Zgodovinska antroponimija in toponimija vzhodne Tolminske


Naslovnica
Silvo Torkar, foto Wikipedija

Založba ZRC je ves čas aktivna, ne glede na pandemijsko “vreme” ali obnašanje covida 19. Na svoji zadnji tiskovni konferenci so nanizali toliko različnih in strokovno zanimivih knjig, da jih je treba predstavljati v zaporedju in vsaj nekoliko obsežneje. V ta dela je vključenega ogromno študija, časa, znanja, potrpežljivosti, pripadnosti raziskovalnemu predmetu, prepričanosti v svoje širše poslanstvo, metodologijo raziskovanja, ki morda izhaja iz parcialnega okolja, a je prenosljiva tudi drugam. Taka knjiga je Zgodovinska antroponimija in toponimija vzhodne Tolminske dr. Silva Torkarja. Izšla je v zbirki Linguistica et philologica 40.

V monografiji je obravnavanih 194 še prisotnih in 88 izumrlih vzhodnotolminskih priimkov ter imena 45 vzhodnotolminskih naselij in 82 njihovih zaselkov. Območje obravnave obsega Baško dolino z Ljubinjem, Bukovo z Zakojco, Šentviško planoto s Policami, obe Trebuši, Slap ob Idrijci in Idrijo pri Bači. Namen antroponimskega dela raziskave je bil ugotoviti, kdaj in kako so se na obravnavanem območju formirali priimki, kako so se v stoletjih zaradi glasovnega razvoja spreminjali, kako so zaradi teh sprememb in ob poknjiženju nastale njihove nove različice. Slabi dve tretjini danes živih avtohtonih priimkov je bilo izpričanih že v virih, kot sta podložniški register leta 1515 in urbar iz leta 1523, ostala tretjina pa se je pojavila z redkimi izjemami že do konca 16. stoletja. Torkar je za prikaz prvih dveh registrov uporabljal magistrsko delo iz leta 2001 Draga Trpina, antroponime na obravnavamem območju pa je sam zasledoval po urbarjih s konca 16. in prve polovice 17. stoletja, nato pa po matičnih knjigah.

Leta 1515 je na Tolminskem imelo prave ali neprave priimke že 80 % kmečkega prebivalstva. Na vzhodnem Tolminskem je bilo tega leta od 224 oseb 162 takih s prepoznavnimi priimki. Ti ljudje so nosili skupaj 68 priimkov, ki so se ohranili vse do danes. Še 54 priimkov z ostalega območja Tolminske, izpričanih v virih 1515 – 1523, se je ustalilo na vzhodnem Tolminskem v kasnejših obdobjih.

Analiza pomenske motivacije za nastanek skupno kat 282 priimkov je pokazala, da 84 od njih izvira iz osebnih imen, 68 iz krajevnih imen ali etnonimov, 34 iz poimenovanj poklicev ali dejavnosti, 85 iz vzdevkov, 11 priimkov pa ostaja etimološko nejasnih. Od 194 še izpričanih priimkov so 104 taki, ki imajo nedvomno slovansko podstavo, ostali izvirajo pretežno iz bavarskonemških mikrotoponimov in apelativov ter iz svetniških imen latinskega, grškega, hebrejskega ali germanskega izvora. Posebnost v zgodovini vzhodne Tolminske je namreč tirolska kolonizacija zgornje Baške doline malo pred letom 1250, zato je bavarskonemških kar 80 % mikrotoponimov nekdanje rihtarije Nemški Rut, ki je obsegala trinajst vasi.

Večina naselbinskih imen je nastala s transonimizacijo iz ledinskih, gorskih, vodnih in stanovniških imen. S pomensko-motivacijskega vidika so imena naselij nastala iz geografskih pojmov (26), iz rastlinskih imen (5), s človekovo prisotnostjo pa je povezanih 12 imen. Imena zaselkov pa so nastala iz geografskih pojmov, rastlinskih imen in imen živali (54), 13 je povezanih s človekovo dejavnostjo in še 8 je izpeljanih iz osebnih imen, med njimi vsaj 6 predkrščanskih.

Kot je na tiskovni konferenci svoje znanstveno delo predstavil sam avtor dr. Silvo Torkar, je knjiga sestavljena iz dveh delov: prvi predstavlja revidirano in dopolnjeno avtorjevo magistrsko delo Zgodovina antroponomije vzhodne Tolminske iz leta 2003, drugi pa raziskavo toponimov istega področja. Po podatkih popisa prebivalstva leta 2002 je na zgoraj omenjenem območju živelo 4471 ljudi v 45 naseljih in številnih zaselkih, od katerih je v raziskavo zajetih 82.

Struktura in vsebina knjige

Predgovor, Mesto antroponimov in toponimov v sistemu lastnih imen, O lastnih imenih, Zgodovina onomastičnih raziskav na Slovenskem, Pogled v zgodovino antroponimov, O slovenskem rojstnoimenskem fondu in formiranju priimkov, Predmet raziskave, Kratek pregled zgodovine Tolminske, Pisava.

Klasifikacija antroponimov po pomenski motivaciji, Priimki iz osebnih imen, Priimki iz krajevnih (pokrajinskih, etničnih) imen, Priimki iz poimenovanj poklicev oz. dejavnosti, Priimki iz vzdevkov, Nejasni priimki, Številčni prikaz obravnavanih priimkov, Jezikovna podstava živih 194 priimkov z obravnavanega območja.

Motivacijsko-tvorbena analiza obravnavanih priimkov, Brezpriponski priimki (priimek = motivirajoči leksem), Priponski priimki (priimek = podstava oz. motivirajoči leksem + patronimična pripona), Priimki nejasnega izvora.

Sklepi, Razvojna razlaga v primerjavi s sinhrono, Razmerje med hišnimi imeni in priimki, Proces formiranja priimkov, Narečne (neknjižne) prvine, Primeri patronimičnih izpeljav iz priimkov, Primerjava antroponimov v virih 1515 in 1523 glede na način zapisovanja, Primerjava antroponimov iz tolminskih urbarjev 1377 in 1515–1523, Najstarejša plast tolminskih priimkov, izpričana v virih pred 1515 nа Tolminskem ali tudi drugod po slovenskem ozemlju (Goriška, Trst, loško ozemlje), Stratifikacija priimkov po priponah glede na čas njihove pojavitve oz. glede na produktivnost, Nekateri sklepi o migracijskih procesih na obravnavanem območju po podatkih priimkov v historičnih virih, Domnevna ali zanesljivo ugotovljena žarišča posameznih priimkov na Tolminskem.

Slovar vzhodnotolminskih priimkov, Klasifikacija toponimov po pomenski motivaciji, Imena naselij glede na motivacijo nastanka, Imena zaselkov glede na motivacijo nastanka, Motivacijsko-tvorbena struktura vzhodnotolminskih toponimov.

Sklepi, Razvrstitev toponimov glede na vrsto transonimizacije, Izvor toponimov, Slovar vzhodnotolminskih toponimov, Povzetek, Seznam krajšav, Viri in literatura, Priloge, Imensko kazalo.

Sílvo Tòrkar, slovenski jezikoslovec, leksikograf, imenoslovec, jezikovni zgodovinar, prevajalec (1. oktober 1954, Jesenice). Leta 1978 je na oddelku za slovanske jezike in književnosti ljubljanske filozofske fakultete diplomiral iz ruščine in književnosti ter iz sociologije. V študijskem letu 1984/85 je kot štipendist Zamtesa na Državni univerzi v Tbilisiju (Tbilisi State University) študiral gruzinski jezik, literaturo in kulturo, leta 1990 pa se je prav tam udeležil še poldrugi mesec trajajočega tečaja gruzinskega jezika, literature in kulture. Leta 1997 se je prek programa Ceepus mesec dni izpopolnjeval na Inštitutu za poljski jezik v Krakovu, v letih 2001 do 2003 pa je bil strokovni tajnik 13. mednarodnega slavističnega kongresa (Ljubljana 2003). Torkar je od leta 1990 redno zaposlen na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, posveča pa se problemom slovenskega in slovanskega diahronega imenoslovja in vprašanjem zgodovinskega domoznanstva Baške doline in Tolminske. Leta 2004 je na oddelku za slovanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete magistriral z nalogo Zgodovinska antroponimija vzhodne Tolminske, leta 2011 pa je prav tam oddal doktorsko disertacijo Tvorba slovenskih zemljepisnih imen iz slovanskih antroponimov: identifikacija, rekonstrukcija in standardizacija.

V znanstvenih člankih je pisal o flektivni derivaciji v slovenskih krajevnih imenih (jezikovnozgodovinski vidik), slovenskih zemljepisnih imenih, nastalih iz slovanskih antroponimov, toponimu Preserje in slovansko-romansko prepletanju pripon -jane in -anum, nastanku in pomenu nekaterih zemljepisnih imen v Baški dolini in o slovenskih priimkih.

V letih 2000-2002 je sodeloval v mednarodnem projektu Enciklopedija slovanske onomastike (Varšava-Krakov). Od leta 2003 je član komisije za onomastiko pri mednarodnem slavističnem komiteju. Kot sourednik je sodeloval pri tematski številki revije Kronika, posvečene Tolminski (1994), onomastični monografiji P. Merkuja Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu (2006), domoznanskem Baškem zborniku (2006) in jezikoslovnem Merkujevem zborniku (2007).

Prevaja iz ruščine in gruzinske avtorje.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja