Vladimir Bartol: Zbrano delo, 4. knjiga. Krajša proza po letu 1945


Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev se nadaljujejo. Na spletni platformi Zoom so pred dnevi predstavili tudi najnovejšo četrto knjigo Zbranih del tržaškega pisatelja Vladimirja Bartola. Prinaša krajšo objavljeno in neobjavljeno prozo po letu 1945 s poudarkom na knjigi Tržaške humoreske. Urednik knjige je tržaški literarni zgodovinar, urednik, kritik, esejist in glasbenik, izredni profesor slovenske književnosti na Tržaški univerzi dr. Miran Košuta, ki tako vstopa v uredniški prostor ZD kot novi sodelavec. Prve tri knjige je namreč uredil dr. Tomo Virk.

Četrta knjiga Zbranih del Vladimirja Bartola

Četrta knjiga Zbranih del Vladimirja Bartola prinaša pisateljevo krajšo prozo, ki je nastala zvečine v Trstu in Ljubljani od maja 1945 do njegove smrti leta 1967. Glavnino izdaje sestavljajo štiri pripovedi, ki jih je avtor leta 1957 uvrstil v zbirko Tržaške humoreske, svojo edino objavljeno leposlovno knjigo po drugi svetovni vojni. Gre za novo poglavje pisateljevega opusa, ki izrazito odstopa od dotlejšnjih alarafskih ali alamutskih problematik, tem, motivov, vzdušij in likov. Prej pretežno filozofsko, ničejansko, freudovsko, makiavelistično ali psihoanalitično uglašenost in zgodovinsko, orientalsko ali mednarodno uprostorjenost predvojnih del tukaj nadomeščajo humoreskno novatorstvo, pripovedna šegavost, jezikovna raznorodnost, psihološko tipiziranje, politična aktualističnost, razvidna ideološka opredeljenost in kronotopska umeščenost teh pripovedi v kočljiva leta anglo-ameriške zasedbe Trsta po zaključku druge svetovne vojne. Zvezek priobčuje tudi deset večidel revijalno objavljenih leposlovnih besedil iz istega obdobja ter dve doslej še neobjavljeni, s čimer zaokroža izdajo Bartolove krajše proze v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev.

Naslovnica Tržaških humoresk

Prve tri knjige so prinesle najprej Bartolovo zbirko Al Araf, krajšo prozo do leta 1935 in nato še krajšo prozo 1935 – 1945.

Miran Košuta je prispeval skoraj 200 strani komentarja, kar napoveduje le še večji obseg (in težave) ob objavi slavnega Alamuta (Modra ptica, 1938), ki je bil doslej ali v zadnjem obdobju preveden že v nad dvajset jezikov. V češčini je izšel že leta 1946, srbski prevod 1954 in 2006, francoski 1970, 1988, 1990, 2000, 2004 in 2012, španski 1989, 2001, 2003, 2004 in 2005, italijanski 1989, 1993 in 2013, bosanski 1990, hrvaški 1990 in 2006, nemški 1992, turški 1995, 2010 in 2012, perzijski 1995, bolgarski 1998, hebrejski 2003, arabski, grški, korejski, angleški in slovaški 2004, madžarski 2005, finski 2008, makedonski in litovski 2014. V angleščino ga je leta 2004 prevedel Michael Biggins (2019 je izšel peti natis angleškega prevoda). COBISS navaja kat 74 dosedanjih izdaj Alamuta. Problem recepcije v tujini ob vseh teh prevodih bo vzel ogromno časa in terjal napore in vprašanje je, kaj vse se bo še odkrilo.

Vladimir Bartol

Vladimir Bartol med drugo svetovno vojno ni bil v partizanih; k njim naj bi odšel že leta 1942, a so osebo za zvezo aretirali in odpeljali v taborišče. Kasneje je željo po odhodu v partizane izrazil še enkrat, a so ga zavrnili z utemeljitvijo, da v Ljubljani ni ogrožen. V njegovem stanovaju so se sestajali tudi sodelavci OF, proti koncu vojne pa je po odloku prosvetnega ministra v Narodni vladi Frana Albrehta postal tajnik pri pomočniku ravnatelja ljubljanske Drame in urejal njen Gledališki list. Po sporu z ravnateljem Bojanom Stupico leta 1946 in na priporočilo kulturnega ministra Ferda Kozaka oziroma kar v dogovoru z njim je odstopil in odšel v Trst. Njegova želja je bila kulturno pomagati tržaškim Slovencem, za kar si je zelo prizadeval dolgoletni prijatelj Zorko Jelinčič. Z avtobusom se je pripeljal do Kozine, v Trst pa z avtomobilom Jure Ribičič, sin pisatelja Josipa Ribičiča. Košuta piše o mnogih podrobnostih, ki so za današnjega bralca še kako zanimive. Deloval je pri Slovenski prosvetni zvezi in zatem Slovensko – hrvaški prosvetni zvezi in bil eno leto njen predsednik. Kot publicist, gledališki in likovni kritik je sodeloval v slovenskem tisku, zlasti v Ljudskem tedniku in Primorskem dnevniku ter mesečniku Razgledi, ki jo je urejal France Bevk. Iz rokopisnih zapiskov (v zapuščini NUK) je razvidno, da je Bartol sam v Trstu opisal svoj položaj: “živim nepriznan, nespoznan, pomilovan in skoraj zaničevan v recenzijskem drobnjakarstvu”. (RM II 26), zapis 22. maja 1957.

Posebnost v Bartolovi biografiji je njegov obisk Prage leta 1947, kjer je leto poprej izšel češki prevod njegovega Alamuta. Po vrnitvi mu je prijatečjica Ilga Gorjup priskrbela novo domivanje na Škorklji. Želel se je pridružiti Komunistični partiji, a ni bil sprejet. Ob resoluciji Informbiroja se je znašel na Titovi strani.

Med 12. januarjem 1955 in 22. junijem 1956 je v Primorskem dnevniku feljtonsko objavljal avtobiografijo Mladost pri svetem Ivanu, kar bi zneslo za tri knjige, ki pa jih v ZD še ni.

Kot pravi v Komentarjih Košuta, so v Četrti knjigi ZD objavljeni teksti nastali oziroma datirani med 9. majem 1945 in 26. septembrom 1962, ko je Bartol dokončal svojo zadnjo celovito pripoved Orhideja in pajek, ki je objavljena na koncu knjige kot doslej še neobjavljena. Vir za knjigo so knjiga Tržaške humoreske, revijalne in člasopisne objave ter rokopisna zapuščina v NUK.

Tržaške humoreske so izšle leta 1957 pri Cankarjevi založbi. Obsegale so štiri pred tem revijalno že objavljene pripovedi: Tržaška novela 1948, Zgodba o gentlemanu, ki je iskal začudenje, Mangialupi in umetniki ter Mangialupi in ženske. To predstavlja uvodni del Četrte knjige ZD. Sledijo preostala avtorjeva besedila, zbrana v razdelka Druge objavljene pripovedi (Petnajst številk, Dva stavka, Pomlad, Vročica (1 – 3), Literarni večer na Krasu, Ropotarnica (1 – 3), Janičarjeva izpoved (I – III), Čarobna koprena, Lipa pred staro cerkvico (1 – 3) in Srajca srečnega človeka (Orientalska pravljica) ter Neobjavljene pripovedi (Vrag nad bunkerjem (Humoreska) in Orhideja in pajek). Skupaj gre za 16 samostojnih tekstov ali dobrih 300 strani.

Miran Košuta v svoji, kot rečeno obsežni, spremni besedi in komentarjih razkriva marsikatero ozadje kuturnega in morda še bolj političnega povojnega dogajanja v Trstu, prav tako pa predstavlja kar številne rokopise, nedokončane, v variantah, neobjavljene, tako da jih ni niti v tej knjigi, so pa zabeleženi vsaj v komentarjih na podlagi rokopisov v NUK.

Košuta je iz te knjige izločil številne Bartolove članke, potipise, reportaže…, ki so sicer bili objavljeni v tem obdobju, a bodo zaradi polliterarnega značaja zbrani v kateri izmed naslednjih knjig Zbranega dela. Podobno bo z Bartolovimi Spomini pri Svetem Ivanu iz let 1955 in 1956, objavljenimi v Primorskem dnevniku.

Košuta največ prostora v Komentarjih namenja Tržaškim humoreskam, ki jih je ilustriral Bartolov tržaški rojak, slikar Bogdan Grom, ki je kasneje veliko let preživel v ZDA. Avtor podrobno obdela Bartolovo tržaško obdobje med letoma 1946 in 1956. Košuta predstavlja tržaško politično situacijo, ki je po letu 1948 močno zarezala v politično življenje Slovencev v Trstu in zamejstvu.

Največja pozornost je usmerjena v usodo pisatelja in dramatika Antona Novačana, nekdanjega kraljevega diplomata, ki ga je Bartol želel prepričati, naj se iz Trsta vrne v domovino, a se je raje odločil za emigracijo v Argentini. Bartol je o njegovi usodi napisal Tržaško novelo 1948 (prvo v Tržaških humoreskah). Novačan je Bartolu odgovoril v tržaško – goriški Demokraciji s svojo objavo Rdečega panteona (1948). Kasneje je o Novačanovem Rdečem panteonu v Meddobju leta 1955 v Argentini pisal Tine Debeljak.

(se nadajuje)

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: