Slovenski knjižni sejem poteka letos na spletu, a je v obsežnih digitalnih platformah, z neposrednimi prenosi dogajanja, čeprav ne s sejma v Cankarjevem domu, ampak v različnih oblikah “studijskega prenosa” prisoten, pa tudi medijsko odmeven, tako na televiziji, kot na radiu in v tisku. Med zamejskimi založbami sem tu že predstavil Mladiko in Založništvo tržaškega tiska, sedaj pa še Goriško Mohorjevo družbo, ki slovi po svojem vsakoletnem Koledarju kot najboljši tovrstni publikaciji na celotnem slovenskem založniškem polju.
Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 2021 ostaja zvest svojemu tradicionalnemu konceptu. Prinaša vrsto zgodovinskih člankov in zapisov različnih vsebin, vrsto prispevkov o življenju Slovencev v Italiji ter o njihovi družbeno-kulturni stvarnosti. Na osnovi te bogate razvejane vsebine, se tudi oblikovno koledar, poleg osnovnega koledarskega dela, ki ga krasijo črnobele fotografije kraške arhitekture Joška Prinčiča in Viljema Zavadlava, deli v štiri tematske sklope. Prvi sklop, kam plujemo, se dotika aktualnih problematik v naši skupnosti na družbeno, socialno, verskem, gospodarskem, šolskem in političnem področju. Drugi sklop, od kod prihajamo, poglablja teme z zgodovinsko vsebino. V tretjem sklopu, kaj smo, so zbrana poročila o delovanju Mohorjevih družb in zamejskih družbeno-kulturnih ustanov v minulem letu, v zadnjem sklopu, in memoriam, pa so strani posvečene osebnostim, ki so nas v minulem letu zapustile. Tudi v letošnjem koledarju je na zadnjih straneh objavljena slovenska bibliografija v Italiji v letu 2019, ki jo pripravlja Narodna in študijska knjižnica iz Trsta. Koledar je uredil Peter Černic.
Knižna zbirka za leto 2021 obsega poleg Koledarja še več knjig. Med njimi bo prav gotovo vzbudila velik odmev knjiga Jože Markuža (1939 – 2019) Kraški dedič slomškovega duha.
Dr. Jože Markuža, duhovnik, dolgoletni urednik Koledarja Goriške Mohorjeve družbe, pobudnik Apostolstva svetih Cirila in Metoda in neutruden delavec za edinost kristjanov v tržaški in goriški škofiji, kot tudi organizator številnih zanimivih romanj in potovanj, je svojo zemeljsko pot sklenil na veliki četrtek minulega leta. Ob prvi obletnici mu je Goriška Mohorjeva družba želela v poklon in zahvalo za dragoceno delovanje izdati zbornik, v katerem so objavljene njegove pesmi z izrazito duhovno vsebino in nekateri pomembnejši članki, ki jih je od leta 1963 vse do leta 2016 priobčeval v Koledarjih. V sklepnem delu te knjižne izdaje pa je zabeleženih nekaj zahvalnih govorov in spominskih zapisov njegovih vernikov, kot tudi memoarskih člankov, ki so izšli v časopisju.
Jože Markuža je umrl lani,18. aprila, na veliki četrtek, potem ko je bil preteklega 18. januarja obhajal svojo 80-letnico. Kot se je razvedelo, je g. Markuža umrl med dopoldansko krizmeno mašo v goriški stolnici. Pokojnik se je rodil 18. januarja 1939 v Trstu, v duhovnika pa je bil posvečen 17. aprila 1965 v Rimu v tamkajšnjem ruskem zavodu Russicum. Tam je bival med študijem na papeški univerzi Gregoriani, kjer je opravil filozofske in teološke študije, medtem ko je na Vzhodnem papeškem inštitutu leta 1974 dosegel doktorat iz vzhodnih cerkvenih ved. Jože Markuža je bil namreč posvečen kot duhovnik vzhodnega bizantinsko-slovanskega obreda in je v vseh teh desetletjih odigral nepogrešljivo vlogo pri poteku vzhodne liturgije vsako leto ob koncu molitvene osmine za edinost kristjanov.
V Rimu je začel tudi svojo duhovniško pot kot kaplan ruskih katoliških redovnic, potem je bil od leta 1972 do leta 1975 kaplan pri Sv. Ivanu v Gorici, od 1975 do 1998 župnik v Mavhinjah, od leta 2004 do svoje smrti pa župnik v Zgoniku in župnijski upravitelj v Šempolaju, nekaj časa je bil tudi župnijski upravitelj v Nabrežini in devinski dekan, obenem je bil tudi predsednik Apostolstva sv. Cirila in Metoda. Zelo dejaven je bil v okviru Goriške Mohorjeve družbe, kjer je bil dalj časa tajnik in urednik.
Tretja knjiga v Knjižni zbirki za leto 2021 je Franc Setničar (1875 – 1945) Kancler in alpenist.
Knjiga, 29. zvezek zbirke Naše korenine, osvetljuje lik Franca Setničarja, javnosti manj znane osebnosti primorske preteklosti. Bil je večplastna osebnost, duhovnik in dolgoletni kancler v goriški nadškofiji, vzgojitelj, glasbenik, navdušen gornik in pionir slovenskega zimskega alpinizma. Knjiga se deli na tri dele. V prvem delu so z zgodovinskim pristopom Setničarjev lik osvetlili Ivan Portelli, ki je dopolnil njegovo biografijo s podatki, zbranimi v goriškem nadškofijskem arhivu, Renato Podbersič, ki je z novimi odkritji predstavil njegovo vlogo v nadškofijski kuriji v času med prvo svetovno vojno, in Peter Černic, ki je na osnovi pregleda lokalnega in strokovnega tiska umestil Setničarja v slovensko katoliško gibanje na Goriškem.
V drugem delu so zbrani spominski zapisi in pričevanja, krajše pričevanje nečakinje Lucie Fantuzzi, spomini dr. Karla Bonuttija, ki je bil tudi pobudnik, da je do te izdaje prišlo, in opis Ludvika Zorzuta, ki je Setničarja spoznal kot gojenec goriškega Alojzijevišča. Zorzutova je tudi poezija, ki uvaja v knjigo, in opisuje znameniti pohod na vrh Triglava iz leta 1910. Tretji del je posvečen gorništvu z uvodnim daljšim zapisom, ki ga je napisal Jernej Šček, ter z objavo vseh treh Setničarjevih znanih spisov o planinstvu.
Franc Ksaver Setničar, slovenski duhovnik, se je rodil v Ajdovščini 30. novembra leta 1875, umrl pa je 8. aprila 1945 v Gorici. Po gimnaziji se je vpisal v bogoslovje in 30. novembra 1898 v Gorici prejel mašniško posvečenje. Nastopil je v službo perfekta v Malem semenišču, od 1900 do 1906 je bil rektor goriškega Alojzijevišča, med 1902 in 1906 je bil tudi kaplan v goriški župniji Placuta. Sodeloval je tudi kot organist v goriški stolnici (1898 do 1902) in učitelj petja v Velikem semenišču. Z letom 1906 je bil imenovan za tajnika nadškofijske pisarne v Gorici, 1. maja 1918 pa je postal nadškofijski kancler. 1. junija 1933 se je uradno upokojil, nadaljeval pa je s službo kanclerja. Ob ameriškem bombardiranju Gorice je 8. aprila umrl pod ruševinami v svojem stanovanju.
Kristina Martelanc nas z zgodbo o prihodu majhne mucke v družino popelje v svet otroškega navdušenja ob tem izrednem dogodku. Poleg male deklice Vere se tega prihoda veselijo vsi, dedek in babica, sorodniki, pa tudi prijatelji in sošolci, zlasti tisti iz glasbene šole, ki so se kar naučili in zapeli pesmico, ki jo je Vera posvetila svoji mucki. To pesmico, ki je v knjigi tudi objavljena, lahko vsakdo posluša s kodo QR. Zgodba o mucki Piki z živahnimi opisi in v lepem sočnem jeziku razkriva, kaj vse je mucka Pika doživljala, ko se je med njo in Vero vedno bolj utrjevala neverjetna vez in je svojo nerazdružljivo prijateljico spremljala ob vsakodnevnih obveznostih, pri pisanju šolskih nalog, pa tudi ko je bilo potrebno napisati pismo sv. Miklavžu in še marsikaj drugega. Ilustracije v knjigi je z veliko otroške domišljije narisala enajstletna Eleonora Sluga.
Že pred redno zbirko je izšlo še nekaj pomembnih knjig.
Zgodovinar Sandro Oblak s knjigo Z udarno pestjo prikaže Idrijsko in Cerkljansko od druge polovice svetovne vojne do petletja po vojni, v obdobju, ki ga zaznamuje silovit vzpon odporniškega partizanskega gibanja nasproti novi nemški okupacijski sili ter povojno postopno integriranje v novo jugoslovansko socialistično stvarnost.
Pisec spremne besede dr. Boris Mlakar v svojem Predgovoru pravi: »Tematika te knjige, ki govori o odnosu partizanskih in povojnih oblasti do domačih nasprotnikov, zahteva posebno previdnost in občutljivost pri razbiranju pravega poteka dogodkov ter njihovih vzročno-posledičnih povezav. Avtor je v tem pogledu pokazal, rekli bi, zadostno mero rahločutnosti in predvsem poštenosti pri upoštevanju med seboj večkrat nasprotujočih si virov.«
Osrednji del knjige je posvečen prav soočanju partizanske oblasti z vsemi domačimi nasprotniki in delovanju njenega represivnega aparata, s poudarkom na najbolj izpostavljenih »operacijah«, vključno s t.i. gestapovsko zaroto in tragedijo v Cerknem pozimi 1944. Posebej pisec izpostavlja tudi stališče revolucionarnega vodstva do Cerkve in posameznih duhovnikov.
»Raziskovalca mora pri njegovem delu gnati želja po resnicoljubnosti,« pravi Oblak. »Cilj tega dela ni ovreči ali izničiti pozitivnih vidikov partizanskega boja, bolje je govoriti o dopolnitvi mozaika. Manjkali so namreč bistveni koščki, da bi bila slika dogajanja na obravnavanem območju čim bolj popolna.«
In to avtor opravi z izredno natančnostjo in strokovnostjo z raziskovanjem arhivskega gradiva, preverjanjem obstoječe literature, medvojnega in povojnega časopisja, predvsem pa na osnovi spominov in ustnih pričevanj. V tem delu spregovorijo tudi tisti, ki so bili v desetletjih po drugi svetovni vojni pahnjeni na rob zgodovinske pozabe in označeni kot izdajalci, belogardisti, reakcionarji itd., ki pa z besedami avtorja »vsekakor imajo pravico, da tudi oni postanejo del naše preteklosti, kakršnakoli pač je«.
Knjiga Priimki Tina Mamića prinaša podrobno razlago o nastanku in pomenu 86 priimkov, skupaj z njihovimi različicami pa 99, večinoma izvorno primorskih priimkov, ki pa jih najdemo po vsej državi in tudi okrog po svetu.
Avtorjevo osnovno izhodišče ob tem zajetnem in strokovno poglobljenem raziskovalnem delu izhaja iz neposrednega dejstva: ljudje vse življenje nosimo priimke, katerih pomena velikokrat sploh ne poznamo. Prav priimek pa nam lahko veliko pove o našemu daljnemu predniku, kateremu še imena ne vemo. Najstarejši priimki na svetu so nastali v Beneški republiki, takoj za njimi pa so priimke dobili že nekateri Slovenci na Tržaškem in v Istri. Slovenci tako imamo priimke, ki so med najstarejšimi na svetu, so starejši od nemških angleških in francoskih. O teh priimkih, med katerimi so mnogi še danes živi, govori prav pričujoča knjiga.
Avtor, ki se tudi poklicno ukvarja z rodoslovjem in izdelavo družinskih rodovnikov, se jezikoslovne razlage posameznega priimka loti z utemeljenimi teoretičnimi pristopi. Običajno dobimo za vsak priimek več razlag, kako je nastal. Če etimološki raziskavi dodamo še zgodovinsko, pa lahko o posameznem priimku najdemo še veliko več: kje je nastal in tudi zakaj je nastal.
Knjiga je nastala na osnovi člankov Tina Mamića, ki so izhajali v goriškem tedniku Novi glas, v zelo priljubljeni rubriki o primorskih priimkih. Največ jih je vipavskih in primorskih, a tudi drugih. Urednik časnika Jurij Paljk, ki je knjigi tudi prispeval uvodni članek, pravi: “Mamić je s svojimi zapisi hitro uspel nagovoriti naše bralke in bralce, večkrat so poklicali v uredništvo in prosili za kak priimek, upam, da je kdo od bralcev tudi poklical Tina Mamića in se z njim dogovoril za družinsko drevo, raziskavo svojega rodu. Predvsem pa je bilo veliko takih, ki so spraševali, če in kdaj bo izšla ‘Tinova knjiga s priimki’.”
Za zunanjo grafično podobo je poskrbelo podjetje Link iz Trsta, notranje strani pa je z bogatim slikovnim gradivom oblikoval Benjamin Pezdir. Kdor pa bi rad prišel v stik z avtorjem in bi rad kaj več izvedel o priimku ali osebnem rodovniku, pa se lahko obrne do avtorja preko njegovih kontaktov: tino.mamic@gmail.com, www.tinomamic.eu.
Mala zgodovina Slovenije dr. Staneta Grande je ob svojem izidu leta 2008 predstavljala prizadevanje slovenskega zgodovinopisja v iskanju poti in načinov za obravnavo lastnih nacionalnih in državotvornih tem in nudila vpogled na prehojeno pot naroda, ki ga je kronal največji zgodovinski dosežek, tj. lastna država. Ob izidu italijanskega prevoda, Breve storia della Slovenia, za katerega je poskrbel prof. Luigi Pulvirenti, pa postane knjiga v sklopu teh strokovnih prizadevanj še toliko bolj zanimiva in dragocena, saj se Slovenci na teh strnjenih straneh predstavijo, tokrat italijanskemu svetu, kot narod z lastno zgodovino in lastno državo.
Avtor na teh straneh pripoveduje o teritoriju in zgodovini slovenskega naroda, o katerem italijanski sosedje največkrat ne vedo veliko. Slovenija je mlada država, ki pa ima za seboj dolgo in zapleteno zgodovino. Slovenci spadajo med tiste slovanske narode, ki so najbolj privzeli zahodnoevropsko kulturo in sprejeli vrednote, na katerih ta temelji. Stoletja zasnovani v srednjeevropskem svetu so ostali vse do prve svetovne vojne zvesti najprej Svetemu rimskemu cesarstvu in nato habsburški monarhiji. Šele decembra 1918 so sprejeli novonastalo jugoslovansko državo, v kateri od vsega začetka ni bilo mirnega sožitja. Nič skupnega ni družilo njenih prebivalcev in niti Titovi močni roki ni uspelo narodom, ki so jo sestavljali, zagotoviti zadostne skladnosti. Ko so prve razpoke začele rahljati komunistični sistem, so bili Slovenci med prvimi, ki so si oskrbeli demokratične institucije in si začeli izbojevati lastno neodvisnost, ki je, kot pravi avtor, odraz dolgoletne prehojene poti v trdovratnem boju za obrambo lastnega jezika in lastne kulture.
Knjigi, ki je namenjena širšemu krogu bralcev, je uspelo na izredno jasen način izpostaviti glavne vozle slovenskega zgodovinopisja pri obravnavi slovenske zgodovine od njenih začetkov do tragičnih dejstev, vezanih na uvedbo komunističnega režima, ki je tako tragično zaznamoval drugo polovico dvajsetega stoletja.
Stane Granda (Novo mesto, 8. aprila 1948) je zgodovinar, upokojeni univerzitetni profesor, znanstveni svetnik Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), poglobljen poznavalec nastanka narodnostnih vprašanj Srednje Evrope. V svoji karieri se je z velikim uspehom posvetil preučevanju slovenskih političnih programov v burnem letu 1848 in številnih aspektov slovenske družbene, gospodarske in verske zgodovine od sredine 18. stoletja do danes. Njegov metodološki pristop daje prednost pogledom krajevne zgodovine, na osnovi še neobjavljenih virov, ki so ohranjeni v italijanskih in avstrijskih arhivih. To mu je omogočilo, da je zavrnil številne interpretativne modele, ki so se utrdili v slovenski zgodovinopisju po drugi svetovni vojni.
Pohodniški vodnik Krasna potepanja z malčki Kam pa danes ? avtorice Barbare Ane Fužir Schart se predstavi na nekoliko neobičajen način. Opisuje 22 pohodniških etap, ki segajo od Štivana do Komenskega in Sežanskega Krasa. To so pešpoti, ki so primerne za vsakogar: za majhnega dojenčka, ki ga pohodnik/ca nosi v nosilki, za komaj cepetajočega otroka, sploh pa za človeka katerekoli starosti.
Kot izredna ljubiteljica narave in navdušena pohodnica se avtorica podaja na sprehode po kraški zemlji, posejani z gozdnimi potmi, klanci, stezami, kolovozi, ne prezahtevnimi hribovitimi vzponi. Opisovanje je opremljeno z osnovnimi informacijami o dolžini poti, višinski razliki, izhodišču, cilju in sploh z bogato zalogo detajliranih oznak, ki jih srečamo na posameznih pohodih. Ob tem pa se pri opisu ustavlja ob čudovitih znamenitosti in naravnih lepotah tega kraškega sveta, ki s svojo živo rastlinsko barvitostjo in trdoživostjo kamnitih tal v vsakem kotičku prevzame pohodnika z novim doživetjem.
Zbrani opisi so bili izvorno objavljeni v športni rubriki Rekrea(k)cija v Primorskem dnevniku. Za ilustracije v knjigi sta poskrbeli Maja Malalan in Jasna Košuta, urednica in avtorica spremne besede pa je Majda Cibic.
Marijan Zlobec