Sinočnji koncert v okviru 28. mednarodnega koncertnega cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana je verjetno še zadnjič v morda celo daljšem obdobju napolnil Viteško dvorano Križank – v okviru dovoljenega števila in ob drugih ukrepih NIJZ – . Kdor je tu že videl mlado harmonikarko Tejo Udovič Kovačič, se ni težko odločil, da kljub zelo slabemu vremenu pride na njen recital še enkrat.
Teja Udovič Kovačič je izjemno nadarjena glasbenica. S svojo kromatično harmoniko se zlije v eno kot le največji mojstri. Malo sem gledal, kako vibrira z levo roko ob basih in se čudil, kako globoko in subtilno občuti svoj inštrument, podobno ali še bolj kajpada z desno roko in idealnimi, dolgimi in tankimi prsti, s katerimi se z vso lahkotnostjo in hkrati nezmotljivostjo pomika po gumbih (za razliko od črno-belih tipk klavirske harmonike). Prav tako zna vibrirati z desno roko, uporablja dele ohišja kot zamolk ali poseben zvok, malokrat sam meh, ker se ji zdi to premalo muzikalno.
Vse, kar si je izbrala za svoj nastop, je imelo svoj stilni, časovni in osebnostni karakter; izzvenelo je kot dialog z nekdanjim časom ( Dieterich Buxtehude ali Domenico Scarlatti ), s sodobnostjo (Mikhail Bronner, Staffan Mossenmark) in najnovejšim trenutkom (Lojze Lebič).
Tu sedaj citiram tri kratke odlomke iz svojega zapisa 23. novembra 2018 ob njenem nastopu na Mladih virtuozih: “Harmonikarka nima nikakršnih zadreg z nastopanjem, naredi vtis poglobljenosti v glasbeni čas in skladatelje, ki jih izvaja.” “Teja Udovič Kovačič je že pri Bachu in Scarlattiju pokazala vso svojo notranjo občutljivost in muzikalnost, smisel za rafinirano razkošnost baročnega stila.” “Je bilo pa vsem jasno, da je dobra in na zelo dobri poti, da bo pri komaj devetnajstih letih začela pot, o kateri je sanjala…”
Solistka svoje interpretacija le še poglablja in stilno posamezna dela diferencira, išče in najde vse, kar bi iz notnega zapisa zaživelo kot zrela umetnina. Ne pristaja na neko delo, če vanj ne zaupa, če ga sama najprej ali kot prva ne ovrednoti, se z njim poistoveti in na koncu na koncertu z lahkoto izvede.
Mogoče mi je bila med njenimi interpretacijami, po sijajnem uvodu z Buxtehudejem, najbolj pripovedno skrivnostna, magična in pravljična skladba Duh gozda ali Wood spirit Staffana Mossenmarka (1981), profesorja na akademiji v Göteborgu. Na misel mi je prišlo, kot če bi kak naš skladatelj za harmoniko napisal cikel Bajke in povesti o Gorjancih Janeza Trdine. Mi imamo vse, kar je zajela slovenska preprosta, a občutljiva kmečka duša z naravnim pripovednim talentom, kot je sijajen vzor Gašper Križnik (1848 – 1904) s svojo komaj sedaj izdano knjigo 180 ljudskih pravljic in pripovedk Sveti Coprijan.
Naši harmonikarki misterij v glasbi zelo leži; čuti neznane skrivnosti, ki pa imajo svojega duha, identiteto naravnega, folklornega, včasih liričnega, včasih epskega, vedno pa temelječ na “zanesljivosti” informacij, čeprav hkrati s tistim momentom dvoma, ki je bolj skrivnost kot nezaupanje v ne verodostojnost.
V tem smislu bi se pogojno na ta gozdni esprit navezovala kompozicija Rej akademika Lojzeta Lebiča. Rej je star slovenski ljudski ples, s čimer se skladatelj neposredno navezuje na naše ljudsko izročilo, kot ga je spoznaval še v študentskih letih na Filozofski fakulteti in zatem ves čas vse do danes. Kot berem v predstavitvi dela, se skladba med drugim napaja iz drobcev dveh ljudskih pesmi, ki pa melodično nista citirani, temveč se stapljata v glasbenem gradivu… Občasni sedemosminski takt opozarja na ples ali gibanje, moderne kompozicijske zasnove pa dajejo večji poudarek na barvah zvoka, prefinjeni dinamiki, uporabi ohišja in nasploh nezvočnih elementov, ki jih je nekaj v sami kompoziciji, a ima Lebič zelo prefinjen občutek za mero in ravnovesje vseh delcev, ki se zlivajo v kompaktno, na koncu vse bolj umirjeno celoto. Akademik Lebič je prišel na predstavitev svoje kompozicije in bil deležen toplih aplavzov skupaj s harmonikarko.
Pri izboru kar štirih kratkih kompozicij sodobnega ruskega skladatelja Mikhaila Bronnerja (1952) iz cikla Insomnia in njihovi interpretaciji v nezaporedju se mi ne zdi najboljša razporeditev v programu; ostaja smiselno vprašljiva nepovezava in s tem poudarek na ciklu, ki pa ga ni bilo slišati.
Po tako dobri harmonikarki je bilo težko priti na oder mlademu trobentarju Mateju Kravcarju s pianistko Bojano Karuza. Hitro je bilo opazno, da se navezuje na priljubljene koncerte za trobento, kot je Georga Philippa Telemanna, kot ga je nekoč izvajal Stanka Arnold. Koncert v D-duru v štirih kratkih stavkih: I. Adagio, II. Allegro, III. Grave, IV. Allegro, je nekakšen uvod v koncertantno tradicijo za solistično trobento (s komorno zasedbo), tokrat ob klavirski spremljavi. Kravcar je na začetku imel nekaj treme in mu inštrument ni zvenel optimalno, bleščeče, samozavestno in seveda brez napak. Hitro se je ujel in vtis popravil, medtem ko je bila klavirska spreljava ustrezno dobra in pričakovana.
Tudi on se je poklonil slovenskemu ustvarjanju za trobento, ko je izbral skladbo Trumpetness za trobento in klavir Tilena Slakana (1993). Sam skladatelj jo predstavlja kot delo, ki kompozicijsko zasnovo išče predvsem v kromatizmu, tematika je s prepletanji med izvajalcema in z različnimi glasbenimi sredstvi razčlenjena, variirana, vendar pa njeno glasbeno misel zaokroža jasna in pregledna strukturna gradnja. No, zvočni vtis je nekoliko bolj v korist racionalne kot emotivne podobe in načina razmišljanja, po drugi strani pa kaže pomanjkanje večje zvočne drznosti, kaj šele tehnične briljantnosti. Kot da bi se skladatelj zbal, da bi bil boljši, da ne rečem najboljši (sploh).
Pri Japoncu Tōruju Takemitsuju – Paths (In memoriam Witold Lutosłavski) in Francozu Andréju Jolivetu – Concertino za trobento in klavir, teh briljantnih “zadržkov” ni bilo. Tu ni šlo le za veliko kompozicijsko znanje, ampak tudi za vidik same interpretacije, pri čemer je Jolivet našel menda šele tretjega ali četrtega sposobnega interpreta za svojo kompozicijo, to pa je bil legendarni Maurice André, ki sem ga bil nekoč videl v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski.
V tem kontekstu interpretativnih zahtevnosti je Matej Kravcar zbral potrebno koncentracijo, umirjenost in samozavest, ki na odru (ob ustreznem znanju) pomagajo vedno. Močno je izboljšal nekoliko šibkejšo podobo z začetka nastopa in nakazal, da bo s še večjo vztrajnostjo dosegel potrebno koncertno raven, ki mu bo odpirala pota tja, kjer se bodo pokazele priložnosti.
Marijan Zlobec
