Založba ZRC nadaljuje z izdajanjem knjig o folklornih in drugih pripovedih na Slovenskem, kot jih pripravlja v zbirki Glasovi Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Tokrat je izšla že 54. knjiga z naslovom Jaz sem pa tako slišal s podnaslovom Folklorne in druge pripovedi od Spodnjih Pirnič prek Vodic, Mengša, Domžal, Lukovice, Blagovice, Moravč in Vač do Podgorice.
Knjiga prinaša 160 folklornih pripovedi, ki so nastale na področju severnega obrobja Ljubljane, zelo razgibanega koščka slovenske zemlje, ki sodi v osrednjeslovensko regijo, jezik teh krajev pa v gorenjsko narečno skupino. Pripovedovalci, ki so za to knjigo prispevali duhovno izročilo iz svojega spomina in spomina svojih prednikov, so se večinoma osredotočili na eno snovno področje. Tako je kdo povedal več o življenju in verovanjih v davni preteklosti, drugi je izbral mlajše zgodovinsko obdobje, tretji je povedal veliko o obrti, naslednjega je bolj prevzelo kmečko življenje, kdo je veliko povedal o industriji, drugi se je osredotočil na intelektualno področje, na znamenite osebnosti ali etnološko snov. Vsaka zgodba posebej je pomemben dokument o obstoju naroda in pristnega jezika na tem območju ter duhovnega izročila, ki nas navdihuje in bo navdihovalo tudi prihodnje rodove. Branje bo zaradi zapisa narečne govorice terjalo nekaj vztrajnosti, a je vredno truda. Dovolite si, da vas knjiga popelje na potovanje po tem delu naše domovine ter vas navduši za odkrivanje skrivnosti, ki jih ponuja slovensko izročilo.
Kot avtorji oziroma avtorice knjige so podpisani ali podpisane ddr. Marija Stanonik in Barbara Koritnik kot urednici, Marija Stanonik, Zvonko Žagar in Barbara Koritnik kot avtorji spremnih besed, Nastja Koritnik z besedo o jeziku, Barbara Koritnik s sodelovanjem Vere Smole pri jezikovni priredbi narečnih besedil, Brane Vidmar z oblikovanjem in prelomom ter Marija Mojca Vilar z zemljevidi in ilustracijami, ki naredijo knjigo privlačno, malo pravljično, s patino in figurami, ki kažejo na pretekli čas, s poudarkom seveda na krajih, kot jih geografsko zajema ta knjiga.
Kakšna je vsebinska struktura knjige
Beseda h knjigi (Marija Stanonik)
Geografska in zgodovinska predstavitev območja (Zvonko Žagar)
Geološki in etnološki zakladi območja
Geografska podoba območja
Kratek opis krajev
Znamenite osebnosti, povezane s tem območjem (Barbara Koritnik)
Od src do ust, od ust do src, v dar prihodnjim rodovom (Barbara Koritnik)
O pristni besedi in zapisu besedil (Nastja Koritnik)
Spomini so zakladi
Bajčne povedke
Strašljive povedke
Razlagalne povedke
Legendne povedke
Zgodovinske povedke
Socialne povedke
Anekdote
Etnološko gradivo
Šaljive povedke
Slovar narečnih in manj znanih besed
Abcedni seznam pripovedovalcev z njihovimi rojstnimi podatki in navedbo enot.
Urednica zbirke Glasovi in mentorica ddr. Marija Stanonik je v svoji besedi h knjigi omenila, da se prizadevanja, da bi tudi širša okolica Ljubljane dobila svoje mesto na zemljevidu v knjižni zbirki, končujejo prav s knjigo Jaz sem pa tako slišal. Glavne avtorice ali zbirateljice gradiva na terenu so bile slovenistke Barbara Koritnik, mag. Breda Podbrežnik Vukmir in v kabinetu Nastja Koritnik. Knjiga posreduje duhovno življenje prebivalcev v tistem okolju Ljubljane, ki jezikovno še sodi v gorenjsko narečno skupino. Folklorne in spominske pripovedi so, kot je razvidno, razvrščene v devet razdelkov. Žal ni tokrat nobene pravljice, tako da o starodavnem, še predkrščanskem kulturnem krogu priča le nekaj bajčnih povedk. Nekaj je strašljivih, razlagalnih in legendnih, več zgodovinskih s spomini na Šmarno goro in Brdo pri Lukovici, trdo otroštvo in hude vojne čase, ki so zaznamovali pesnika Daneta Zajca in ostali v spominu akademika dr. Janka Kosa.
Največ je socialnih povedk, ki zelo nazorno predstavljajo posebnosti obravnavanih okolij. Tu sta bili glavni pripovedovalki oziroma zbirateljici in zapisovalki Štefka Klinc in Mara Vilar. Etnološke pripovedi kažejo raziskovalcem življenjski stil v prejšnjem stoletju. Tako so s skupnimi raziskovalnimi in zbirateljskimi močmi rešili pozabe zadnje sledove o nekdanjem kmetovanju, že skoraj pozabljenih obrteh v omenjenih krajih in zaposlovanju v novo nastajajočih tovarnah in stikih s slovensko prestolnico.
Zvonko Žagar podrobno predstavlja geografska in zgodovinska območja, tako da najprej izvemo veliko o posameznih krajih, od arheoloških in etnoloških zakladov, same geografske podobe, opisov krajev, ki jih večinoma poznamo vsaj po imenih, nekatere seveda še bolj (Domžale, Mengeš, Moravče), po posameznih obeležjih (Vače, Lukovica, Repnje, Vodice, Blagovica), ali pa niti ne (Veliki Jelnik, Spodnje Loke, Zapoge pri Vodicah, Podgorica pri Črnučah), prometnih povezavah…
Barbara Koritnik se loteva prikaza znamenitih ljudi iz teh krajev, bodisi da so se tu rodili, stalno ali začasno živeli, a tako, da je to dokumentirano. Pri omembah se neredko sklicuje na objave v seznamu osebnosti določenih občin in na različne leksikone ali druge biografije, kot na primer pri Danetu Zajcu, ki je bil rojen v Zgornji Javorščici pri Moravčah, ali pa pri Svetlani Makarovič, ki je med letoma 1976 in 1983 živela v Korpah nad Blagovico, ali pa so tu ustvarjali, kot slikarji Anton Cebej, Leopold Layer ali Fran Klemenčič, pa bili tu doma, kot kipar Tine Kos, oče dr. Janka Kosa, pa slikar Franc Jelovšek…Iz teh krajev so kajpada mnoge evropsko slavne osebnosti, kot ustanovitelj zbora Dunajskih dečkov Jurij Slatkonja, kardinal Franc Rode, jezikoslovec Jernej Kopitar, misijonar in astronom Ferdinand Avguštin Hallerstein, duhovnik Jakob Aljaž ali matematik Jurij Vega. V knjigi je še najmanj dvajset drugih imen, ni pa opombe ali poziva, da naj bi vse te osebnosti dobile določena javna obeležja, vsaj v obliki spominskih plošč, doprsnih kipov, obnove rojstnih hiš in preureditve v muzeje ipd. Največje osebnosti bi si zaslužile celopostavne spomenike, a slovenska kulturna politika nima posluha za našo kulturno in znanstveno dediščino. Kar nastaja, največkrat naredijo domačini, krajani in vaščani ali meščani sami. Tako seveda teh omemb v zapisu ni, ali pa le v nekaj primerih, kot je npr. spominska plošča na poslopju, kjer je nekoč stala rojstna hiša pisatelja Janeza Trdine v Malem Mengšu. V Repnjah pri Vodicah stoji obnovljena rojstna hiša Jerneja Kopitarja, ki pa je v knjigi le omenjena, a ne v smislu muzejske zbirke.
Iz zbirke Glasovi in še bolj zemljevida, ki ga pokriva dosedanjih 54 knjig, se zdi, da je belih lis še zelo malo in samo vprašanje nekaj let je, ko bo cikel končan, potem pa morda sledijo nove sinteze, ovrednotenja, antologije, dopolnitve, slovarji narečnih izrazov, klasifikacije po zvrsteh, seznam krajev po “najdbah” ljudskega blaga…
Prof. ddr. Marija Stanonik je dobila oziroma vzgojila svoje nadaljevalke in nadaljevalce, kar je za raziskovanje na terenu in v kabinetu bistveno.
Marijan Zlobec