Založba Mladika je na svoji zadnji tiskovni konferenci v Ljubljani predstavila knjigo Pot iz zelene doline Rafka Dolharja. V osrednji Sloveniji je morda manj znan, tako da nastaja vtis, kot da je pravzaprav Slovenij več in vsaka skrbi le za lastno preživetje; ona v Italiji, druga v Avstriji in tretja “doma”… Knjigo je predstavila urednica knjižnih izdaj Nadia Roncelli, spregovoril pa je tudi sam avtor Rafko Dolhar, ki je v bistvu kar mladosten 87-letnik.
Rafko Dolhar se je rodil na Trbižu v Kanalski dolini 3. avgusta 1933. Po maturi na slovenskem znanstvenem liceju v Trstu leta 1952 je vpisal študij medicine v Padovi in tam leta 1963 doktoriral. Leta 1965 se je specializiral iz medicine dela in kasneje še iz športne medicine.
Od leta 1968 do upokojitve leta 1994 je bil profesor človeške anatomije na naravoslovni fakulteti tržaške univerze. Leta 1966 je bil izvoljen v tržaški občinski svet in tam zastopal stranko Slovenska skupnost do leta 1976. Bil je občinski odbornik za socialno skrbstvo (1970 – 1974) ter odbornik za zdravstvo (1974 – 1976). Rafko Dolhar je član Društva slovenskih pisateljev in Društva književnikov Primorske. Deset let je bil predsednik upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča v Trstu.
V okviru predavateljskega in publicističnega dela je potrebno omeniti pet ciklov predavanj na slovenskem radiu Trst A, ki so bila na sporedu v letih 1958 -1970 v tematskih sklopih: Izleti po gorah, Alpske smeri in poti, Iz planinskega dnevnika, Bližnja in daljna smučišča in Človek in cesta. Sodeloval je pri sestavi Vodnik po planinski poti SPD Trst (1975) ter napisal vrsto knjig: Pot v planine (samozaložba, Trst, 1965), Človek in cesta (Trst, 1971), Pot iz planin (Trst, 1974), Moji kraški sprehodi (Trst, Koper, 1980), Prgišče Krasa (skupaj z Albertom Miklavcem, Ljubljana 1987), Romanje v Julijce (Maribor, 1991), Stezice (Trst, 1993), Od Trente do Zajzere, Julius Kugy, slovenske gore in ljudje (Trst, 1994), Kraška simfonija, še v italijanščini Sinfonia carsica (Trst, 1997), Zahodni rob, Avtovertikala, Kulturno-turistični vodnik (Celovec, 2006),
Kanalska dolina La Valcanale, fotomonografija skupaj z Milanom Gregom (Ljubljana, 2007), Bučanje hudournikov Himalajski dnevnik slovenskega zdravnika (Trst, 2014), Kanalska dolina, Planika, Ukve (Trst, 2016). Kot potopisni publicist je začel v Planinskem vestniku, kjer je objavil poljudne članke: Bivak pod Montažem (1962), V viševem severozahodnem žlebu (1962) Dve poti s Koroške (1963) in Dva kraška sprehoda (1966). To je večji del Dolharjeve potopisne in ob tem esejistične literature oziroma avtorskih knjig s hribovsko in gorsko tematiko.
Drugi del pisateljskega opusa Rafka Dolharja predstavjajo pogojno rečeno politična in dnevniška dela. Kot taki sta najprej izšli dve knjigi Leva sredina in tržaški Slovenci (Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, Trst, 1995, 1997), Tržaški pol-dnevnik, Dnevnik 1976, 1977, 1978 (Trst, 2000), Odbrani listi. Spomini politika, planinca in zdravnika (Celovec, 2003).
Knjiga Pot iz zelene doline nosi podnaslov avtobiomozaik, saj gre za mozaično delo, v katerem se dnevniški zapisi prepletajo s spomini na otroštvo v objemu zelene Kanalske doline, zasneženih vršacev in enkratnih gorskih sprehodov, a tudi burnega dogajanja druge svetovne vojne, ki je prelepo dolino in njene ljudi ne samo oplazila, ampak jo tudi zaznamovala.
V uvodu piše o avtorju in knjigi Danilo Sedmak. Opisuje avtorja, njegov rod in že otroško nagnjenje do smučanja ter gorskih pohodov. Oče ga je učil slovenščino, tako da mu jezik ni predstavljal težav, ko so se iz Kanalske doline, od koder je bila mati, preselili v Trst in je začel hoditi v slovensko šolo, nadaljeval z gimnazijo, potem pa odšel na študij medicine v Padovo. Leta 1952 so bile v Trstu volitve, ki se jih je udeležil kot organizator na strani Slovenske narodne liste. Ta politična izbira mu je postala stalnica vse življenje.
Sedmak poudarja nekatere dileme, ki so se Dolharju pojavljale med študijem medicine, krize in njihova premagovanja. V reviji Stvarnost in svoboda je odkril obe komponenti, ki sta ga iz občutljivosti postavili na realna tla; dokončal je študij in začel s praktičnim delom, najprej v sanatoriju v Nabrežini, tri leta kasneje na univerzi. Začel je sodelovati s slovenskim oddelkom Radio Trst A, ki ga je ves čas, vse do danes, poslušala vsa Primorska, in z Novim listom. Začel se je zavedati pomena in vloge slovenskega intelektualca v zamejstvu, konkretneje v Trstu.
“Položaj angažiranega slovenskega intelektualca, ki hoče tudi v poklicnem okviru nekaj več predstavljati od navadnega profesionalca, ni ne lahek ne ugoden. Gotovo zahteva mnogo miselne in časovne zbranosti in predvsem orientacije v domačem družbeno – političnem okolju, obenem pa tudi orientacije v poklicnem in karierističnem okolju. Kljub vsemu predstavlja to za pripadnika narodne skupnosti še vedno velik skupek problemov. Predvsem zato, ker je večina dostopov do ključnih položajev vezana s pripadnostjo neki politični skupini. Od teh je samo ena odprta poštenim ali skoraj poštenim zavednim Slovencem…” (Izza kongresa, 12. septembra 1965).
Dolhar se je zavedal, da kot predstavnik slovenske narodne manjšine ne shaja z lahkoto, ampak naleti na mnoge ovire in probleme. Lahko bi rekli vse do danes. A Dolhar hkrati zapiše: “V političnem demu sem se čutil resnično živega, angažiranega. Čutil sem, da tok življenja ne drsi mimo mene, ampak sem imel morda domišljav občutek, da pomagam pri urejanju življenjskega toka, vsaj kar zadeva našo manjšino…” (Čas obračunov, 11. oktobra 1978).
Dolharjev vstop v slovensko politiko na Tržaškem je bil slučajen; povabil in predlagal ga je prijatelj, in ko je izziv sprejel, je bil na slovenski listi za občinski svet nepričakovano izvoljen. O tem v uvodu piše Sedmak, sam pa v knjigi v poglavju Politika. Iz njega se da videti mnoge sedanje slovenske probleme v matici, ko je v ospredju strankarska pripadnost ter z njo povezani nenehni parcialni interesi in prepiri. Zamejski Slovenci pa so te idejne in ideološke razklanosti občutili že nekaj desetletij poprej, saj so imeli v Italiji večstrankarski sistem. Ta Evropo tepe vse do danes.
Žal Rafko Dolhar na koncu ne daje neke širše ugotovitve, kakšna je v tem trenutku politična Italija, pa Slovenija, kaj šele perspektiva EU (in položaj ter usoda manjšin).
Marijan Zlobec