Folkorno izročilo Slovencev v knjigi Sveti Coprijan Gašperja Križnika (1848 – 1904)


Dr. Monika Kropej Telban
Sveti Coprijan

Zadja tiskovna konferenca Založbe ZRC v Atriju je predstavila toliko najnovejših znanstvenih publikacij, da so kratke predstavitve, ki jim je odmerjen čas, zgolj “tekoči trak”, na katerem se zvrščajo kar se da lapidarni informativni nastopi bodisi avtorjev, ali pa sodelavcev, urednikov, skratka ljudi iz množice raziskovalcev, večinoma iz samih vrst sodelavcev ZRC SAZU.

Znanstvena monografija Sveti Coprijan Pravljice, povedke in drugo pripovedno izročilo iz Motnika in okolice v komentirani in s spremnimi besedili opremljeni izdaji predstavlja pripovedno izročilo, ki ga je proti koncu 19. stoletja v osrednjem slovenskem prostoru zbral preprost čevljar in trgovec iz Motnika – Gašper Križnik. Dragocen in doslej še neizkoriščen vir pravljic in povedk je po več kot stopetdesetih letih zdaj končno umeščen na zemljevid nesnovne dediščine in v mednarodni prostor.

Knjiga velikega, enciklopedičnega formata je izredno lepa in bi je bil Gašper Križnik zelo vesel. Ilustracije je prispeval Miha Hančič.

Knjigo sta uredili Monika Kropej Telban in Breda Podbrežnik Vukmir. Izdajatelj je Inštitut za sovensko narodopisje, soizdajatelj pa Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik.

Pravljice je zapisal Gašper Križnik (1848 – 19049, slovenski etnolog in jezikoslovec; v knjigi pa nastopajo kot pripovedi ali pravljice za odrasle. Naj naštejem nekaj izmed 183 naslovov: Stari ključ, Oče in trije sinovi, Trije rezenterji, Pruski tambor, Dunajski tambor, Fant, ki je bil v turn vzidan, Mesar, Zlata jabolka, Tič celega sveta, Trije bratje ali kako je kmečki sin postal kralj, Dvanajst sinov in hčera, Trije bratje, ki so pri hudiču služili, Zlata hruška, Trije žnidarski sinovi, Fant, ki je strahu iskal, Prebrisani tat (različica št. 1 in 2), Mož in žena, Sveti Coprijan, Bog in sveti Peter, Postrižena ali pokošena senožet, Zlato jabolko, Fajmošter, Pokora, Palica, švrkni!, Štiriindvajset ravbarjev, Kuzlin sin, Jager, Štalar, Lepa roža, Furman, ki je po cesti fural, Sončna princezinja, Mesto Zelena, Glaževnata gora (različica št. 1 in 2), Trije sinovi, Za svojo pravico se moramo potegniti, Jež, Črni dol, O treh bratih, Kaj ni nikoli bilo pa nikoli ne bo, Bodimo previdni, O prevzetni nevesti (različica št. 1 in 2), Sveti Andrej, Cesar in berač, Kralj, ki je koze pasel, Prismojeni brat, Slepi oče in trije sinovi, Fant, Močni človek in divji mož, O nevesti, pri kateri se je ravbar ženil, O fantu, ki je bil hudiču predan, Kar voščim, Močni človek, ki je premagal vsako zver…

Knjigo je predstavila Monika Kropej Telban. Med drugim je omenila, da so knjigo uspeli izdati po stopetdesetih letih, posebej pa je omenila avtorja, preprostega čevljarja, ki je bil po svojem duhovnem profilu intelektualec, čeprav ni bil šolan. Gašper Križnik je bil eden najbolj plodovitih zbiralcev ustnega izročila druge polovice 19. stoletja, in to ne le v slovenskem, ampak širšem evropskem prostoru. Pripovedi in drugo etnografsko gradivo je zapisoval v Motniku in okolici ter delno v Savinjski dolini, dobesedno iz ust preprostih judi, neizumetničeno in avtentično, kot jih je slišal pripovedovati. Njegovi zapisi so ohranili živo govorico in pripovedni slog besedne umetnosti v motniškem oziroma srednjesavinjskem govoru ter predstavljajo slikovit in pester prikaz kulture pripovedovanja tistega časa v osrednjem slovenskem prostoru.

Gašper Križnik je vse svoje življenje posvetil zbiranju slovstvene folklore in etnološke dediščine. Zbral je več kot 350 pripovednih enot, a za svojega življenja objave bogatega gradiva ni dočakal. Kot smo slišali, se je zaman obračal na številne naslove, predvsem na Slovensko matico in poljskega lingvista Jana Baudouina de Courtenaya. Sam je objavljal le v časopisih ter eno drobno knjižico.

Gradivo se odlikuje po bogastvu motivike in živahnosti pripovedovaja in simbolni sporočilnosti. Jezik je starinski, številne so tujke, še posebej germanizmi, mnogi izrazi za obrt, orodja, oblačila in podobno so nam danes neznani, saj so prevzeti iz tujih jezikov. Njegove pripovedi so zapisane kot avtorsko, pisateljsko zaokroženo pripovedovanje, tako da se danes lahko samo čudimo, kako mu je to uspelo.

Iz vsega gradiva, kot ga je zbral, je v tej knjigo ohranjen le del, ki se je ohranil v Štrekljevi zapuščini in jih hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. V prihodnjih letih bo morda sledila še druga knjiga, v kateri bi bilo predstavljeno pripovedno izročilo, ki ga je Križnik pošiljal akademijama znanosti v Zagreb in Sankt Peterburg.

V knjigi je najprej uvodna beseda dr. Monike Kropej Telban z naslovom Križnikov izkopani zaklad. Sledi  nagovor Križnikovim pravljicam želimo srečno pot med bralce mag. Brede Podbrežnik Vukmir ter še razprava Gašper Križnik – folklorist samouk dr. Monike Kropej Telban.

Knjiga je zasnovana znanstveno, saj ima vsaka pripoved ali pravljica na koncu slovarček neznanih besed. Pri pravljicah, kjer je bil pripovedovalec izrecno omenjen, je njegovo ime ohranjeno. Pomemben je obsežen slovar, prav tako pa seznam lirerature. Po pripovedi Kako je gospod ob nos prišel (125) so vsi zapisi kratki, nekateri pa celo zelo kratki, tudi samo en stavek ali dva. Nekaj je šeg, pregovorov in ugank. Ob vsakem izmed 183 tekstov je na koncu opomba, kje se rokopis nahaja, njegova klasifikacija in kje je morda že bil objavljen.

Že leta 2008 je izšla knjiga Gašper Križnik (1848 – 1904) in njegov čas. Zbornik prispevkov in razprav je uredila ddr. Marija Stanonik. V knjigi je predstavljen Gašper Križnik, ki velja za enega najpomembnejših zbiralcev slovenske slovstvene folklore. Nastala je kot rezultat mednarodnega interdisciplinarnega posvetovanja ob 100. obletnici njegove smrti, zbornik pa je izšel ob 160-letnici njegovega rojstva. Vsebuje sedem poglavij, v katerih strokovnjaki iz zgodovinopisja, etnologije, jezikoslovja, slovstvene folkloristike, glasbene folkloristike omogočajo celovit vpogled v vsestransko zbirateljsko dejavnost najprej čevljarja in nato trgovca Gašperja Križnika.

Gašper Križnik je postal čevljar in si izbral potem izbral trgovsko delo po sili razmer, saj sadovi njegovega dela dokazujejo njegovo izjemno filološko nadarjenost. Kljub neugodnim okoliščinam talenta ni zakopal, čeprav so se v domačem okolju njegovemu strastnemu zapisovanju posmehovali, v ljubljanskih uredništvih pa zaradi njegove dosledne zvestobe rustikalnim dejstvom odklanjali objavo zbranih zgodb. Zavedal se je cene svojega poslanstva in se povezal s tedaj najslavnejšim jezikoslovcem Janom Baudouinom de Courtenayem in mu pošiljal nabrano gradivo v Sankt Peterburg, za objave pa je našel prostor v Zagrebu in drugih južno slovanskih časopisih. Zbornik je monografsko zaokrožen in izjemno obogaten s temeljito in odlično urejeno Križnikovo bibliografijo.

Čakamo še na tretjo knjigo.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: