Slovenske založbe se predstavljajo na 36. Slovenskem knjižnem sejmu po elektronski poti, skratka na spletni način, ki jim omogoča tako predstavitev del kot pogovore z avtorji, ključna pa je seveda prodaja s sejemskim popustom. Manjkajo stiki v živo, kar nabolj občutijo založbe iz drugih mest in krajev, še posebej iz zamejstva, ki se sicer na sejmu predstavljajo skupaj vsako leto, tokrat pa prvič v zgodovini sejma ne.
Založništvo tržaškega tiska pa je vendarle pripravilo svoj katalog knjižnih izdaj za leto 2020, s čimer so svoje bralce podrobneje obvestili o vseh svojih letošnjih knjigah.
Izbral sem srednjo pot je knjiga Rudija Pavšiča, ko se je lani spomladi poslovil od predsedniškega mesta Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ki jo je vodil celih 22 let. Eno leto kasneje prihaja njegova knjiga spominov na to dolgo obdobje, ki ni zgolj pogled na prehojeno pot, ampak ponuja tudi prerez življenja Slovencev v Italiji v ključnem zgodovinskem obdobju.
Lanski knjižni sejem je bil zelo uspešen, foto Marijan Zlobec
Skozi njegov osebni pogled se seznanimo s trenutki, ki so za marsikoga še uganka, od odmevnih dogodkov kot sta bili zaprtje Tržaške kreditne banke ali kriza Primorskega dnevnika do širšemu krogu manj znanih dinamik znotraj manjšine. V svojem pričevanju – zabeležil ga je pisatelj Marjan Žiberna – se Pavšič loteva kočljivih tem, kot so sodelovanje in zavezništva oziroma konflikti in obdobja nezaupanja znotraj manjšine, problematični odnosi z italijanskim delom prebivalstva, vzpostavljanje dialoga s pripadniki italijanske manjšine v Sloveniji in še veliko drugih.
Že na začetkih svoje politične poti je avtor izbral srednjo pot: potem, ko se je doma vžgala debata z očetom, ki ga je nagovarjal za predhodnico stranke Slovenske skupnosti, in mamo, ki je volila Komunistično partijo, se je kot mlad fant odločil, da bo volil italijansko socialistično stranko in na tak način, kot je tudi sam opisal svojo odločitev, izbral srednjo pot. Skozi življenje se je njegova srednja pot kazala v njegovem načinu delovanja, v nenehnih poskusih posredovanja med ljudmi. Z umirjenostjo in zanj značilnim čutom za humor je vedno skušal gladiti ostre robove, povezovati ljudi ne glede na njihovo gledanje ali politično pripadnost, v prid skupnega dobrega. Kot ugotavlja tudi sam, mu je včasih uspelo, včasih ne.
Knjiga Izbral sem srednjo pot vsebuje tudi poglede nekaterih ožjih sodelavcev ali prijateljev Rudija Pavšiča. Vsak dodaja še svoj kamenček ne samo k pripovedi o delu, ki ga je več kot dve desetletji opravljal predsednik ene od krovnih organizacij Slovencev v Italiji, ampak tudi k bolj poglobljenemu razumevanju tega obdobja. Brali bomo lahko misli enega njegovih najbližjih sodelavcev, Aceta Mermolje, ter dragocena pričevanja prvega slovenskega predsednika Milana Kučana, Iole Namor, ki je v času Pavšičeve službe na Novem Matajurju v Čedadu bila glavna urednica časopisa, senatorke Tatjane Rojc, predsednika Italijanske unije v Sloveniji Maurizia Tremula, predsednika Zveze slovenskih organizacij na Koroškem Marjana Šturma ter slovenskega veleposlanika v Trstu Vojka Volka.
Kot je v svojem uvodnem besedilu zapisal Ace Mermolja, bo bralec v knjigi lahko uvidel, »da politika ni abstrakcija ali daljna igra med oblaki letečih ljudi, ki z nami žonglirajo kot starogrški bogovi. Politiko ustvarjajo in udejanjajo ljudje, kot smo mi. Preko vseh ideologij so zato pomembni značaji posameznikov, medosebni odnosi, zaupanje ali nezaupanje v sogovornika, skratka človeške značilnosti protagonistov. To toliko bolj, ko se politika dogaja v majhni skupnosti, kjer se hote ali slučajno vedno srečamo v neki kavarni: tu pa skupaj spijemo kavo ali drug drugemu pokažemo hrbet in se vedemo, kot da smo sami. Rudi je vedno ponudil kavo.«
Knjiga publicista in sedaj še pisatelja Valterja Mahniča Tisti prvi korak na poti v smeri sreče, je prav gotovo nekaj posebnega v letošnjem programu ZTT.
»Kateri vonj ima smeh? Katera je barva pozitivne misli? Taka vprašanja nimajo nekega točnega odgovora. Ravno tako je težko razložiti, kaj pojmujemo, ko govorimo o univerzalni sreči. Ne glede na to, bo knjiga poskusila opraviti nekaj korakov po tej skrivnostni poti.« To je le nekaj misli, s katerimi je Valter Mahnič opisal svoj knjižni prvenec, zbirko Tisti prvi korak.
Pred nekaj leti je avtor začel objavljati v Primorskem dnevniku kratke kolumne, v katerih se je posvečal tudi odnosu z invalidnostjo: »Invalidnost nam ponuja zanimive primere in iztočnice, ki so koristni predvsem za tiste, ki se z njo niso še nikoli soočili.« Naposled se je odločil, da bi lahko kolumne prestavil v knjižno obliko, ob teh pa je v knjigo vključil še nekaj daljših sestavkov, ki so bili doslej še neobjavljeni.
Ob različnih, tako večnih kot aktualnih, zanimivih temah vas bo avtor ob branju pospremil k zasnovanju svoje osebne vizije sreče. »To je potovanje za tistega, ki v svojem srcu še ohranja neko iskrico, ki se noče ugasniti. To je potovanje, ki se prične s Tistim prvim korakom« kot je še zaključil avtor, čigar knjiga je pri založbi izšla v slovenski in italijanski različici.
Milan Pahor Tajna organizacija Borba 1927 – 1930
Ob 90-letnici ustrelitve junakov v Bazovici je Založništvo tržaškega tiska, v sodelovanju z Odsekom za zgodovino Narodne in študijske knjižnice, s Skladom Dorče Sardoč in ob podpori Društva TIGR Primorske – območna enota Trst, izdalo knjigo z naslovom Tajna organizacija Borba. Avtor Milan Pahor, ki že več desetletij vsestransko skrbi za ohranjanje spomina o uporu proti fašizmu, je ob tej priložnosti pripravil obsežno in zelo raznoliko gradivo, ki ponazarja in poglablja tako obdobje delovanja borbašev, kot številne odmeve na dogodke, takrat in danes. Pri projektu je sodeloval zgodovinar OZE NŠK Štefan Čok, ki je gradivo zbral in uredil.
Knjiga sodi v zbirko Spominske poti Slovencev v Trstu, v sklopu katere je pred kratkim izšla tudi publikacija Narodni dom. Opremljena je z bogatim fotografskim gradivom, hkrati vsebuje izčrpno in bralcu prijazno predstavitev ne le zgodovinskih okoliščin, v katerih je delovala organizacija Borba, ampak je poudarek predvsem na orisu človeških likov, ki so se odločili za upor. Gre za neke vrste priročni zgodovinski vodnik, ki bo prav gotovo primeren in zanimiv za širši krog bralcev.
Narodni dom Trst 1904 – 1920
Ob 100. obletnici požiga Narodnega doma v Trstu so se odločili, da pripravijo priročni zgodovinski vodnik, s katerim želijo nuditi osnovne informacije o tej prestižni palači ter o simbolnem pomenu, ki jo je imela za vse mesto na začetku dvajsetega stoletja. Tako zapolnjujejo vrzel, ki je nastala, ko je pošla monografija o Narodnem domu iz leta 1997.
Želijo si, da bi publikacija Narodni dom – Trst 1904-1920, ki jo bogati obsežno fotografsko gradivo, in s katero začenjajo zbirko Spominske poti Slovencev v Trstu, pritegnila vse bralce in da bi bila dostopna tudi italijanskim bralcem. Knjiga je namreč istočasno izšla v dveh različicah: v slovenščini in italijanščini.
Iz uvodne besede: »Slovenci so v Trstu na začetku dvajsetega stoletja želeli imeti ugledno reprezentančno palačo. Zgradili so Narodni dom, ki je bil arhitektonsko in vsebinsko izjemno zahteven projekt. Opremljen z najmodernejšo tehnologijo in večfunkcionalen je združeval kulturne in gospodarske dejavnosti. Palača je imela mogočen vhod, kavarno, restavracijo, hotel s petimi zvezdicami, gledališče. Narodni dom je bil živahno središče za Slovence in Slovane, saj je ponujal prostor 33 društvom. Ne preseneča, da je italijanski iredentistično-nacionalistični Trst doživljal stavbo kot izziv.
Mesto v zalivu je gospodarski, politični in kulturni spor tragično zaključilo po prvi svetovni vojni. Leta 1920 so na novo organizirane fašistične škvadre ob molku oblasti in s privoljenjem sil javnega reda kot svoje veliko dejanje požgale Narodni dom. To je bila grozljiva napoved, kako bo fašizem na oblasti ravnal s Slovenci in kakšna bo njegova vloga v Evropi: nasilje in vojna sta bila srce Mussolinijeve kreature.«
https://marijanzlobec.wordpress.com/2020/07/03/nova-knjiga-o-narodnem-domu-v-trstu/
https://marijanzlobec.wordpress.com/2018/11/08/republika-italija-mora-vrniti-slovenski-narodni-skupnosti-tri-kulturne-domove/
Marijan Zlobec