolskega izobraževanja na Slovenskem.
No, če pogledamo v uradno zgodovino Univerze v Ljubljani, objavljeno na Wikipediji, ugotovimo, da se je “visokošolsko izobraževanje v Ljubljani začelo že leta 1704, ko so v okviru filozofskega študija na jezuitskem kolegiju ustanovili stolici za logiko in cerkveno pravo, 1705 so ustanovili še stolico za fiziko in matematiko, leta 1766 pa stolico za mehaniko. Pokrivali so tudi študij teologije v povezavi s filozofskim študijem. Ker visokošolska ustanova v Ljubljani ni premogla vseh študijev, jo danes nekateri imenujejo tudi semiuniverza. V 18. stoletju je bil dodatno uveden še medicinsko-kirurški študij. Popolna univerza v Ljubljani, sprva pod imenom Écoles centrales, je bila ustanovljena leta 1810 v času Napoleonovih Ilirskih provinc, a je bila kmalu za tem, ko si je Avstrija povrnila oblast nad Slovenijo, ukinjena.”
Torej gre za razliko sto let že v uradnem pojmovanju začetkov univerzitetnega študija v Ljubljani, brez reformacije, ki se seveda ni začela dogajati v Ljubljani.
Žal zbornik ni imel referata in simpozij ne referenta, ki bi osvetlil način in vsebino izobraževanja slovenskih protestantskih piscev od srede 16. stoletja, se pravi od prvih slovenskih knjig 70 let pred “univerzitetnim šudijem” na jezuitskem kolegiju. Ni pa simpozij omenil niti piscev malo kasneje, avtorjev baročnih pridig, če omenim le Janeza Svetokriškega.
Predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič, urednik zbornika, v svojem uvodniku namreč ni izkoristil priložnosti, da bi opozoril v bistvu na še veliko večji problem, kot je 100 let Univerze v Ljubljani, namreč na celotno zgodovino izobraževanja na Slovenskem ali s slovensko kulturo, šolstvom in znanostjo povezano tujino, ki je dejansko dala rezultate, kot jih v marsičem ni dala Univerza v Ljubljani. To Gabričevo “zapiranje vrat” in postavljanje meja, ne pa odpiranje v dejanski obstoj vsakršnih možnih oblik izobraževanja in delovanja slovenskih in tujih izobražencev še pred omenjeno stoletnico, “pečati” um in misel, v bistvu pa negira obstoj in zgodovino kot tako. Kaj je znanstveni interes in raziskovalni predmet ob jubileju, se vidi po referatih; parcialnih, tematsko navzkrižnih, poljubnih, neproblematičnih, kot da bi božal psa: priden kuža, priden.
Zgodovinar dr. Bojan Godeša v svojem referatu Univerza v času okupacije 1941 – 1945 povsem zamolči zelo pomembna dejstva, in sicer tista, ki so pripeljala do vosovske likvidacije dveh študentov: Jaroslava Kiklja in Frančka Župca, kar je imelo v javnosti ogromen odmev, (zelo polemično pri Edvardu Kocbeku, ki je napadel škofa Rožmana, kot v škofovem govoru na grobu in pridigi v stolnici, pa med ljudstvom, ki je množično, 5000 ljudi, prišlo na Kikljev pogreb in so na koncu spontano vsi zapeli Hvala večnemu Bogu). Kikelj je bil že kot dijak mariborske gimnazije predsednik Slomškovega okrožja Fantovskih odsekov, v času študija v Ljubljani pa med najvplivnejšimi privrženci Katoliške akcije, mladcev Kristusa Kralja in predsednik društva mladincev. Decembra 1941 ga je italijanska fašistična oblast imenovala za člana direktorija Ljubljanske univerzitetne organizacije (Organizzazione Universitaria di Lubiana), različice Fašistične univerzitetne mladine v Italiji; dolžnost je sprejel, ker je italijanski okupator grozil z zaprtjem univerze in izgonom vseh študentov, ki niso bili iz Ljubljanske pokrajine, če se ne ustanovi omenjena organizacija. Kocbek je o tem podrobno pisal (Slovenskim akademikom, Velikonočna poslanica kristjanov v Osvobodilni fronti, 1942), a v referatu ni omenjen; ne v tekstu ne v literaturi, čeprav se izrecno ukvarja z univerzo in njenimi akademiki med vojno. Škof Rožman, ki ga Kocbek v zvezi s študentoma napada, med drugim mu očita hinavskost v njegovih besedah na grobu, ko je v zahvalni molitvi dejal:“Gospod, bodi tisočkrat zahvaljen za svojega zvestega služabnika Jaroslava, ki v Tebi živi na veke. Amen,” prav tako ne zaužije pet minut slave. Dr. Godeša pri meni ne bi izdelal razreda.
Cela vrsta je tem, ki jih simpozij ni odprl ali pa so obravnavane površno, na hitro, “simpozijsko”, kot npr. dr. Božo Repe v referatu Univerza v Ljubljani med akademsko zavezo in politiko. No, koliko “politike” je v tem referatu, se vidi že po tem, da ni nikjer omenjena Univerza Edvarda Kardeja kot izrazito politični fenomen, iz katerega (Kardelja) se je študentsko gibanje leta 1971 odkrito norčevalo, ko je v avli Filozofske fakultete nekdo na plakat napisal “Kurc pa Edvard Kardelj doktor Ljubljanske univerze”. Takrat je na nitki viselo profesorsko mesto dr. Dušana Pirjevca. Repe omenja Tineta Logarja kot “informbirojevsko” žrtev, ki ni mogel predavati in je “docent postal desetletje kasneje”, zamolči pa, da je bil tudi predstojnik Oddelka za slovanske jezike in književnosti, prodekan in dekan Filozofske fakultete, redni član SAZU. Res pa je bil zaprt na Golem otoku zaradi domnevnega sodelovanja z Informbirojem. Manjka podroben problem rehabilitacije z univerze izključenih profesorjev, rehabiliziranih šele leta 1998. Najbolj razvpit je bil obračun s profesorji na FSPN v letih 1974 in 1975, ki bi zahteval že sam po sebi samostojen referat, ne pa zamolčanje celo v izrazito “političnem naslovu” Repetovega referata. Kje so pri njem omenjeni dr. Vladimir Arzenšek, dr. Janez Jerovšek, dr. Veljko Rus in dr. Tine Hribar ? Ni jih.
Kako je Ljubljanska univerza nenadoma postala Univerza Edvarda Kardelja? Ne izvemo, razen da je avtonomija “še posebej od druge polovice sedemdesetih let dalje utonila v nekakšnem meglenem in le napol definiranem in medsebojno prepletenem političnem in samoupravnem sistemu. To je bila posledica novega Zakona o visokem šolstvu (1975); v tem obdobju se je univerza tudi poimenovala po Edvardu Kardelju.” Dr. Božo Repe je še en primer tipičnega slovenskega “pravljičnega zgodovinopisja”.
Marijan Zlobec