Umrl je pianist in pedagog Andrej Jarc


V Ljubljani je včeraj v enainosemdesetem letu starosti preminil znani slovenski pianist, čembalist, organist, klavirski pedagog, glasbeni spremljevalec, komorni glasbenik, operni poznavalec in ljubitelj Andrej Jarc (1939 – 2020).

Andrej Jarc

Jarca smo poznali vsi, bodisi ljubitelsko ali profesionalno; nemogoče se mu je bilo izogniti in z njim kaj podebatirati, tako v pavzi posameznih koncertov ali po koncu, bodisi komornig ali simfoničnih koncertov ali opernih predstav, festivalskih prireditev ali tako rekoč na srečanjih “na cesti”.

Leta 1962 je končal študij klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubjani v razredu prof. Antona Ravnika. Podiplomski študij je zaključil v razredu prof. Zore Zarnik. Izpopolnjeval se je v Rimu pri Renzu Silvestriju in Guidu Agostiju ter v  Pragi pri prof. Josefu Palenčku in prof. Suzani Ružičkovi, sloviti čembalistki. Je dobitnik Škerjančevega priznanja SGBŠ Ljubljana, za umetniške in pedagoške dosežke.

Koncertno se je udejstvoval kot pianist, organist, čembalist, član ali gost Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana in korepetitor, med drugim Komornega zbora RTV Ljubljana, ko ga je vodil dirigent Marko Munih.

S pedagoškim delom je pričel leta 1968 na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani (SGBŠ LJ); leta 1984 pa je postal profesor klavirja na Akademiji za glasbo v Ljubjani. Vzgojil je vrsto uspešnih glasbenikov, ki delujejo kot pianisti, komorni glasbeniki in pedagogi.

Sodelovanje z Markom Munihom

Njegovi učenci so: Božena Hrup, Aleš Vesel, Borut Smrekar, Žiga Stanič Maruša Bukovec, Eva Bohte, Jure Rozman, Ana Šinkovec, Barbara Novak, Jan Sever, Katja Sinkovič in drugi.

Andrej Jarc je več koncertiral, kot je ostalo v spominu ljubiteljev glasbe, še posebej mlajših rodov. Morda je bil vrhunec njegov nastop, skupaj s pianistom Acijem Bertoncljem, pri izvedbi posebne kompozicije, koncerta za dva klavirja sicer dirigenta Lovra Matačića, ki je svoje delo na gostovanjih po Evropi sam dirigiral. Pravi naslov dela je Simfonija konfrontacij – „Symphonie der Konfrontationen“, 1978, revidirana verzija 1984. Napisana je kot rečeno za dva klavirja, velik orkester godal in prav tako velik izbor tolkal. Delo v štirih stavih traja eno uro, v Ljubljani pa je bila izvedena prva verzija, in sicer še v Slovenski filharmoniji. Takrat sem z Lovrom Matačićem opravil za Delo intervju in mi je svojo kompozicijo podrobneje predstavil.

Kot član radijskega orkestra (pianist, čembalist) je gostoval na tujem; spominjam se koncertov na Češkem in Poljskem; na Praški pomladi in Varšavski jeseni, prav tako v Italiji in Avstriji, Nemčiji, na Madžarskem, v Bolgariji… Kot korepetitor Komornega zbora RTV Ljubljana je gostoval v Zagrebu (Vatroslav Lisinski), Opatiji (Jugoslovanska glasbena tribuna), s samostojnim celovečernim koncertom pa še v Firencah.

Andrej Jarc je bil velik poznavalec in ljubitelj opere. Še posebej pa je imel rad pevce, saj se je zavedal, da odlično predstavo lahko naredijo samo prav tako dobri pevci. Od tod tudi njegova angažiranost pri klavirski spremljavi pevk in pevcev vseh generacij, prav tako pa prizadevanja za pevsko vzgojo.

Kot klavirski pedagog je žel različno slavo, odvisno od vsakega posameznika; imel je ljubezen do glasbe kot verjetno edino doživljenjsko in resnično, zato v stikih s svojimi šudenti ni skoparil s časom in jim je bil rad na voljo in je z njimi soustvarjal, delil razlage del, biografije skladateljev, debatiral, se “prepiral”, a kot se ga spominjajo, je bil vedno na voljo, tudi mimo učnega urnika in programa.

Andreja sem poznal zelo dolgo, nad štirideset let, o glasbi sva gotovo spregovorila stokrat; vedno sem imel vtis, da ga zanima njena absolutna lepota.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja