Zveza zgodovinskih društev Slovenije in Slovenska matica sta ob obletnici največjega tabora v Vižmarjih pripravili simpozij o tem taboru, ki ga dopolnjujejo tematike o splošnih družbenih in političnih razmerah v času taborov. Kot množična politična zborovanja med letoma 1868 in 1871 je tabore omogočila sprememba zakonodaje. Sveženj napredne zakonodaje, imenovane tudi decembrska ustava, je decembra 1867 v politično življenje avstrijske polovice Avstro-Ogrske monarhije vnesel novo dinamiko.
Naslovnica zbornika
Simpozij je bil v Ljubljani 16. maja 2019 v dvorani Slovenske matice. Spregovoril je o pomenu taborov kot množičnega političnega kolektivnega gibanja. Sedanji knjižni zbornik je odmev na ta jubilejni dogodek.
Tabor pri Šempasu
Avtorji prispevkov so doktor zgodovine dr. Filip Čuček, doktor zgodovinskih znanosti dr. Jernej Kosi, svetovalec SAZU za področje narodnih manjšin in Slovencev v zamejstvu dr. Avguštin Malle, doktor umetnostne zgodovine in zgodovine ddr. Damir Globočnik, dr. zgodovine, muzejski svetnik Branko Šuštar, dr. zgodovine, višja znanstvena sodelavka Dragica Čeč in dr. zgodovine Matic Batič.
“Ideja Zedinjene Slovenije, ki je odmevala na vižmarskem taboru, kjer se je 17. maja 1869 na binkoštni ponedeljek zbralo okoli 30.000 ljudi, ni bila nova, saj je nastala v revolucionarnem letu 1848, ki so ga stresle meščanske revolucije oz. t. i. pomlad narodov. Prav v letu 1848 je tudi prvič zavihrala slovenska belo-modro-rdeča trobojnica, ki jo je domoljubni študent Lovro Toman v odgovor na nemško provokacijo izobesil 7. aprila na Wolfovi ulici v Ljubljani.
Ideja združevanja slovenskih dežel je sprva hitro potihnila, saj je bilo demokratizacije Avstro-Ogrske monarhije, ki jo je izsilila revolucija, z Bachovim absolutizmom leta 1851, ki je prinesel centralizacijo, cenzuro in forsiranje nemškega jezika, hitro konec. Nov preobrat je nato prinesel sveženj napredne zakonodaje, imenovane decembrska ustava, ki je decembra 1867 v politično življenje avstrijske polovice monarhije prinesel novo dinamiko. Množična politična zborovanja niso bila več prepovedana in na Slovenskem se je hitro pojavilo taborsko gibanje, ki je nadaljevalo idejo Zedinjene Slovenije iz leta 1848
Dr. Valentin Zarnik, najbolj popularen govornik na slovenskih taborih, tudi na vižmarskem
Vižmarski tabor je bil največji in najveličastnejši med njimi in edini, ki ga je organiziral slovenski politični vrh dežele Kranjske. Bil je tudi edini vseslovenski tabor, saj so bile zastopane vse slovenske dežele: Kranjska, Štajerska, Primorska in Koroška. Za tabor je svoj travnik, ki je bil okrog in okrog obdan z drevesi, odstopil takrat 31-letni posestnik Janez Sever. Desno od odra se je pogled ustavil na Šmarni gori, na visokem mlaju nad prizoriščem pa je plapolala slovenska zastava. Dogajanje je spremljalo petje in godba, na okoliških hribih so goreli kresovi, za spomin pa razdeljevale taborske spominske medalje.
Tabor je pripravilo in organiziralo leta 1868 ustanovljeno Društvo za brambo narodnih pravic Slovenija, ki mu je predsedoval vodja staroslovencev Janez Bleiweis. “Dajte nam Slovenijo!” je dejal v zaključku svojega govora in tako pozval k uresničitvi ideje iz leta 1848. Biti Slovenec je postalo veliko pomembneje kot biti prebivalec dežele Kranjske, Štajerske, Primorske ali Koroške. Omenjene geografske enote so tako izgubile svoj dotedanji smisel.” (Iz predstavitve simpozija in pogovora z glavno organizatorko ter pobudnico simpozija dr. Dragico Čadež, predsednico Zveze zgodovinskih društev Slovenije in raziskovalko na Inštitutu za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru).
Simpozij je bil tematsko razdeljen na dva dela. Prvi vsebinski sklop je imel naslov Vižmarski tabor – tabor z največjo udeležbo na Slovenskem.
Tu so nastopili: Filip Čuček – Politične razmere na Slovenskem v času taborov, Jernej Kosi – “Na Slovenskem je naš dom!” Prispevek taborskega gibanja k oblikovanju in razširjanju predstave o dolgi slovenski nacionalni preteklosti, Branko Šuštar – Slovenski narod v oslovski klopi: ob šolskih zahtevah vižmarskega tabora maja 1869, Dragica Čeč – Tabor v Vižmarjih, incident in družbene razmere v šestdesetih letih 19. stoletja.
Drugi vsebinski sklop simpozija in zatem zbornika pa je imel naslov Tabori v širšem slovenskem kontekstu. Nastopili so: Damir Globočnik – Mladi Brencelj in Juri s pušo na taboru, Matic Batič – Goriški Nemci in tabor v Šempasu in Avguštin Malle – Tabori na Koroškem.
Prispevki pomembno osvetljujejo dogajanje, ki je v današnji slovenski zavesti morda premalo prisotno, kaže pa na izjemen civilni in narodni pogum, seveda pa množičnost tedanjih slovenskih zahtev, in to brez razlike na kraj ali pokrajino (Goriška, Koroška, Ljubljana, Prekmurje, Štajerska, Primorska, Tržaška in Notranjska).
Tabor na Vižmarjih
Morda bi se dalo na koncu, ne glede na referate, dodati nekakšno časovno in krajevno preglednico vseh taborov, saj so stvari precej parcialne in tako nismo prepričani, ali so bili tu zajeti vsi tabori, ali kateri manjka, kot na primer tabor v Sežani, v Biljani v Brdih, Žalcu, Sevnici, na Kalcu, Ormožu, Tolminu, Cerknici, Kubedu, Žopračah, Kastavu…
Iz referatov je razvidno, da so mnogi Slovenci bili tedaj zelo borbeni, izzivalni, mnogokje je prišlo do spopadov in celo streljanja ter s smrtnimi žrtvami, kot na Jančah.
Nekaj posebnega je referat ddr. Damirja Globočnika, ki razgrinja odmev taborskega gibanja v posebnem in tedaj novem mediju, v satiričnih listih, kot sta bila danes po krivici prezrta: Brencelj in Juri s pušo.
Janez Bleiweis je na taboru govor sklenil z besedami: “Dajte nam Slovenijo!”
Častni pokrovitelj simpozija je bil ljubljanski župan Zoran Jankovič. Zbornik je izšel s podporo Mestne občine Ljubljana in Agencije za raziskovalno dejavnost RS.
Marijan Zlobec