Razstava Čakalnica Andrzeja Wróblewskega v Moderni galeriji


Čakalnica, fotografije Marijan Zlobec
Odmev stečkov v umetnikovi skicirki
Figuralna kompozicija
Vrsta se nadaljuje, 1956

V Moderni galeriji so odprli razstavo Čakalnica poljskega povojnega modernista Andrzeja Wróblewskega, pretežno posvečeno njegovim poznim delom oziroma iz petdesetih let, še posebej pa v času, ko je popotoval po Jugoslaviji, med drugim se zaustavil v Ljubljani in se družil s slikarjem Marjanom Dovjakom, srečal pa še nekatere druge umetnike, kot sta bila Riko Debenjak in Božidar Jakac, si ogledal več razstav v Moderni in Narodni galeriji, kar vse si je zapisal v poseben notes, ki je v celoti objavljen v razkošnem angleškem katalogu znane mednarodne založbe Hatje Cantz.

Osrednja tema in hkrati naslov razstave je Čakalnica, kar pa nehote zožuje radius vseh tem, ki so prav tako pomensko in naslovno opredeljene. Kako je izkušnjo nekdanje socialistične Evrope upodobil v simboliki čakalnice, ki je na ogled v osrednji dvorani Moderne galerije, si bo mogoče ogledati do 10. januarja. Glede na najnovejše ukrepe NIJZ bo sicer omejen hkratni obisk, menda največ na deset ljudi, ali pa bo galerija celo nekaj časa zaprta.

Slikar in umetnostni zgodovinar Andrzej Wróblewski (1927–1957) je bil eden vodilnih poljskih povojnih modernistov. Za slovenski kontekst je posebej pomembno njegovo potovanje po Jugoslaviji jeseni leta 1956; njegov pogled na jugoslovansko modernizacijo po prelomnem razhodu Tita in Stalina leta 1948 in v času po Stalinovi smrti ter po poljskem oktobru leta 1956. V likovnem smislu je bil to čas odpiranja svetu, zlasti z organizacijo Ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala leta 1955, ki si ga je med drugimi slavnimi obiskovalci ogledal tudi predsednik Tito. S tem obiskom pa je bila dana avtomatična in trajna zelena luč za nenehno odpiranje Ljubljane mednarodni likovni sceni, tako da bi danes potrebovali vsaj trideset debelih knjig, če bi želeli znova obuditi vso zgodovino, kdo je Ljubljano od leta 1955 do danes obiskal in pri nas razstavljal.

Zelo malo je znanega o tem, da je k nam prišel celo slavni italijanski metafizični slikar Giorgio de Chirico in ga je na protokolarnem dvorcu Brdu, v družbi grafika Božidarja Jakca, sprejel sam Edvard Kardelj, se pravi najvišji slovenski politik. Koliko je bilo Poljakov, bi bilo treba še prešteti, vsekakor pa zelo veliko. Bili so tako člani mednarodne žirije kot osebni torej fizični obiskovalci. Spominjam se obiska slavnega grafika, ki je imel samostojno razstavo v Mali galeriji. Svoja vrata pa je že pred tem povojnem obdobju razstavi poljske grafike odprl Jakopičev paviljon leta 1925, in sicer uradno kot prireditev Narodne galerije. Prikazali so nadvse impozantno število 268 grafik, v Ljubljani predstavljenih poljskih grafikov pa je bilo še danes presunljivih 54. Katalog razstave je objavljen na spletni strani in so vsa imena in grafike, še posebej za poljske umetnostne zgodovinarje, sedaj dosegljive. Že leta 1907 pa je na Poljskem s samostojno razstavo gostoval Ivan Grohar.

Wróblewski je bil mednarodno uveljavljen že prej; razstava v Moderni galeriji se precej ozira na omenjeno popotovanje po Jugoslaviji leta 1956. V celoti prinaša 121 njegovih del (olja, gvaše, risbe s črnilom in svinčnikom, monotipije) iz zadnjega obdobja njegovega ustvarjanja, tik pred srčnim infarktom v Tatrah. Kot v strašljivi slutnji smrti v njih izstopa tema čakalnice, pogosti pa so tudi motivi nagrobnikov, pa okamnitve ali “postvarjenja” človeškega telesa. Zanimiva je kopija v gipsu Stečka, kar je prvič prikazano kot kombinacija arheoloških spomenikov na balkanskih tleh in slikarjevih risb, menda kat 83 iz serije.

V Vilni rojen Andrzej Wroblewski (1927–1957) je bil slikar, umetnostni zgodovinar in umetnostni kritik. Diplomiral je na Jagelonski univerzi iz umetnostne zgodovine in na Akademiji likovnih umetnosti v Krakovu, kjer je postal asistent na oddelku za slikarstvo.

Oktobra leta 1956 ga je v družbi kritičarke Barbare Majewsko pot zanesla tudi v Jugoslavijo, kjer je na tritedenskem potovanju obiskal Beograd, Ljubljano, Skopje, Zagreb, a tudi Portorož, Piran, Koper,  Postojnsko jamo in Ohrid. Popotnika sta se seznanila z umetnostnim življenjem in muzeji tedanje Jugoslavije ter z njenimi arhitekturnimi dosežki. Vse te izkušnje je mogoče zaslediti v njegovem delu v zadnjih mesecih življenja.

Razstava v Moderni galeriji, ki jo podpisujejo kustosi Wojciech Grzybała, Marko Jenko in Magdalena Ziółkowska, združuje dela, nastala med letoma 1955 in 1957. Kustosi so se odločili, da se osredotočijo na obdobje med 10. majem 1954, ko se je Wroblewskemu rodil sin, in njegovo zgodnjo smrtjo 23. marca 1957. Velika večina izbranih del ni bila še nikdar na ogled, nekatera pa za širše občinstvo nazadnje leta 1958. Razstavljena so tako znana dela, kot so Čakalnica I, Vrsta se nadaljuje; Čakalnica II, (Spremenitev v stol I); in Nagrobnik, (Ženskarjev nagrobnik), prav tako številni gvaši, monotipije in nekaj ducatov del velikega formata, ki so nastala na rjavem ovojnem papirju.

Razstava je razporejena v šest tem. Prva je rekonstrukcija potovanja Wroblewskega in Barbare Majewske po Jugoslaviji, druga umetnikovo vsakdanje življenje in pojem starševstva, zlasti materinstva, sledi osrednja tema razstave – čakanje oziroma neverjeten inventar čakalnic, vrst in spremenitev figur v stole. Poseben sklop razstave je posveča delom z motivom dečka, ki je v umetnikovem poznem obdobju zelo pomemben in je morda najbolj psihoanalitski, a o tem bi več vedeli le poljski umetnostni zgodovinarji. Zadnji del razstave pa združuje 33 ohranjenih – od doslej evidentiranih 35 – monotipij. Wroblewski jih je sicer ustvaril 81, po vsej verjetnosti v zadnjih tednih svojega življenja. Glede na to, da se sklicujejo na vse pomembne teme, ki so ga zaposlovale vse življenje, je to serijo monotipij mogoče razumeti kot njegovo “umetniško oporoko”, beremo ob razstavi.

Mogoče je na razstavi najboj presenetljivo, kako sta se motivno in izrazno ter časovno ujela poljski gost in naš Marjan Dovjak, ki pa je predstavljen vendarle preskromno, z eno sijajno sliko, ki daje enakovredni dialoški pečat sočasnega ustvarjanja okrog leta 1955 do 1957. Čakalnica je po svoje socialistični pojem urejene skrbi za potnike, Takrat so bili vsi ljudje v čakalnicah, danes, ko se vsem mudi, pa čakajo le na peronih ali v bifejih s pametnimi telefoni v rokah. Čakalnica je bila nekoč dobro zakurjena in varna, lahko pa si se s kom sprl in odšel iz čakalnice v nezakurjen prostor ali na zrak, kar je bilo v Zagorju usodno za pesnika Srečka Kosovela, ki je po literarem večeru leta 1926 vso noč čakal na jutranji vlak za Ljubjano, ker jim je zadnji večerni ušel, a se je očitno z nekom sprl, šel na mraz in dobil pljučnico ter kmalu zatem v Tomaju umrl, star komaj 22 let. Poljska literarna scena fenomen Srečka Kosovela prav gotovo pozna, tako kot stike literarne in likovne avantgarde Poljske, Češke, Nemčije, Madžarske, Rusije, Srbije, Hrvaške, Slovenije, Italije… Vedno se je pokazal en sam bistveni “problem”, to je svoboda idej in umetniškega ustvarjanja.

Petdeseta leta so v marsičem še vedno skrivnostna, še posebej za tiste, ki bi slovenski umetnosti, pa tudi poljski, radi vsilili pojem socrealizma. Seveda so bile mnoge slike propagandne, a kot smo videli na razstavi v Jakopičevem razstavišču še v osemdesetih letih, je bil slovenski socrealizem v marsičem čisto umetniški, zunaj ideološkega namena ali propagande, podobno drugod, celo v Rusiji ali na Poljskem, Češkem…

Začela se je uveljavljati svoboda, kot na sedanji razstavi v Moderni galeriji dokazujejo še nekatere druge slike t. i. jugoslovanskih avtorjev, med njimi celo slavnega Črnogorca Petra Lubarde, čigar retrospektivo je nekoč predstavila ravno Moderna galerija.

Ljubljana je imela srečo, da je v marsičem postala z bienalom in drugimi razstavami – takrat je bila ravno razstava sodobne italijanske umetnosti (slikarstva in kiparstva) s tedanjimi velikimi umetniki – okno v svet. Malokdo ve, da je tedaj v Ljubljani razstavljal legendarni “komunistični” slikar Renato Guttuso. Podobno pa je kulturna politika dajala možnost štipendijskih izpopolnjevanj naših umetnikov v tujini, največkrat v Parizu. Bivanje poljskega slikarja (s kolegico kritičarko) tedaj v Jugoslaviji je treba razumeti tudi v okviru podobne poljske kulturne politike, kar pomeni, da je bila duhovna podoba tedanje že precej povojne Evrope podobna. Poljska se je odprla v svet tudi s svojo glasbeno avantgardo in festivalom Varšavska jesen, na kateri so gostovali mnogi naši skladatelji, (Primož Ramovš, Ivo Petrić…), pa tudi celi ansambli, kot Slovenska filharmonija. Krzysztof Penderecki, Witold Lutosławski, Tadeusz Baird, Kazimierz Serocki, Henryk Mikołaj Górecki…so bili v Sloveniji hitro znani. Penderecki je Ljubljano kasneje večkrat obiskal, med drugim je sam dirigiral svoj Pasijon po Luki v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Naj opozorim, vsaj poljske goste v Ljubljani, da si vse kataloge tedanjih razstav lahko ogledajo na spletni strani Katalogi razstav v Moderni galeriji.

Pri razstavi pa bi vendarle pogrešal še kakšno sliko slovenskih avtorjev z deli, ki so sicer v reprodukcijah prisotna v samem katalogu. A vtis ali celo odločitev je bila, da naj si obiskovalec vzporedno ogleda še stalno razstavo v Moderni galeriji na levi strani in poišče petdeseta leta, pa bo tam našel Stupico, Preglja, Kregarja, Šušteršiča, Miheliča…, medtem ko se je pri Riku Debenjaku prelom z Magičnimi dimenzijami začel nekaj let kasneje, ko sta se umetnika v Ljubljani osebno srečala.

Razstava je, kot rečeno, dala poudarek na jugoslovanskem prostoru, vsaj na simbolni ravni povezovanja in popotovanja, kot so sedaj prisotni avtorji, še Lazar Vozarević, Aleksandar Luković, Krsto Hegedušić, kot rečeno Petar Lubarda, Lazar Vujaklija, v spominjanju obeh popotnikov so prisotni vsaj še Miodrag Protić, Edo Murtić, Miljenko Stančić, Ferdinand Kulmer, Boris Dogan, tedaj uveljavljajoča se Hlebinska šola, Miloš Bajić, Leo Junek… O tem, kaj sta umetnika tedaj videla, piše v katalogu kritičarka Barbara Majewska kot slikarjeva sopotnica in v svoj zapis uvaja precej reportažnih elementov.

Andrzej Wroblewski sam v katalogu prav tako piše o svojih dogodivščinah, če lahko za vse uporabim le to besedo. Posebej bi se morali zaustaviti pri nekaterih njegovih stavkih, kjer primerjalno okarakterizira slovenske slikarje (Stupica, Pregelj, Šuštaršič…) in jih postavlja v svetovni kontekst, s posebej prefinjeno povezavo pa s poljsko umetnostjo, celo z literaturo, kot je Witold Gombrowicz, ki je bil sicer v slovenščino preveden precej kasneje (Ferdidurke). Slikar je videl nekaj, česar ni opazila slovenska umetnostna zgodovina. Mislim, da bi morali nekaj delov iz kataloga vendarle prevesti in izdati kot nekakšen dodatek ali vsaj opozoriti, da to obstaja, saj je katalog dosegljiv le v malo izvodih, kolikor so jih menda poslali ali prinesli Poljaki sami.

Jugoslovanski risarski blok je posebno poglavje v katalogu in je predvsem ilustrativnega risarskega ali skicirnega značaja. Tu so Piran, Postojnska jama, Predjamski grad, pa Batičeve skulpture na stavbi Glavne zadružne zveze in z mozaiki Lojzeta Spacala v njeni notranjosti. Seveda je še Ljubljana z gradom in celo blagoslovljeno vodo, (verjetno v frančiškanski cerkvi), posebna rariteta pa so nekatere skice o sočasnih skulpturah z ljubljanske italijanske kiparske razstave. Skice se potem selijo iz Slovenije naprej, na Hrvaško, v Srbijo…

Škoda, ker v katalogu ni objavljena fotografija o Titovem obisku Ljubljanskega grafičnega bienala, je pa objavljena s srečanja Tito, Hruščev, Nikolai Bulganin na Brionih leta 1955.

Ljiljana Kolešnik v katalogu piše o obisku Andrzeja Wroblewskega v Jugoslaviji sredi petdesetih let ter o novih političnih pogojih za poljsko – jugoslovansko kulturno sodelovanje.  Avtorica dodaja in odkriva še nekatere druge umetnike, kot so bili slikar Ivan Picelj ali kipar Ivan Kožarić, omenja umetnostnega zgodovinarja Branislava Dimitrijevića, slikarja Zorana Petrović…

Iz kataloga naj opozorim vsaj še na ponatis in prevod članka iz Naših razgledov Stisk roke poljskemu umetniku, ki ga je objavil 10. novembra 1956 s podpisom bp Bogdan Pogačnik, legendarni novinar Dela, ki se je kot pariški dopisnik zlasti uveljavil okrog leta 1968, ko je dnevno poročal o tamkajšnjih demonstracijah in je Delo bilo polno vsak dan s to temo na prvi strani, o čemer je bila pred leti posebna razstava v Tivolskem gradu. Žal poljski  organizatori in avtorji kataloga niso nikogar vprašali, kdo je bp, tako da katalog novinarja ne identificira. Vest Poljska umetnostna kritika na obisku v Jugoslaviji pa je objavila tudi Ljudska pravica. Potem pa še časopisi na Hrvaškem in v Srbiji.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec

Študija ženske
Odposlanca
Ljudje in Kitek

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: