Narodna galerija išče dela Hinka Smrekarja


Narodna galerija v letu 2021 pripravlja pregledno razstavo vsestranskega umetnika Hinka Smrekarja (1883‒1942), čigar delo je neprecenljiv kulturnozgodovinski dokument prvih desetletij 20. stoletja. 

Zavist, 1927

Hinko Smrekar je ustvaril številne avtoportrete in portrete sodobnikov ter vrsto ilustracij, narodnih in pravljičnih motivov, kjer se je razrasla njegova čudovita fantazija. Družbeno angažiran, brezkompromisen pri iskanju resnice in vselej na strani preprostega človeka je ustvaril tudi na stotine karikatur, ki jih je objavljal kjerkoli je našel prostor ali priliko. 

Hinko Smrekar leta 1930

Njegov opus je zelo obsežen in seznam vseh del ni popoln. Zadnja retrospektivna razstava je bila leta 1952 in veliko umetnin je skozi leta zamenjalo lastnike. Zato se Narodna galerija obrača na javnost, na vse lastnike njegovih del ali dokumentarnega gradiva, da jim pomagajo sestaviti popolnejši seznam umetnin. Izbor najboljših del bodo tudi razstavili.

Slovenski literati, 1913

Hinko Smrekar je bil slovenski slikar, risar, grafik in ilustrator. Rodil se je v Ljubjani 13. julija 1883, umrl pa ustreljen kot talec italijanskih okupatorjev v Gramozni jami 1. oktobra 1942.

Ivan Cankar, 1917

Smrekar je bil član umetniškega kluba Vesna, ki je deloval na Dunaju. Hinko Smrekar je bil nadarjen otrok in je že v gimnaziji dosegel sloves mojstra. Prav tako je bil vesten učenec in se leta 1901 vpisal na pravno fakulteto v  Innsbrucku. Na fakulteti za pravo je zdržal štiri semestre, dan pred prvim državnim izpitom pa je iz strahu prodal vse knjige in izkupiček zapil. To je bila zanj prelomna točka v življenju, na kateri se je odločil svoje življenje posvetiti umetnosti. Čeprav nikdar ni dokončal akademskega izobraževanja, si je sam pridobil obsežno znanje v različnih humanističnih vedah, poleg tega pa je bil tudi poliglot.

Kralj Kapital

Leta 1903 je bil ustanovljen umetniški klub Vesna, h kateremu je pristopil tudi Hinko. Tam je spoznal Ivana Cankarja ter mu izdelal več naslovnic za njegove knjige. Leta 1905 je začel v ljubljanskem humorističnem listu Osa objavljati svoje satirične dovtipne risbe. Tega leta je Smrekar skupaj z Maksimom Gasparijem prvič obiskal umetnostno središče München, kamor se je za krajša in daljša obdobja vračal vse življenje.

Iz kluba modrijanov, 1906

Smrekar je tudi avtor prvega na slovenskih tleh izdanega taroka, t. i. »Slovanskega taroka«, natisnjenega med letoma 1910−1912. V letih pred in med prvo svetovno vojno Smrekarjevo risalo ni počivalo in malo pred koncem vojne je dobil nalogo, kakršne si je dolgo želel: za Novo založbo je ilustriral Levstikovega Martina Krpana.

Martin Krpan na kočiji

Kmalu po vojni pa je zbolel za hudo živčno boleznijo. Tako se je v letih 1920 in 1921 poskušal ozdraviti v senatoriju pri Gradcu, njegovo zdravljenje pa je do okrevanja trajalo nekaj let.

Avtoportret, 1942

Nato je zopet pričel z delom in poskusil izdajati svoj lastni šaljivi list Pikapok. Vendar ga je leta 1927 čakala tragedija, umrla mu je mati in ostal je sam. Zaradi nizkih dohodkov se je moral izseliti in trajalo je dve leti, da si je zgradil majhno hišo, kjer je poučeval svoje učence risanja.

Sred mojga srca, razglednica, 1914

Zaradi pomanjkanja naročnikov se je začel posvečati mladinski ilustraciji. Predzadnje njegovo ilustrativno delo so bile njegove risbe, podobe in inicialke za zbirko Sedem Andersenovih pravljic za šegave modrijane in modrijančke.


Smrekarjev tarok, 1910 – 1912

Po začetku druge svetovne vojne na Slovenskem so ga na uličnem pohodu konec septembra leta 1942 ujeli fašisti. Smrekar je imel v žepu Slovenski poročevalec, zato je bil brutalno zasliševan, Italijani so pregledali njegov atelje, pokradli najboljše risbe in ilustracije in ga kot talca ustrelili. Znancev in prijateljev res ni bilo na pogrebu, a drugi dan je bil njegov grob že ves pokrit s cvetjem.

Svet je takšen…

V Jutru je Elko Justin objavil svojstven nekrolog svojemu prijatelju: nad siromašno krsto, ki je bila zabita z enim samim tesanim plohom, se zgrinja prelomljena smreka, čez napisni trak z besedo »konec« pa leži prevrnjena črka R – dokaj umljiv rebus Smrekarjevega imena. Oktobru 1942 je bila novica o smrti objavljena v ilegalnem, zanj usodnem Slovenskem poročevalcu.

Indija Koromandija

Po Smrekarju se od leta 1993 imenuje nagrada, ki jo podeljujejo v sklopu Slovenskega bienala ilustracije in velja za najvišje slovensko priznanje s področja ilustracije.

Karikatura Ivana Vavpotiča

Naslovnica številke revije Dom in svet, 1914

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja