Mohorjeva Celovec je pred dnevi poslala vabila na predstavitev letošnjega tradicionalnega Knjižnega daru 2021, ki naj bi ga predstavili v Galeriji Družina, (dan poprej pa v Mohorjevi hiši v Celovcu), v pogovoru z avtorji in ob tem spregovorili o letošnjem založniškem in knjižnem letu, predstavili dejavnosti na poseben način organiziranem Slovenskem knjižnem sejmu in spregovorili o načrtih za naprej. Žal je spričo epidemije novega koronavirusa prišlo do preklica, je pa slovenska celovška založba poslala tiskovno sporočilo o najnovejšh knjigah, tako da imamo na voljo vsaj uradne informacije. Upajmo, da se bo kmalu našel način, kako bi odprli knjigarne ob upoštevanju vseh omejitev, vključno z zmanjšanjem hkratnega obiska večjega števila ljubiteljev knjig, kot velja v nekaterih trgovinah z živili, na poštah, v bankah, na tržnici ipd.
Koledar Mohorjeve družbe v Celovcu za leto 2021 prinaša sveženj zanimivega branja iz Koroške, Slovenije in krajev, kjer živijo Slovenci. Koledarski del nas vodi skozi cerkveno, delovno in praznično leto, prispevki pa nas tokrat popeljejo v koroške kraje, na Radiše, v Podgrad in Medgorje, do slovenskih krajevnih imen v okolici Beljaka, na Djekšah in ob vznožju Svinške planine. Poseben članek je posvečen novem krškemu škofu dr. Jožetu Marketzu. Spet drugi članki osvetljujejo zgodovinske dogodke: npr. revizionistično pobudo iz novembra 1920 na Koroškem, zgodovino Škofjeloškega pasijona, Franciscejski kataster, koncentracijsko taborišče Mauthausen in njegovi podružnici na Ljubelju. Za ljubitelje narave sta zanimiva prispevka o lovu in gobarstvu. Koledar vsebinsko zaokrožajo spominski članki ter poročila o delovanju treh Mohorjevih družb v letu 2020. »Koledar 2021 izjemno razgibano zrcali aktualne dogodke v letu 2020, še posebej me veselijo nove dejavnosti Mohorjeve v Slomškovi hiši na Ainethovi ulici v Celovcu. Prispevka o lovstvu in gobarstvu pa naj sta vzpodbuda za čim več aktivnosti zunaj v naravi – saj je to v času korone najbolj zdravo!« meni o Koledarju direktor Mohorjeve v Celovcu Karl Hren kot sourednik. Drugi sourednik pa je Hanzi Filipič.
Pratika, je tradicionalno branje za vsak žep in za vse okuse. Vsebinsko ponuja poleg koledarskega dela panoramo raznolikega branja iz sveta kulture, duhovnosti, vere, družbe, literature, jezika, izbranih dogodkov in obletnic v preteklem letu, zgodovine, pogleda k sosedom, zdravja – vse to začinjeno z zgodbami in fotografskimi utrinki. »Letošnja Pratika je v znamenju novega krškega škofa Jožeta Marketza, ki je bil navdušeno sprejet. Predstavljajo še druge slovensko govoreče škofe iz Koroške. Veliko veselje so doživeli tržaški Slovenci z vrnitvijo Narodnega doma v Trstu Slovencem. Zelo zanimiva pa je tudi zgodba o t. i. kmečkem strahu na koroško-štajerski Golici, ki je zbujal strah in je danes nagačen v muzeju v koroškem Volšperku,« pripoveduje urednik Adrian Kert. Poleg tega knjigica ponuja koledarski del ter prispevke o plebiscitu 1920, o zgodovini vinogradništva na Koroškem, o slovenskem narečju na Vipavskem, o skrivnostni beli omeli, o vrtnarjenju s šparglji in še o marsičem. Tako je po urednikovih besedah »informativno in kratkočasno branje za vse letnike, na koncu pa ponuja še kup smeha iz Humorjeve družbe ter sodelovanje pri nagradni igri, s katero si lahko pridobite knjigo iz naše založbe«.
V romanu Posekani svet Leva Detele se soočata nečloveška krutost in norost prve svetovne vojne z današnjo stvarnostjo. Bralec stopi v zgodbo z retrospektivnim pogledoma na načrtovanje in izvedbo sarajevskega atentata. Avtor se vešče podaja v miselni svet pomembnih protagonistov, Gavrila Principa, cesarja Franca Jožefa in prestolonaslednika Franca Ferdinanda. V nadaljevanju se roman giblje med časom vojne in sodobnim časom, kjer se „bitke“ dogajajo na znanstveni ravni v preučevanju vojne. Detela je izbral za preskok v moderni čas alpsko-jadranski prostor in preučevanje soške fronte.
Lev Detela je slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec in pubicist, rojen leta 1939. Detela je v Ljubljani končal klasično gimnazijo in nato pričel s študijem slavistike. Leta 1960 je emigriral v Avstrijo, kjer je študij nadaljeval na dunajski univerzi. Od leta 1960 na Dunaju dela kot svoboden književnik in se posveča literarnem ustvarjanju in publicistiki. Njegovo leposlovje nosi pečat političnega preganjanca in kaže na raznovrstnost evropske družbe. Posebnost v Detelovem ustvarjanju je, da piše v dveh jezikih, od leta 1976 je objavil vrsto črtic napisanih v nemščini. Večinoma objavlja v zamejskih in zdomskih publikacijah in založbah, sodeluje pa tudi z nemškimi, avstrijskimi in švicarskimi listi. S članki, eseji in prevodi informira nemške bralce o slovenski literaturi.
Med pesniškimi zbirkami naj omenimo Sladkor in bič (London, 1969), Črni mož (London, 1969), Metaelement (1970), Legende o vrvohodcih in mesečnikih (Canberra, 1973), Kaj je povedala noč (trijezičo), Cofé noir, Nočna vožnja v Jeruzalem (izbrane pesmi 1964-2018), 2019.
Obsežna je prozna ustvarjalnost Leva Detele: Blodnjak (Trst, 1964), Atentat (Trst, 1966), Izkušnje z nevihtami, Kraljev kip (London, 1970), Marijin mojster (Celovec, 1974), Časomer življenja, Dunajski valček za izgubljeno preteklostjo, Stiska in sijaj slovenskega kneza, Poslednja gora (1991), Jantarska zveza. Med publicistiko bibliografija navaja knjigo Povojni slovenski koroški pesniki in pisatelji (1977).
Detelova zadnja knjiga je bila sicer Disident kot pregled ustvarjanja in življenja Leva Detele s priloženo biografijo, bibliografijo in fotobiografijo. Izšla je pri založbi Kulturni center Maribor v zbirki Frontier. Predstavlja nadaljevanje knjige Emigrant, ki je leta 1999 izšla pri založbi Nova revija v zbirki Pričevanja. Detelovih knjig spominov pa je še več, denimo Dunaj na poštni znamki iz leta 2009, spominski zapisi, beležke o dnevnih dogodkih in esejistična razmišljanja iz obdobja slovenske tranzicije in globalizacije po letu 1989, ali zgodnejša, Časomer življenja, o srečanju z vojnim otroštvom in mladostjo v Sloveniji po drugi svetovni vojni, ki je izšla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu leta 1987.
Lev Detela ni bil politični emigrant, ampak se je za tujino oziroma zdomstvo odločil prostovoljno, skupaj s svojo zdaj že pokojno ženo, pesnico Mileno Merlak. Pisateljski kolegi in politika v Sloveniji so nanj gledali kot na političnega emigranta. Emigriral je avgusta 1960 po aferi na Filozofski fakulteti, kjer je študiral slavistiko, ko so leta 1959 odstranili in na hitro upokojili profesorja Antona Slodnjaka. V nemški Zgodovini slovenskega slovstva (Geschichte der slowenischen Literatur), objavljeni v Berlinu leta 1958, je Slodnjak vzporejal partizanskega pesnika Kajuha z domobranskim Francetom Balantičem in tako prvič po vojni sploh javno pisal o tem ubitem pesniku, ki je bil nazadnje uvrščen v zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev ter bil s tem rehabilitiran.
Marijan Zlobec