V Kostanjevici na Krki je v 93. letu starosti preminil legendarni dolenjski galerist, ustanovitelj in vodja Galerije Božidarja Jakca, kostanjeviške Forme viva, učitelj in vsestranski kulturni ustvarjalec Lado Smrekar (1928 – 2020).
Med drugim je osnoval Gorjupovo galerijo v središču Kostanjevice in Galerijo Božidar Jakac v kostanjeviškem samostanu, utemeljil pa je tudi model policentričnega kulturnega razvoja, ki je od 60. let minulega stoletja veljal za temeljni koncept slovenske kulturne politike. Ta njegova vizija je dala izjemne rezultate, ki se v nekdanjem samostanu kažejo tako v vedno večji stalni zbirki Galerije Božidarja Jakca, ki v resnici obsega nekaj sto del najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov 20. stoletja, pa tudi starejših obdobij, daje prostor mnogim novim razstavam, v sami samostanski cerkvi poleg razstav še koncertom, med drugim so bili tu nastopi v okviru Svetovnih glasbenih dnevov, najelitnejše manifestacije svetovne sodobne klasične glasbe. Tu so bili mnogi koncerti tudi v sodelovanju s Festivalom Ljubljana, Novim mestom, največji dogodek pa je bilo gostovanje Ljubljanske opere SNG na ogromnem dvorišču kostanjeviškega ambienta s Smetanovo Prodano nevesto. Podobno je sredi kostanjeviškega samostana gostovala ljubljanska Drama SNG.
Lado Smrekar je ustanovil Dolenjski kulturni festival, na katerem se je do leta 1980 zvrstilo več kot 700 prireditev. Leta 1958 je ustanovil Lamutov likovni salon, bil pa je tudi soustanovitelj mednarodnega simpozija kiparjev Forma viva v Kostanjevici na Krki, leta 1969 je ustanovil še Grafični bienale jugoslovanskih otrok.
Lado Smrekar je bil po izobrazbi jezikoslovec in slavist. V Kostanjevici je ostal ves čas svojega javnega in kulturnega delovanja in jo tudi globoko zaznamoval, še več, dal ji je trajen pečat s kulturnimi vsebinami, ki še niso dokončane, saj je še nekaj delov samostana, v katerih nameravajo postaviti še nekaj stalnih zbirk. Kot ravnatelj je ogromno naredil za izobraževanje, mesto pa je oplemenitil z visoko umetnostjo. Kot javni kulturni delavec je vedno skrbel za lepo besedo, ustanovil gledališče in tudi sam veliko režiral. Njegova dela so podirala lokalne meje in segla vse do velikih odrov. Kostanjevica na Krki je postala kot dolenjske Benetke.
Danes je manj znano, da je bil Lado Smrekar tudi pesnik in je med drugim napisal besedilo za eno najlepših brigadirskih pesmi: Naprej ponosno, delovne brigade.
V Kostanjevici so gostovali mnogi ugledni in veliki ustvarjalci. Mnogi med njimi so bili tudi Smrekarjevi osebni prijatelji – Alojz Gradnik, Edvard Kocbek, Miha Maleš, Štefka Drolc, Miha Baloh, Vilma Bukovec, Ladko Korošec, Božidar in Tatjana Jakac, Josip, Nada in Tit Vidmar, Vasja Predan, Slavko Fras, Ciril in Veronika Zlobec, Čoro Škodlar, Štefan Kališnik … Prijateljeval in sodeloval je s številnimi slikarji in kiparji. Ladu Smrekarju je uspelo z upornostjo in neizmerno voljo rešiti samostan pred propadom. Danes je to Galerija Božidarja Jakca. Glede na ugled in spoštovanje Lada Smrekarja so galeriji podarili svoja dela Božidar Jakac, France in Tone Kralj, France Gorše, Zoran Didek, Janez Boljka, Bogdan Borčič, prva pa je bila mati umrlega Jožeta Gorjupa že leta 1956. V zadnjem času je še več ponudb za sprejem likovnih opusov v samostan, a je za vse prostora še premalo. Med drugim bi v samostanskem kompleksu radi ustanovili slovenski glasbeni muzej.
Forma viva, ki jo je Lado Smrekar tudi soustvarjal, je gostila mojstre v oblikovanju lesa, še posebej dolenjskega hrasta. Tam so ustvarjali v poletnih mesecih mnogi domači in predvsem tuji kiparski mojstri. Majhna Kostanjevica pa ima v svojem mestnem središču še dve galeriji: Gorjupovo galerijo v šoli in Lamutov likovni salon, v katerem so bile zlasti pregledne razstave dolenjskih avtorjev, ki jih je Lado Smrekar na novo ali celo prvič celoviteje predstavil. Njegova kulturna vizija, delo, organizacijske sposobnosti, visoki kriteriji glede umetniške kvalitete in šestdesetletna vztrajnost, so Lada Smrekarja zelo hitro uvrstile med najbolj prepoznavne slovenske kulturne delavce druge polovice 20. stoletja. Zato je Kostanjevico obiskalo več sto tisoč obiskovalcev, obvezno šolarji in gimnazijci na svojih vsakoletnih kulturnih ekskurzijah, pa tudi odrasli, iz vse Slovenije, zamejstva, seveda pa takat zelo veliko obiskovalcev iz Jugoslavije in tujine.
Nekaj posebnega so bile Smrekarjeve tiskovne konference z martinovanji v krogu sodelavcev in eminentnih osebnosti iz slovenske kulture, na čelu z Josipom Vidmarjem, ki je med drugim v Kostanjevici in zatem v zidanici v Podbočju praznoval svojo devetdesetletnico.
Lado Smrekar se je ves čas posvečal še pedagoški dejavnosti in bil za svoje delo večkrat nagrajen. Leta 1994 je prejel srebrni častni znak svobode Republike Slovenije “za zasluge, dosežene na področju likovne umetnosti in pri ohranjevanju slovenske kulturne dediščine ter za prispevek k mednarodnemu uveljavljanju Slovenije na področju umetnosti.“
Kot kulturni novinarji smo bili v Kostanjevici pogosti in redni gosti, saj je bilo prireditev veliko, še posebej so bile pomembne razstave in nasploh celotno kulturno okolje z nenehnim obnavljanjem samostana, širjenjem zbirk, delovanjem Forme vive, prirejanjem koncertov… Redno smo se udeleževali omenjenih tiskovnih konferenc s kasnejšim martinovanjem. Lado Smrekar je bil velik magnet za vse “Ljubljančane”, a je znal najprej uveljaviti svoj kulturni program, ki se je dejansko začel s tiskovno konferenco s predstavitvijo celoletne dejavnosti in aktualnih razstav, zbirk, ogled novih pridobitev. Smrekar se je zelo rad pogovarjal in tako od svojih gostov dobival sveže informacije o vseslovenskem in mednarodnem kulturnem dogajanju. Med drugim se spominjam, kako me je vprašal, kako je v dunajski Državni operi in da bi sam rad videl kako opero tam. Rad pa se je pohvalil z gostovanjem Ljubljanske opere, na kar je bil zelo ponosen. Spominjal se je, kako je na obsežno dvorišče prišlo nekaj tisoč domačinov in drugih ljubiteljev opere.
Kako bi danes potrebovali kulturnih organizatorjev, predanih sopotnikov celih generacij ustvarjalcev na vseh področjih umetniškega ustvarjanja, sprejemljivih in široko odprtih za različne slogovne usmeritve. Če se s kakšnim modernizmom morda intimno ni čisto strinjal, je pa bil zvedavo nasmejan, a ni kritiziral. Umetnike, ki so prihajali v njegovo Kostanjevico, je imel preprosto rečeno “preveč rad”.
Ves čas je bil v kulturni politiki opazovan in podpiran, kolikor pa se spominjam, je ostala ena boleča točka, to je načrtovana retrospektivna razstava slavnega kiparja Franceta Goršeta leta 1972, ki je bil v politični nemilosti, ker so o njem pisali v t.i. emigrantskem tisku in je bil v strokovni literaturi ta tisk tudi omenjen, kar pa Edvardu Kardeju ni bilo všeč, zato je prišla iz Ljubljane prepoved razstave, natisnejni katalog pa se je vendarle ohranil.
Lado Smrekar je zelo rad pel, če je bil v dobri družbi, kot na martinovanjih v zidanici, pa lahko verjamete, da ni pel sam. Seveda so pred samim petjem sledili slavnostni nagovori, ki jih je Lado Smrekar kot gostitelj začel sam, a je bil takoj na vrsti Josip Vidmar in potem po starosti nekako do sredine večjega omizja, medtem ko smo mi mlajši, starosti primerno to dolgo modrovanje pazljivo poslušali. Zgodovina je bila za nas in v taki konkurenci še prehud “zalogaj”.
Marijan Zlobec