France Bevk: od Pestrne do Čedermaca


Naslovnica jubilejne monografije
Bevkova rojstna hiša v Zakojci pri Cerknem
France Bevk

Mladinska knjiga je v počastitev 130. obletnice rojstva in 50. obletnice smrti pisatelja in politika Franceta Bevka izdala album France Bevk: od Pestrne do Čedermaca: življenje in delo Franceta Bevka (1890-1970). Z več kot 250 fotografijami, dokumenti in rokopisi – celovito osvetljuje ustvarjanje, življenje in delovanje najplodovitejšega slovenskega avtorja. Bevk je s 164 izvirnimi knjigami ter lastnimi prevodi del iz več jezikov (nemščina, poljščina, bolgarščina) v bistvu kar svetovni fenomen, a imamo Slovenci še vrsto plodovitih pisatejev, kot so Miško Kranjec, Anton Inngočič, Prežihov Voranc, Ivan Potrč, Boris Pahor, kasneje Pavle Zidar ali v novejšem in sedanjem času Feri Lainšček ali Drago Jančar, ki je Bevka po prevodih v tuje jezike že prehitel. Skupaj z vsemi prevodi in ponatisi je Bevkovih knjig menda že 230.

Bila pa je že objavljena informacija, da naj bi France Bevk postal novi slovenski literarni klasik in sprejet v Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Ta zbirka bo morala dobiti uredniške okrepitve, saj je druga polovica dvajsetega stoletja z zaokroženimi ustvarjalnimi opusi že tu in dela s svojimi avtorji čakajo na nove objave z znanstveno – kritičnim aparatom. Verjetno pa se bodo “znebili” ravno tistih pisateljev, ki so napisali največ, ali pa nadaljevali s sprejemom nekaterih imen, ki jih kot nacionalno pomembne literate malokdo pozna (Vladimir Truhlar, Ivan Hribovšek).

France Bevk (17. september 1890, Zakojca pri Cerknem–17. september 1970, Ljubljana) se je rodil kot najstarejši izmed osmih otrok, po končani osnovni šoli se je v Kranju učil za komija, po učiteljišču v Gorici je nekaj let poučeval, v prvi svetovni vojni je bil vojak na vzhodni fronti, v Galiciji in Bukovini, po vrnitvi v domovino je kot novinar in urednik delal pri različnih časnikih in časopisih: Slovenec, Večerni list, Mladika, Goriška straža, Čuk na pal’ci, Naš glas … Zaradi njegove kulturno-politične dejavnosti so ga Italijani preganjali, bil je konfiniran, še večkrat zaprt, nazadnje tik pred kapitulacijo Italije; ko je bil dva dni po kapitulaciji izpuščen iz zapora, je odšel v partizane.

Po vojni je imel številne pomembne kulturne in politične funkcije, predvsem pa je neumorno pisal spomine, črtice, novele, potopise, romane, scenarije, drame ter pesmi in prozo za mladino. Pisati je začel pred prvo svetovno vojno in se uveljavil kot vrhunski mladinski pisatelj (Lukec in njegov škorec, Pastirci, Pestrna …); v pisanju za odrasle je v ospredje postavljal nacionalno problematiko (Kaplan Martin Čedermac, Znamenja na nebu, Ljudje pod Osojnikom …). Pisal je pod mnogimi psevdonimi, najbolj je znan Pavle Sedmak, kot avtor Kaplana Martina Čedermaca, predstavljajo pa ga kot pesnika, pisatelja, dramatika, prevajalca, publicista in politika.

Zanimivo je, da kot njegovega sina v glavnem predstavljajo Marjana Bevka (1951 – 2015), čigar mati je bila Jožefa Kravanja, malo znan pa je prav tako njegov sin Vasja Ocvirk, znameniti, čeprav danes po krivici pozabljeni partizanski pisatelj, avtor romanov Hajka, V nov zimo in Soncu ni verjeti. Še bolj zanimivo pa je, da je v uradni predstavitvi pod rubriko starši omenjen le France Bevk, ne pa tudi mati. Ta je bila mlada prodajalka Mira Ocvirk, s katero je imel še enega otroka. Še pred njo je imel dva otroka s kmečkim dekletom Lucijo. Leta 1926 je zaživel z goriško učiteljico Davorino (Martino) Bratuž; njuna edinka Jerica pa je zgodaj umrla. V knjigi se pojavlja še sin Stanko Bevk. France Bevk je tako imel (najmanj) sedem otrok, saj je krožila anekdota, da je bil zelo poskočen in da je po vojni “padla” še kakšna ženska in da število njegovih nezakonskih otrok še ni znano.

Po številu knjig je Bevk naš najplodovitejši avtor, dolga desetletja je veljal za glasnika primorskega ljudstva in ljudskega pisatelja. Izredno priljubljen je bil kot pisatelj za mladino in otroke, saj ni nikogar, ki ga ne bi bral. Je pa bil kot pisatelj manj cenjen kot pa znan. Po umetniški plati ga nista cenila ne Josip Vidmar ne France Koblar. Je pa edini živeči pisatelj doživel Izbrane spise v dvanajstih knjigah (načrtovanih je bilo sicer petnajst) in zbirko mladinskih spisov.

Boris Jukić je v nizanju biografskih dejstev o Bevku zelo podroben, čeprav je težko, če pomislimo, da je vsako leto izdal po več knjig, imel nešteto stikov, funkcij, nalog, potovanj, vsakršnih aktivnosti v smislu javne družbene, kulturne ter umetniške odgovornosti. Bevk je postal pisateljska zvezda. Posebej je treba opomniti na njegov zapis Moja pisateljska pot kot strnjeno pričevanje o prehojeni ustvarjalni poti in notranjih vzgibih zanjo. Posebna spodbuda je bilo prvotno bivanje na Primorskem in po vojni vrnitev na Primorsko, lahko bi uporabili še frazo “ljubezen do Primorske in Primorcev.”

Življenjski in literarni portret Franceta Bevka v tem albumu so sestavili: Boris Jukić kot glavni avtor Bevkove biografije (Pisatej zgodbar plemenitega duha), pa tudi predstavitelj njegove literature v izboru iz petnajstih avtobiografskih tekstov. O Bevkovi literaturi razmišljajo Vladka Tucovič Sturman (“Poslušal sem jo in požiral z očmi”), Alenka Puhar (Težave z mamo), Marija Mercina (V viharju in soncu), Urška Perenič (Znamenja na nebu: simbolno soočanje s tujim) in Krištof Jacek Kozak (Prepričljiva življenjskost Bevkove dramatike). Puharjeva se kajpada najprej ozre na podobo ne le Bevkove literarizacije mame, ampak še poprej na Cankarjevo, presenetljivo pa konča s sedanjo bruseljsko podobo mame oziroma podobami babice, kot jo vidijo s pomočjo angleških osnovnošolskih učbenikov sedanje generecije dijakov: kot ženske v hlačah, (ne omenja pa pri tem tipične možačaste podobe Angele Merkel).

Avtorji spominskih pričevanj so Miroslav Košuta ( Pisatelj, borec, učitelj) ob pisateljevi osemdesetletnici na prošnjo Primorskega dnevnika, Željko Kozinc (Zbogom, France Bevk) kot soočenje reportaže s pogreba v Novi Gorici in zatem na pokopališču v Solkanu ter pogledom na današnji čas po petdesetih letih ob obisku Zakojce, s ponatisom Kristina Brenkova (Človek za vse čase, iz knjige Srečanje z umetniki, Založba Borec, 1987) in Andrej Budal ( Razmere so ga postavile v središče dogajanja), ko se ga spominja ob pisateljevi šestdesetletnici z objavo v Razgledih leta 1950.

Knjižno bibliografijo Franceta Bevka sta sestavila Marijan Brecelj: 1912 – 1960 (ponatis zgodnejše objave ob pisateljevi sedemdesetletnici) in Matjaž Hočevar: 1960 – 2020. Grafično oblikovanje knjige bi lahko bilo bolj monumentalno, z večjim poudarkom na tipičnih, da ne rečem izrazitih naslovnicah, zlasti prvih Bevkovih knjig, seveda pa tudi notranjih ilustracijah, (France in Tone Kralj, Lojze Spazzapan, Franjo Kopač, Milko Bambič, Avgust Černigoj, France Gorše, Maksim Gaspari, Julče Božič, Jože Srebrnič, Ivan Mesar, Ksenija Prunkova, Nikolaj Pirnat, Josip Pukl, Mirko Kos, Lojze Spacal, Ljubo Ravnikar, Albert Rusjan, Vlado Gajšek, Drago Vidmar, Bojan Grom…, kasneje Ive Šubic, Dore Klemenčič, France Mihelič, Maksim Sedej, Milan Mihelič, Jakica Accetto, Rudi Gorjup, Mitja Jernejc, Janez Trpin, Nikolaj Omerza (tudi kot Miklavž Omersa), Štefan Planinc, Jože Ciuha, Marijan Vojska, Ančka Gošnik – Godec, Karel Zelenko, Bogdan Borčič, Marinka Stegovšek, Mirko Lebez). Objava naslovnice knjige Faraon v črnobeli tehniki je nekaj povsem drugega kot izvirnik v krvavo rdeči barvi.

Manjka poglavje o stotinah ilustracij in naslovnic Bevkovih knjig, pa tudi Bevkovih umetniških portrtetov.

Marijan Zlobec

Naslovnica Faraona, izdelal Tone Kralj
Lojze Spazzapan – France Bevk, ok. 1923, barvni lesorez, papir, Pilonova galerija Ajdovščina

Mladi France Bevk


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: