Optična motnja Maje Smrekar


Kulturni center Tobačna 001 organizira novo razstavo, na kateri se predstavlja mlada, a že z nagrado Prešernovega skada nagrajena multimedijska ali intermedijska umetnica Maja Smrekar. V urniku razstave sta navedena dva datuma: dan odprtja, to je 24. decembra, se pravi danes, ko je bila na ogled od 11. do 14. ure, in dan zaprtja, to bo 21. januarja 2021. Natačni urniki bodo spričo epidemije še sporočeni.

Maja Smrekar – Diorama

Razstavo Optična motnja Maje Smrekar je zasnovala kustosinja Alenka Trebušak, ki je prispevala tudi tekst o njej in predstavila razstavo, kot jo je oblikoval Ajdin Bašić, prostorsko načrtoval in konceptualno sooblikoval pa Aljaž Rudolf.

Maja Smrekar v Kulturnerm centru Tobačna 001

Maja Smrekar prihaja iz Brežic. Leta 2005 je diplomirala na oddelku za kiparstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kasneje pa je v isti instituciji, na oddelku za video in nove medije tudi magistrirala.

Razstava Maje Smrekar je bila danes na ogled med 11. in 14. uro

Pri svojem delu kot umetniški medij pogosto uporablja biotehnološka orodja. Njena dela tako nastajajo v biotehnoloških laboratorijih, v katerih sodeluje z znanstveniki in tehnologi. Leta 2017 je za projekt K-9_topologija na festivalu Ars Electronica prejela nagrado Zlata Nika v kategoriji hibridne umetnosti, v letu 2018 pa je za isti projekt bila nagrajena še z nagrado Prešernovega sklada. To pa je izzvalo burne realkcije dela javnosti, ki je marsikaj prezrla, še posebej vsebino prijekta, kot je bil zasnoval v sodelovanju z mednarodno znanostjo in namensko pripravljen za svetovni festival v Linzu v Avstriji.

Naj citiram morda najbolj značilno njeno izjavo: “Ugotavljam, da je prav naša živalskost tista, ki nas dela najbolj človeške.”

Maja Smrekar, foto FB Mestne galerije

“Številni naravoslovni muzeji po svetu so v precepu, kako prilagoditi prikaz svojih zbirk novim smernicam in gibanjem. Ni naključje, da v času, ko se v javnosti krešejo mnenja med zagovorniki in nasprotniki dioram, pri čemer prvi menijo, da so tako ogrožene kot živali in ekosistemi, ki jih prikazujejo, drugi pa jih imajo za preživelo propagandno orodje imperialističnih sil, projekt Optična motnja Maje Smrekar oživlja prav obliko diorame.

K-9_topologija: Hibridna družina

Nekaj neverjetno upornega je tej v iznajdbi iz začetka devetnajstega stoletja, ki se umešča na presečišče likovnega in gledališkega ter naznanja izum kinematografije. Nemara je razlog za njeno vztrajnost kontroverznost med pridušenim nasiljem, ki je bilo potrebno za njen nastanek, in izobraževalno funkcijo. Čeprav etimologija termina pomeni »videti skozi«, diorama prikazuje prostor, v katerem se znanstvena dognanja zlijejo s svetom fantazije in fikcije.

Izhodišče za projekt je fotografija iz arhiva umetnice, ki prikazuje lovca na konju pred domačo hišo. Postavitev se drži načel diorame tako v združevanju različnih materialov, med katere nujno sodi taksidermija, kot tudi v razvrstitvi objektov v več planov pred dvodimenzionalno kuliso. Predvsem pa v udejanjanju konzerviranje idilične prezentacije živega v njegovem naravnem habitatu. Tu pa se referenčne točke končajo, saj Maja Smrekar zavrača konvencionalnost. Prav nasprotno, zgradi paradoksalen prostor, v katerem nič ni tako, kot je videti na prvi pogled. Ne poigrava se samo z iluzijo tridimenzionalnosti, ko iz fotografije izvzame podobo konjenika in psa in ju premesti v realen prostor ter ju hkrati zameji z ogrado, ki izhaja iz hišne balkonske ograje. V ogrado prav tako postavi nagačenega jelena, zamrznjenega v trenutku izražanja njegove največje moči. Za diorame je namreč značilno, da ne vključujejo postaranih ali deformiranih živali, temveč praviloma odrasle samce, ki predstavljajo esenco svoje vrste in prikrito aludirajo na hierarhični red oziroma človekovo podreditev narave. Vendar Majin jelen ni celovit in ne svoboden. Projekcija želje lovca in psa, ta sila narave, v boju s katero bi si utrdila nadvlado, je celo nemočna, z rogovi ujeta v ograjo. Lovcu in psu ostane kot trofeja le dom, tipska hiša iz 80. let, ki pa jo je družina v času tranzicije izgubila. Umetnica iluzijo idile nadalje razgrajuje z elementom snega in svetlobo stroboskopa, ki se periodično vklapljata in izklapljata ter razgaljata njeno začasnost.

Maja Smrekar in Manuel Cason – K-9_Topologija: Hibridna družina, Berlin, 2016

V igri kontrapunktov optičnih in mimetičnih iluzij razširjene prostorskosti fotografske podobe, oblasti in nemoči, idile in nasilja, Optična motnja učinkuje kot melanholična in kritična kontemplacija sodobnosti s pomočjo relikvij preteklosti. Čeprav izhaja iz umetničinega intimnega spomina, je vpleta v sodobno družbeno-politično stvarnost in razkriva mehanizme, po katerih ta deluje. (Po tiskovnem sporočilu)

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: