Svetovna zgodovina plesa Henrika Neubauerja


Slovenska matica je v lanskem letu imela plodno in ustvarjalno, mnogoplastno delovanje na različnih področjih, od simpozijev, predavanj, predstavitev in obeležitev raznih visokih in pomembnih jubilejev, do tiskovnih konferenc, deloma v živo s pogovori z avtorji v dvorani ali na novo urejenem dvorišču ali atriju ali po spletu. Čudno leto, zares, a dejavnosti SM ni ogrozilo. V času 36. Slovenskega knjižnega sejma so imeli spletno prodajo knjig, nekatera predavanja in druge dogodke pa so predstavili na spletnih platformah. Kot kažejo izkušnje iz časa pandemije, bo treba vse bolj množično in kvalitetno uveljaviti različne digitalne oblike snemanja in predvajanja dogajanja, se pravi arhiviranja, kot da bi imeli lastno televizijo.

Naslovnica

Henrik Neubauer (r. 1929) je slovenski baletni plesalec, koreograf, dolgoletni umetniški vodja Festivala Ljubljana in član mednarodnega združenja festivalov, zdravnik, režiser, pedagog, prevajalec in publicist, v zadnjem času izrazit avtor cele vrste knjig kot rezultat šestdesetletnega delovanja in spremljanja slovenske in mednarodne baletne, glasbene, operne, festivalske in še kakšne scene.

Z baletom se je začel ukvarjati leta 1944, ko je obiskoval baletno šolo M. Kirbosa. Sprva je bil baletni zborist, nato solist ljubljanskega Baleta SNG od leta 1946 do 1957, vmes je leta 1953 diplomiral na Srednji baletni šoli v Ljubljani, med 1957 in 1961 je bil asistent na Medicinski fakulteti v Ljubljani, nato je bil do leta 1972 vodja baleta in koreograf ljubljanskega Baleta SNG, od 1972 do 1982 je bil direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana, od 1984 do 1986 umetniški vodja Opere in Baleta SNG v Mariboru. Koreografsko se je vmes izpopolnjeval v Moskvi, tedanjem Leningradu, sedaj Sankt Peterburgu in v ZDA. Od leta 1989 do 2002 je predaval na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani na pevskem oddelku in Operni šoli, za katero je leta 1997 pripravil program študija. Leta 2008 je pripravil tudi program opernega oddelka za načrtovano Glasbeno akademijo mariborske Univerze v Velenju. Leta 1995 je oživil delovanje Društva baletnih umetnikov Slovenije, ki ga je vodil do leta 2001, od leta 2002 do 2009 je bil predsednik Slovenskega komornega glasbenega gledališča. Ob devetdesetletnici so ga imenovali za častnega predsednika DBUS.

Kot plesalec in koreograf je nastopil v večini najpomembnejših klasičnih in modernih baletov. Leta 1975 je režiral v mariborski Operi SNG Gotovčevo opero Ero z onega sveta in od takrat do danes zrežiral več kot 30 oper in operet (Tosca, Trubadur, Carmen, Traviata, Gorenjski slavček, Partizanka Ana, Ugrabitev iz seraja idr.).

Kot soavtor je sodeloval pri številnih domačih in mednarodnih enciklopedičnih edicijah, imel pa je tudi vrsto odmevnih mednarodnih predavanj. Še posebej aktiven je bil v mednarodni zvezi evropskega festivalskega združenja ter v Festivalu Ljubljana pri organizaciji opernih in baletnih bienalov Jugoslavije ter gostovanj tujih ansamblov v okviru mednarodnih pogodb na področju kulture med SFRJ in mnogimi državami, aktivnimi v združenju neuvrščenih držav. Tako so v Ljubljano prišli ansambli iz Afrike in Azije, pa tudi od drugod, kot bi jih sicer nikoli ne videli. Eden izmed vrhuncev pa je bilo edino gostovanje slavnega baletnika in koreografa Bejarta v Poletnem gledališču v Križankah, potem “eksotičnega” folklornega ansambla iz Gane, med solisti pa naj omenimo vsaj legendarnega pianista Svjatoslava Richterja in ameriško temnopolto pevko Jessye Norman.

Publicistična dela Henrika Neubauerja:

Razvoj baletne umetnosti v Sloveniji v dveh delih, Glasbenogledališka dela slovenskih skladateljev, Gib skozi stoletja, Klasični balet I in II, Ples skozi stoletja, 80 let slovenskega baleta, Baletni besednjak, Vodnik po operah slovenskih skladateljev, Vodnik po baletih slovenskih skladateljev, Razmišljanja o prihodnosti operne umetnosti v Sloveniji, Razmišljanja o gledališki kritiki, Svet odrske igre, Razmišljanja o položaju baletne umetnosti v svetu in pri nas, Slovenska literarna dela na glasbenogledališkem odru, Karakterni plesi – Plesi evropskih narodov na gledališkem odru, Od možička do Arhitekture tišine, Osnove koreografije, Opereta v Sloveniji, Spomini s potovanj, Obračun – moje delo in življenje Ljubljanska opera med drugo svetovno vojno 1941-1945, Svetovni gledališki leksikon (soavtor), Petnajst let delovanja Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Davorin Jenko in njegova glasba za gledališče, Slovenske opere – Od Belina do Božjega delca, Slovenske opere – Od Belina do Desetega brata, druga, dopolnjena izdaja, Baleti slovenskih skladateljev – Od Možička do baletnega Fausta. Skupaj je spisal več kot 30 knjig in prek 500 strokovnih člankov s področja opere in baleta.

Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, med njimi leta 2000 Betettovo listino, leta 2001 priznanje Ministrstva za šolstvo znanost in šport ter Ministrstva za kulturo ob 30 letnici tekmovanj mladih slovenskih glasbenikov in baletnih plesalcev, leta 2003 nagrado Mesta Ljubljana… Leta 2009 je dobil zlati red za zasluge Republike Slovenije.

Najnovejša knjiga dr. Henrika Neubauerja predstavlja strnjen vpogled v svetovno zgodovino plesne umetnosti. Po preglednih knjigah zgodovine slovenskega baleta je baletni plesalec, koreograf, neumorni raziskovalec, teoretik, baletni pedagog, režiser, avtor številnih knjig o baletni in operni umetnosti tokrat posegel v širši okvir plesa in se dotaknil razvoja baleta v svetovnem merilu. Zdi se, da so danes tovrstni podatki, ki jih pričujoča knjiga zajema, dostopni na vsakem koraku, pa vendar je včasih bolj praktično vzeti v roko knjigo, kjer so osnovni podatki že zbrani na enem mestu. Zgodovina plesne umetnosti v svetu je v knjigi predstavljena z vidika človeka, ki je svoje življenje posvetil tej umetnosti in jo, glede na njegovo obsežno delo, doživel iz zelo različnih zornih kotov. Posebej dragocena so avtorjeva razmišljanja in dognanja v zvezi z razvojem plesa v svetu, ki jih je avtor prepletel z jasnimi zgodovinskimi dejstvi. Nedvomno bo to delo dodalo še en dragocen kamenček v mozaik zapisov o plesni umetnosti v slovenskem jeziku, ki ga je dr. Neubauer s svojimi predhodnimi publikacijami že zelo obogatil in na ta način predaja svoje bogato znanje tudi prihodnjim rodovom. (Iz predstavitve Sonje Kerin Krek, balerine in umetnostne zgodovinarke).

Zajeti celotno svetovno zgodovino plesa je brez dvoma zahtevno in morda celo tvegano početje, saj mnogih starejših kultur v plesnem smislu ali po plesnih dejavnostih ne poznamo ali vsaj ne dovolj, da bi razumeli vse pomene, izročila, vsebine, namene, ki v prvotnem smislu niso umetniški v današnjem pojmovanju plesa.

Neubauer najprej predstavi Ples v prazgodovni in rodovnih skupnostih, kolikor se je dalo vse to brez dvoma pestro dogajanje sploh raziskati in razložiti. Sam pravi, da je vse to, o čemer piše, lahko le predpostavka, saj nikoli ne bomo mogli potrditi, kaj točno se je na plesnem področju dogajalo v prazgodovini. Zanimivi pa so opisi oziroma omembe npr. erotičnih plesov z maskami, čarovniških plesov oz. šamanizma… Vsekakor bi se dalo o tem obdobji napisati še več in vsaj časovno bolj določeno, prav tako geografsko ali celinsko, a bi potem zašli s poti, ki avtorja vendarle vodi v naš čas.

Bolj natančno je že drugo poglavje Stari vek, ki pa vključuje, ne pa loči, v bistvu zelo različne stare kulture: Mezopotamija in plesi na njenem ozemlju, Stari Egipt, Antika, Antična Grčija, Antični Rim. Razpon štiri tisoč let vsekakor ni kulturno enoplasten, če imamo v vidu zgolj ples, ki je bil v Mezopotamiji povezan ali prisoten pri vseh življenjskih dogodkih, pri čemer so prevladovali plesi z religioznimi in magičnimi motivi, pri katerih so kot spremljavo večinoma uporabljali bobne. Najprej so ples poučevali duhovniki v svojih svetiščih, pozneje pa so plesalce in glasbenike vzgajale še šole pri kraljevskih palačah. Mezopotamiji sledi pregled plesa v Starem Egiptu, kjer sta bili že v neolitiku razviti kultura in umetnost. Med zanimivostmi je ugotovitev, da so moški in ženske plesali v ločenih skupinah, včasih pa so plesalke interpretirale tudi moške like, s čimer je prvič uporabljen pojem plesne interpretracije. Avtor sicer Stari Egipt deli na Staro, Srednjo in Novo državo z 31 dinastijami. Okrog 1500 pr. Kr. se je razvoj egiptovskega plesa končal in se je začel azijski vpliv s priseljenimi bajaderami iz osvojenih azijskih dežel. To so bile večinoma plesalke iz Indije. V tem času so se v Egiptu začeli zametki poklicnega plesa z delitvijo na izvajalce in gledalce. Poleg religioznih so že obstajali še posvetni plesi. Spremljali so jih s harfo, flavto, ploskanjem, tamburinom in kastanjetami. Vpliv egipčanskih plesov opažamo tudi pri Izraelcih.

Neubauer se zelo zgoščeno ozre na antiko, tako na grški kot rimski del, časovno pa od približno leta 1000 pr. Kr. do 476 po Kr. Od vseh ljudstev stare dobe so prav Grki plesu dajali največji pomen. Tako je Platon že opisal astronomski ples, ki so ga poznali že egipčanski duhovniki. Grški zgodovinar Herodot omenja ples, ki je v okviru Apisovega (sveti bik) kulta pripovedoval zgodbo o Izidi in Ozirisu. Sokrat je menda plesal na skrivaj v lastno zadovoljstvo. Grški lirični pesnik Simonida pa je ples imenoval nema poezija. Najpomemejši ples v stari Grčiji pa je bil zborovski ples, neke vrste svečano kolo, kjer sta bila ples in petje povezana. O tem je pisal Homer v 18. spevu Iliade. Iz Grčije kot zibelke moderne kulture izvira tudi gledališki ples; plesali in peli so člani zbora, posamezni igralci so imeli pri Evripidu tudi svoje plesne vloge. Ajshil naj bi po trditvah filozofa Aristotela sam določal koreografije v svojih dramah, Sofoklej pa je bil v otroštvu tudo plesalec. Obstajale so tri oblike gledališkega plesa, ki so že imeli svoja imena: emmeleia, kordaks in sikinnis, bojni ples pa je bil pyrriche.

V antičnem Rimu so prvotni prebivalci Etruščani ples ljubili in ga kultivirali, kasnejši Rimljani pa ne, ker so ga imeli za nespodobnega. Cicero je celo izrekel misel, da nihče ne pleše trezen, a Neubauer dodaja, da sam ni mogel plesati, ker naj bi imel krčne žile in otekle noge. Čeprav se Rimljani plesu niso aktivno posvečali, so ga pa radi gledali. Na različnih predstavah za razvedrilo so nastopali tudi akrobatski plesalci, pri dolgotrajnih obedih pa so Rimljane razveseljevala dekleta, še posebej sirske plesalke in plesalke iz španskega Gadeza (Cadiza). Avtor sklene, da imamo tudi o plesih iz starega veka le nekaj podatkov, poznamo jih pa ne.

Srednji vek se začenja leta 476 z razpadom Zahodnega rimskega imperija in se konča leta 1492 z odkritjem Amerike. To je dobrih tisoč let, ki pa jih je plesno zelo težko opisati. Umetnost je bila prva stoletja v glavnem vezana na dvore in samostane ter z njimi redove, ki so, kot veste, segli tudi k nam. Cerkev je najprej prevzela poganske in judovske običaje ter nekatere liturgične plese po zgledu Davida. Kristjani so najprej plesali tako kot pogani, le da je poganske demone Cerkev zamenjala s krščanskimi svetniki. Celo škofje so bili velikokrat predplesalci. Sčasoma pa so se začele vrstiti prepovedi in rajanje v cerkvah je postalo pregrešno. Med največjimi nasprotniki plesa je bil sveti Avguštin. Prepovedi plesa so se vrstile stoletja dolgo, a so se celo obredni plesi v cerkvah dolgo ohranjali tako v Franciji kot Španiji.

Od 12. stoletja dalje se je v Evropi v času trubadurjev in viteških turnirjev ples začel seliti med vladajoče kroge, na dvor in v samostane. Vsi viteški turnirji so se končali s plesi, podobno seveda velike slovesnosti in svatbe. Zelo priljubljene pa so bile tudi plesne maškarade z maskami raznih živali. To je bil začetek družabnih plesov. Od leta 1200 do 1800 so ga uporabljali tudi kot vzgojno sredstvo. Družabni ples je uvedel enakopravnost spolov, še posebej, ko se je uveljavil ples v paru, kjer si objeta plesalca stojita drug nasproti drugemu.

V nekem smislu se v Neubauerjevi knjigi šele tu ali v 12. in 13. stoletju začenja podrobnejša in natančnejša zgodovina plesa. Kot prvi tak ples omenja farandolo iz francoske Provanse. Prvotni parni plesi ljudstva so bili erotična pantomimska igra med spoloma vse do ekstaze in orgazma. V drugi polovici 14. stoletja je prišlo najprej v Nemčiji in na Nizozemskem do nenavadnega pojava, da so na pogrebih in ob cerkvenih praznikih ljudje začeli plesati in peti na pokopališčih. V Italiji se je uveljavil ples tarantela. Avtor omenja tudi mrtvaški ples, kot ga poznamo pri nas na upodobitvah na slovitih freskah iz cerkve Sv. Trojice v Hrastovljah avtorja Ivana iz Kastva iz leta 1490. V knjigi je posebna pozornost namenjena še plesom poznega srednjega veka, ki jim sledi ugotovitev, da se šele sedaj pojavijo prvi zanesljivi opisi plesov s potrebnimi podatki.

Največji del knjige Svetovna zgodovina plesa je namenjena Novemu veku, to je od renesanse v 16. stoletju, baroka v 17. stoletju, rokokoja in klasicizma v 18. stoletju, do romantike, realizma in impresionizmu v 19. stoletju. Naslednji del knjige obravnava ples v 20. in 21. stoletju. Poudarek je na družabnih, športnih in tekmovalnih plesih, umetniških in modernih plesih v Ameriki in Evropi. Zadnji del knjige je namenjen kratkemu pregledu zgodovine baleta in modernega plesa v Sloveniji, z dodano literaturo ali viri, s poudarkom na celostnem obravnavanju plesa in baleta, posebnost pa so še priloge kot dokumenti (plesna pisava in zgodovina zapisovanja plesov, podobnosti in razlike med opero in baletom…).

Henriku Neubauerju je uspelo prikazati svetovno zgodovino plesa na zelo razumljiv, da ne rečem preprost, a hkrati celovit način. Če na začetku uporablja le pojem plesa, se kasneje, od 17. stoletja oziroma francoskega kralja Ludvika XIV. z Academie Royal de Danse leta 1661 pojavi še balet. Problem nastane, ko je treba na kratko povedati čim več in seveda zajeti čim več osebnosti vse do sodobnosti ali današnjega časa na svetovni sceni. Tu pa Neubauerju zmanjka literature, na katero bi se zanašal, saj novih knjig, ki bi jih upošteval v navedenih Virih ni; večina knjig je starih trideset, štirideset in več let, skop pa je tudi do drugih domačih virov, med katerimi se mi kot zanimivejša kaže že diplomska naloga Katje Horvat Primerjava klasičnega baleta in sodobnega plesa (133 strani) iz leta 2010…. Hkrati pa je avtorja sam čas ali dogajanje v njem prehitel. Manjka odprt prostor poti, ki jih že ubirajo baletni in plesni ansambli, koreografi, solisti…po svetu. Veliko je imen, nekatere pa smo, mimogrede rečeno, spoznali celo pri nas, kot na primer Borisa Eifmana ali Angelina Preljocaja, a jih v knjigi kot izrazitih, a zelo različnih sodobnikov ni. Knjiga tako nima odprtih vrat v prihodnost, ampak se konča s koncem oziroma s preteklostjo. Avtor sicer omenja nekatera najpomembnejša mednardna baletna tekmovanja, a hkrati ne izloči nobenega zmagovalca, ki se je kasneje razvil v pomembno umetniško osebnost; zanj so pomembnejši člani žirije, vsaj oni na prvih tekmovanjih v šestdesetih in sedemdesetih letih.

Precej skrit je Neubauerjev stavek, s katerim spregovori o tem, da je ljubljanska televizija od svojih začetkov leta 1957 do leta 1972 predvajala skoraj 80 baletov in da je bilo to najplodnejše obdobje medsebojnega sodelovanja. Iz sedanjih programov RTV Slovenija to ni razvidno, ne za nazaj ne za naš čas. (Socialistična kulturna politika je bila naprednejša, bi lahko, mimo Neubauerja, dodal; obe operi sta morali vsaj radijsko posneti ves svoj program in tako imajo v arhivu kakih sto oper…).

Poseben poudarek je avtor Henrik Neubauer dal likovni opremi, da ne rečem razlagi plesa in baleta v knjigi s pomočjo fotografij. Izbor je dokaj prepričljiv, vsebinsko pester in bogat, saj sega v vsa obravnavana časovna obdobja, na koncu pa seveda še k osebnostim, pri čemer se je v prikazu slovenske zgodovine plesa in baleta izognil fotografijam, saj bi bilo tega preveč. Zanimivo pa je, da se avtor knjige izogiba fotografijam iz samih baletnih predstav ali plesnih nastopov, tako da bi videli ples in balet kot odrsko celoto. Bralec bi najbrž rad videl neko kvalifikacijo na primer dvajsetih najboljših ali najbolj priljubljenih baletov v zgodovini, podkrepljeno s fotografijami iz svetovnih predstav. Že na primer za balet Labodje jezero dobimo na spletu več sto fotografij. Tak vrhunec utemeljitve Svetovne zgodovine plesa v bistvu manjka. Taka knjiga mora stremeti k poudarjanju veličine svojega raziskovalnega predmeta. Te veličine s pomočjo kakih 150 fotografij še vedno ne vidimo.

Mnoge fotografije imajo še internetno oznako, tako da si bralec na spletu odpre ustrezno stran in dobi še bistveno več podatkov, kot je zgolj določitev avtorstva izbranih dokumentov. Če na primer odprete na Googlu ime Paul Taylor, čigar sliko Neubauer objavlja v svoji knjigi na strani 77, dobite še veliko več fotografij in drugih podatkov, tako da je sama knjiga v bistvu odprto delo.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: