Slovar Pohlinovega jezika Na osnovi njegovih jezikoslovnih del


Založba ZRC je izdala skoraj tisoč strani obsegajoč Slovar Pohlinovega jezika. Na osnovi njegovih jezikoslovnih del, kot stoji zapisano v podnaslovu. Gre za epohalno, osemletno natančno raziskovalno, jezikoslovno delo dr. Marka Snoja. Izdajatelj dela je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.

Dr. Marko Snoj, foto SAZU

Slovar Pohlinovega jezika prinaša prikaz in razlago besedja, ki ga je naš prvi narodni buditelj Marko Pohlin (1735–1801) prikazal ali uporabil v svojih jezikoslovnih delih. To so Tu malu besedishe treh jeſikov (1781), ki je prvi natisnjen slovar s slovenščino na prvem mestu, Glossarium Slavicum (1792), ki je prvi natisnjen (predznanstveni) etimološki slovarja kakega slovanskega jezika, prva izdaja slovnice Kraynska grammatika (1768) in štiri izdaje učbenika Abecedika (1765, 1789, 1794 in 1798). Slovar obsega 13.433 slovarskih sestavkov, in sicer 12.229 polnih (356 lastnoimenskih), med katerimi je 11.774 enobesednih in 455 dvo- ali večbesednih, ter 1204 kazalčnih. V prvem dodatku so besede razvrščene glede na izbrane besednovrstne podkategorije, v drugem pa v pomenska polja. Pohlinovo jezikoslovno delo je imelo sicer precejšen, a po svoji vrednosti vendarle premajhen vpliv na poenotenje in standardizacijo slovenskega knjižnega jezika v 19. stoletju. Če bi Pohlinovi sodobniki in njihovi nasledniki cenili njegovo delo po dejanski vrednosti, bi danes kavču rekli leníšče, šefici poročníca, indijskim oreškom epātke, sinovi hčerki pa sȋnkinja.

Marko Pohlin

Marko Pohlin, slovenski rimskokatoliški duhovnik in jezikoslovec (1735, Ljubljana – 1801, Dunaj), je ustvarjal v obdobju razsvetljenstva, v drugi polovici 18. stoletja. Urejal je almanah Pisanice, napisal je tudi slovnico leta 1768, kjer je pozival rojake, naj se ne sramujejo svojega jezika. 

Leta 1754 je stopil v avguštinski meniški red, med letoma 1755 in 1763 pa je na Dunaju doštudiral teologijo. Leta 1768 je iz ljubezni do domovine izdal Kraynsko grammatiko, ki je bila napisana v nemškem jeziku. V tem delu odklanja nemščino, zavedajoč se nevarnosti germanizacije, poudarja vrednost slovenščine in zahteva, da bi jo morali učiti v šolah, enakovredno kot druge jezike in jo uvajati na vseh kulturnih področjih. Dodal je še več misli o teoriji pesništva.

Njegova prva natisnjena knjiga je bila Abecedika (1765), abecednik, ki so ga rabili v šoli in so ga večkrat ponatisnili. Leta 1781 so izšle njegove Bukevce za rajtengo, prva slovenska računica.

Pohlin je bil prepričan, da se krajnski jezik govori le na Kranjskem, saj naj bi se Slovenci, ki so živeli na Štajerskem in Koroškem razlikovali od Kranjcev. Njegovo prepričanje je domnevno temeljilo na dejstvu, da slovenska jezikovna skupnost, kot tudi obseg slovenskega naroda, nista bila opredeljena, saj so bile slovenske dežele razdeljene in med seboj nepovezane. Z nastankom knjižnih središč in objavljanjem knjig z uporabo pokrajinskih narečij pa se je pojavila tudi nevarnost za uničenje skupnega knjižnega jezika kot skupne vezi vseh Slovencev. Poleg slovnice je sestavil tudi slovar z naslovom Tu malu besediše treh jezikov, ki je izšel leta 1781.

Napisal je tudi prvo slovensko bibliografijo z naslovom Bibliotheca Carnioliae oz. Kranjska knjižnica, v katero je kljub naslovu vključil tudi nekatere avtorje iz drugih slovenskih pokrajin. Knjiga je prvič izšla po avtorjevi smrti leta 1803, kot samostojna publikacija pa je prvič izšla leta 1862. Pohlin v delu poziva bralce, da bolj cenijo stare izdaje slovenskih avtorjev, a obenem svari pred bibliomanijo in kopičenjem neprebranih knjig.

Deloval je v t. i. Pohlinovem krogu, katerega člana sta bila tudi Feliks Dev in Dizma Zakotnik. Ta prvi krog narodnih buditeljev, kjer so se kazale težnje po večji uveljavitvi slovenskega jezika, so sestavljali večinoma redovniki. Nekaj časa je bil v njegovem krožku tudi mladi pesnik Valentin Vodnik.

https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi443704/

Naslovnica

Dr. Marko Snoj v svojem predgovoru najprej pokaže na poltretje stoletje star Pohlinov jezik in hkrati opozori na nabor besed iz nekaterih njegovih del, ne pa iz vseh. Upošteva oba njegova slovarja, slovnico in Abecednik, ne pa še preostala Pohlinova dela, niti ne njegovega rokopisnega slovarja, ki ga je komaj začel, niti ne njegovih pripisov v rokopisnem Vorenčevem slovarju, ki so nam danes dostopni v obrnjenem slovensko – latinskem slovarju iz leta 1997. Kakšen slovar je Pohlin začel ustvarjati ? Na to vprašanje Snoj odgovarja v opombi pod črto v svojem Predgovoru, ko pojasni, da Pohlin v svojem delu Bibliotheca Carnioliae navaja svoj Dictionarium magnum latino – germanico – carniolicum, ki na 24 straneh obravnava del besed na črko A. Pohlin pripominja, da je delo opustil, ker je obupal, da bi kdaj dobil mecena tako obširnega in dovršenega dela, ki bi financiral negov natis. Rokopisni oddelek NUK iz Metelkove zapuščine hrani še 19 zvezkov po 20 strani Pohlinovega Dictionarium trilingue descriptum secundum singulas orationis partes grammaticas, ki ga je prepisal neznan prepisovalec.

Snoj sam spregovori o spoznanju “nepotešenosti o lastni omejeni sposobnosti globljega dojemanja pojmovaja sveta slovenskega intelektualca s konca 18. stoletja in še bolj omejenih zmožnosti, kako ga v slovarski obliki predstaviti sodobnemu bralcu.”

Dr. Marko Snoj, foto Wikimedia

Snoj ugiba, zakaj je dvanajstletni Anton Pohlin zapustil šolanje v rodni Ljubljani in ga nadaljeval v novomeški frančiškanski gimnaziji, potem pa opozarja na odklonilni odnos do Pohlinovega dela njegovih ne bistveno mlajših sodobnikov in polihistorjev Zoisovega kroga ter pri prvih znanstvenih slavistih, kot je bil Jernej Kopitar, ki je odraščal v času Pohlinovih objav. “Očitali so mu predvsem samovoljo, vključno s kovanjem besed, pretirano stremuštvo, ošabnost, slavohlepje in nepriznavanje zaslug predhodnikom, zamerili pa poleg teh še poudarjanje kranjske identitete namesto vseslovenske.”

S stoletno distanco je Pohlina ocenil šele jezikoslovec Anton Breznik, digitalna doba pa je prinesla prosto dostopne objave Pohlinovih del na Nukovem portalu Digitalne knjižnice Slovenije in na portalu Fran. Tu pa Snoj naredi “preobrat” in nenadoma skrene s poti z ugotovitvijo, da naš čas, v primerjavi s preteklimi obdobji, ki jih označujemo kot razsvetljenska, ni tak, ampak smo v “obdobju protirazsvetljenstva in narodovega uspavanja in v katerem si pot utira več poti destrukturalizma.” Snoj se temu upre z dokazom, kot stoji v njegovi knjigi.

Snoj omenja Ožbalta Gutsmana, ki je Pohlinovo besedje iz trijezičnega slovarja v prilagojeni obliki, to je brez “pohlinovanja, očiščeno pohlinščine in pohlinizmov”, pretočil v slovensko – nemški del svojega slovarja, ki je izšel leta 1789. Ta slovar je bil dobro sprejet, s tem pa je tudi Pohlin postal rehabilitiran. Ta slovar bi bil še večji, ko bi bil Gutsman upošteval tudi besedno gradivo iz Pohlinove slovnice in drugih njegovih del.

Pohlin je bil na primer oče besed bolest, imenik, krojač, orjak, podnebje, zrcalo, dobrodošlica, ki je pomenila kozarec alkoholne pijače, ki ga ponudimo gostu ob prihodu. Pohlin pa je odkril še eno, danes “politično aktualno” besedo, to je lenišče, kar bi pomenilo kavč ali ležišče za počivanje in ležanje.

Tisti kavč, s katerega leni Slovenci gledajo televizijo in spremljajo širjenje epidemije novega koronavirusa, medtem ko oblast trdo dela.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: