Umrl je legendarni skladatelj Mojmir Sepe


V 91. letu je sinoči umrl Mojmir Sepe – Mojzes, slovenski skladatelj zabavne glasbe in dirigent. Sepe je naša življenja polepšal z brezčasnimi pesmimi, kot so Zemlja pleše, Poletna noč, Brez besed, Med iskrenimi ljudmi, Malokdaj se srečava in druge. Nazadje je nastopil, bolje smo ga videli na letošnjem 68. Ljubljana Festivalu na Kongresnem trgu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v počastitev častitljeve devetdesetletnice. Dirigent je bil Patrik Greblo, nastopili so pevki Nina Strnad in Eva Hren, pianist Klemen Golner in trobentar Tomaž Gajšt. Koncert je povezovala Miša Molk, ki je povedala tudi nekaj zanimivih anekdot iz glasbenikovega življenja.

Mojmir Sepe na napovedni fotografiji za poletni in jubilejni koncert na Kongresnem trgu na 68. Ljubljana Festivalu

Legendarni Mojmir Sepe je s svojimi skoraj tisočim izvirnimi skladbami in priredbami z zlatimi črkami zapisan v zakladnico slovenske glasbe. Obiskovalci Ljubljanske tržnice smo Mojzesa pogosto srečevali, ko se je mimo vozil s kolesom, v kratkih hlačah in s slamnikom na glavi, seveda poleti, ko je zahajal v mesto in med ljudi, ki jih je poznal, ali med prijatelje, kolikor jih je iz njegove generacije še ostalo živih. Vedno nasmejan, dobre volje, optimističen, ponosen, spodbuden, zgled pokončnosti in vztrajnosti.

Mojmir Sepe je bil vedno nasmejan, foto Marijan Zlobec

Mojmir Sepse je rodil 11. julija 1930 v Črni na Koroškem. Mladost je preživljal v Celju, na tamkajšnji gimnaziji je tudi maturiral. Glasbeni talent je najbrž podedoval po starših, saj je bil oče Franc Schiffrer operni pevec, ki je večinoma deloval v tujini, mama je bila učiteljica na celjski II. osnovni šoli, obvladala pa je tudi klavir in petje.

Leta 1950 je začel igrati kot trobentar v Plesnem orkestru Radia Ljubljana pod vodstvom Bojana Adamiča, njegove korenine pa so bile predvsem v jazzu in swingu. V času igranja v velikem orkestru je kot pianist in trobentač sodeloval tudi z manjšimi zasedbami, med drugim v Ljubljanskem plesnem sekstetu, nato pa ustanovil Ansambel Mojmira Sepeta.

Sepe je že leta 1962 na prvi Slovenski popevki na Bledu prispeval glasbo in aranžma za pesem Zemlja pleše, ki sta jo v alternaciji zapela Nino in Majda, Gregor Strniša pa je prejel nagrado za besedilo.

Prvo festivalsko zmago je doživel leta 1963, ko sta Beti Jurkovič in debitant Lado Leskovar zapela skladbo Malokdaj se srečava. Eno največjih zmagoslavij pa je doživel leta 1964 s pesmijo Poletna noč, ki sta jo zapeli Beti Jurkovič in Marjana Deržaj, vsem pa je ostala v spominu predvsem Marjanina doživeta interpretacija. Pesem je ena najboljših in najpopularnejših iz zlatih časov slovenskih popevk.

Sepe je v prvem desetletju festivala dobil še nekaj nagrad. Leta 1972 se je proslavil s pesmijo Med iskrenimi ljudmi, ki jo je zapela njegova žena Majda na besedilo Dušana Velkaverha in ki je prejela prvo nagrado strokovne žirije. Naslednje leto je prejel drugo nagrado strokovne žirije s pesmijo Zakaj v izvedbi Lada Leskovarja, popolno zmagoslavje pa doživel še leta 1974, ko je Uspavanka za mrtve vagabunde na Ježkovo besedilo v Majdini izvedbi osvojila tako občinstvo kot strokovno žirijo.

V zlatih dveh desetletjih Slovenske popevke je med letoma 1962 in 1980 prispeval glasbo ali aranžma za kar dvainštirideset pesmi. Osem let je sodeloval s po tremi skladbami, sedem let pa s po dvema. Za svoje pesmi je poiskal najboljše pisce besedil, od Franeta Milčinskega – Ježka in Gregorja Strniše do Elze Budau, Miroslava Košute in Dušana Velkaverha.

Maestro je naša življenja polepšal z brezčasnimi pesmimi, kot so Zemlja pleše, Poletna noč, Brez besed, Med iskrenimi ljudmi, Malokdaj se srečava, S teboj, Pridi, dala ti bom cvet, Uspavanka za mrtve vagabunde, Ribič, ribič me je ujel, Ljubi, ljubi, ljubi, Pismo za Mary Brown in druge.

Mojmir Sepe je bil član Društva slovenskih skadateljev in je leta 2010 prejel najvišje društveno priznanje, to je Kozinovo nagrado. Društvo slovenskih skladateljev, ki nagrado podeljuje, je v obrazložitvi zapisalo, da so Sepetu nagrado namenili predvsem za njegov opus lahkotnejših orkestralnih del. Komisija v sestavi Maks Strmčnik (predsednik), Jani Golob in Brina Jež Brezavšček je med drugim poudarila, da nagrajenčevo glasbo odlikujejo inovativna melodika z elementi poetične vedrine in humornosti, poleg dobre instrumentacije pa bogata in ustrezno izpovedna harmonizacija.

Mojmir Sepe, fotografije Marijan Zlobec

Predsednik DSS Tomaž Habe je na podelitvi 17. Kozinove nagrade dejal, da je “težko določiti, katera glasbena zvrst ima v Sepetovem skladanju tehtnejšo vlogo. Bil je med ustvarjalci otroških in mladinskih pesmi, pisal je glasbo za risanke in deloval tudi na področju šansonov, ki ga je obogatil s skladbami, kot sta Pismo za Mary Brown in Kje je tista trava?. Uglasbil je izbor 12 pesmi iz zbirke Darovi Toneta Pavčka, za originalno scensko glasbo v drami Koža megle Frančka Rudolfa pa je od Zveze skladateljev Jugoslavije prejel nagrado XXII. Sterijinega pozorja.

Glasbena usmeritev k filmski in gledališki glasbi ter k popevki in šansonu je hitro začrtala Sepetov okus, ki se je oblikoval pod vplivom džeza in svinga. Skladatelj se po Habetovih besedah spominja, da je prve skladbe pisal za Adamičev plesni orkester in tako pokazal zanimanje za to delo. Njegove skladbe je orkester izvajal precej pogosto. Sepe se je usmeril tudi v vokalno glasbo, kjer med prve uspehe šteje pesem Jesenska v izvedbi Zlate Gašperšič.

Mojmir Sepe je od petdesetih, ko je glasbeno kariero začel kot trobentar pri Plesnem orkestru Radia Ljubljana in ko je že začel kazati nagnjenje k džezu in svingu, močno zaznamoval slovensko zabavno glasbo. Skupaj s svojim ansamblom in tudi v sodelovanju s svojo ženo in priznano pevko Majdo Sepe nam je zapustil vrsto že dolgo zimzelenih popevk. Med njimi so Zemlja plešeMed iskrenimi ljudmiMoje orgliceBrez besedVzameš me v rokePridi, dala ti bom cvetRibič me je ujel in druge. Te popevke nas pozna večina, malo manj znano pa je, da je Mojmir Sepe s svojim ansamblom posnel povsem prvo džezovsko ploščo v Jugoslaviji.

Mojmir Sepe in Tomaž Habe

Avtor znamenite Poletne noči se je uradno upokojil leta 1991. Vendar je bil to v nekaterih pogledih v resnici začetek še dejavnejšega delovanja. Potem se je namreč posvetil pisanju in snemanju glasbe za radio, film, televizijo in gledališče. Kozinova nagrada, ki jo tokrat podeljujejo sedemnajstič, seveda nikakor ni prvo priznanje za Mojmirja Sepeta. Če se odpovemo naštevanju festivalskih nagrad, pa moramo vendar omeniti nagrado Franeta Milčinskega Ježka in pa viktorja za življenjsko delo.”

Mojmir Sepe in Jure Robežnik, dva dobitnika Kozinove nagrade, v Kogojevi dvorani DSS

V nacionalnem radijskem arhivu je shranjenih 235 Sepetovih del za zabavni revijski orkester in 40 del za plesni orkester. Po besedah Habeta komisija Sepeta umešča med skladatelje, kot so Bojan Adamič, Borut Lesjak, Jože Privšek in Aleksander Skale, ki so v slovenski zabavni glasbi pustili trajne sledi. Pionirji slovenske zabavne glasbe so s svojim delovanjem razvili zlato dobo slovenske popevke.

Mojmir Sepe in Jani Golob

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: