Pisatelj in nekdanji novinar Dela Jože Horvat literarizirano o srečanjih s pisatelji


Jože Horvat na predstavitvi svoje knjige v DSP, fotografije Marijan Zlobec
Založnik Ivo Jevnikar
Urednica Nadia Roncelli

Založba Mladika iz Trsta je na svoji zadnji predstavitvi knjižnih novosti iz zadnjih mesecev v Društvu slovenskih pisateljev predstavila nekaj knjig, ki bi si ali so si že zaslužile večjo pozornost tudi v matični domovini. Vsekakor se zdi, kot da imamo več domovin; ono zamejsko v Italiji, pa zamejsko v Avstriji, severno slovensko, osrednje slovensko, primorsko, dolenjsko…Koliko knjig izide, pa jih nikoli ne vidimo v širšem smisu, niti jih ni v knjigarnah, zasti onih lokalnih, se ne ve. Knjigarn je malo, premalo in vedno manj. V Sloveniji so hiteli ustanavljati občine, tako da jih je kar 212, v socializmu jih je bilo le 60. V koliko občinah je samostojna knjigarna, nihče ne ve. Če hočeš dobiti več knjig, moraš v Ljubljano, kamor pa v enem letu ne pride milijon ljudi, če že, pa gredo v BTC. Zato je knjiga najmanj dostopno blago že po tej plati. Propadajo založbe in knjigarne, celo sredi Ljubljane.

Jože Horvat, dolgoletni novinar in nekaj časa urednik Kulturne redakcije Dela, je kasneje deloval še na Ministrstvu za kulturo in še posebej prispeval k subvencijam za nove knjige, hkrati je začel pisati. Nekaj knjig je izdal še kot novinar, potem je na tihem začel pisati dnevnik, zbral in izdal številne intervjuje, čisto literaturo in sedaj še ne ravno atraktivno naslovljeno knjigo Izrečeno in zamolčano  Srečanja in prizoru z literati – dnevniški zapisi. (Mladika, Trst, 2020).

V knjigi Izrečeno in zamolčano so zbrani zapisi srečanj in pogovorov z avtorji in avtoricami iz časa, ki so ga zaznamovale zgodovinske spremembe kot posledica katastrofe v nekdanji jugoslovanski državi. Z njimi se je avtor družil in razpravljal o njihovih knjigah ali življenjskih postajah ter družbeno-političnih stvareh, beležil pa tudi njihovo čustveno-duhovo držo in kondicijo. Rezultat so torej njihovi odgovori na avtorjeva vprašanja, a tudi od njih »zamolčani«, to so avtorjevi vtisi o njih kot javnih osebah in avtorjih.

Svoje sogovornike je pisec srečeval v širšem slovenskem geografskem prostoru, tako da je v delu prisotna celotna Slovenija. Uvodni zapis pripoveduje o srečanju z Nobelovim nagrajencem Petrom Handkejem, nakar si sledijo imenitna imena iz slovenske kulturne in umetniške srenje: Zorko Simčič, Boris Pahor, Andrej Capuder, Taras Kermauner, Alojz Rebula, Stane Stanič, Bruna Pertot in drugi.

Besedila so razvrščena po datumih, kakor jih je narekovalo dnevniško zapisovanje. (Iz uradne predstavitve knjige založbe Mladika)

Jože Horvat je svoj ustvarjalni talent sproti razvijal in ga vse bolj usmerjal v pisateljske vode, a je že tako, da se novinar še kot pisatelj v kasnejših letih težje prebije v prepoznavno literarno orbito, kot če bi bil pisatelj takoj, se pravi že pred petdesetimi leti. Ampak Danilo Lokar, ki je sicer že povsem pozabljen slovenski pisatelj, kot na primer še Anton Ingolič ali Pavle Zidar, se je lotil pisanja šele po svojem šestdesetem letu. Kmalu bo pisateljev toliko, da nihče več ne bo vedel, kje smo, kaj smo, kaj je kdo napisal; boj za publiciteto bo vse večji, naklade vse manjše in individualnih kupcev še manj. Potrebna bo še večja pisateljska vztrajnost, seveda ob sposobnosti, se pravi umetniški potenci, pa tudi sreči glede odmevov, nagrad, publicitete, po javno prepoznanem profilu, kot ga ima sedaj le nekaj deset slovenskih literatov.

Jože Horvat je že zdavnaj vedel, da nikoli ni prepozno in da če si dober, si dober vedno. Sedanja Horvatova knjiga Izrečeno in zamolčano je njegova najboljša. K pisateljem in pisateljicam, če uporabim enotno oznako za vse v knjigi, se približuje kot novinar in esejist, spraševalec, kot da bi z vsakim najprej želel narediti intervju, z večino sicer ga, a v resnici želi biti naprej in predvsem sam pisatelj, in sicer tako, da literarizira vse okrog sogovornika ali sogovornice; do sleherne podrobnosti, tako da je njegovo opažanje naravnost minimalistično. Horvatu pri obisku in kramljanju s sodobniki ne uide nič. Vse postavlja v čas in prostor, predvsem pa v njihovo notranje bistvo.

V nekem smislu so mu bili blizu Vidmarjevi Obrazi, le da je nekdanji ustanovitelj OF in predsednk SAZU imel v svoji bližini močnejše osebnosti, tako one na oblasti kot ustvarjalce nadčasovnih dimenzij, pri čemer pa se zdi, da je podobne osebnosti iskal tudi Horvat sam, če pomislim, da se je začel s Petrom Handkejem, sedanjim Nobelovim nagrajencem, ki mu je za nagrado po telefonu čestital, kot mi je na predstavitvi knjige povedal, sestajati že sredi osemdesetih let, pa Borisom Pahorjem, Alojzem Rebulo, vsekakor močnejšim in večjim pisateljem, kot se na splošno “v centru” ve, to je Marjanom Tomšičem. Pri nekaterih je literarni ekvivalent manjši od tistega, kar so sami napisali, kar zlasti velja za Tarasa Kermaunerja s svojimi več kot dvajsetimi knjigami o slovenski dramatiki, ki jih danes ne bere nihče. Pa tudi druge njegove knjige, zlasti posebni eseji o sodobni slovenski literaturi, se izmikajo iz bralske pozornosti, čeprav je bil Taras v sedemdesetih in osemdesetih letih popularen, še posebej, ker je politika opozarjala nanj (in na Dušana Pirjevca) kot kvarnega za mladino oziroma za študente, še predno je bla ustanovljena Nova revija.

Nekateri svojih literarnih talentov niso utegnili razviti, kar v knjigi posebej velja za dolgoletnega urednika Kulturne redakcije Dela Tita Vidmarja, ki je bil seveda še poprej dopisnik Dela v Moskvi in Rimu. Najprej pa je bil sin akademika in sopotnika partizanskega gibanja, udeleženca drugega zasedanja AVNOJ, prijatelja samega Tita, pa tudi Miroslava Krleže, se pravi Josipa Vidmarja. Tit je o svoji generaciji (Primož Kozak, Taras Kermauner, Dominik Smole in še cela vrsta drugih) vedel ogromno, a o njej, za razliko s Kermaunerjem, ni pisal. Žal je prehitro umrl in morda v njem še ni dozorel čas z odločitvijo, da bi popisal svojo plat na dobo in prostor, na vse, kar drugi ne vedo ali niso mogli vedeti, pa tudi čas spominov je bolj pripadal čistim akterjem zgodovine, kar smo dobivali v kar številnih knjigah – od Edvarda Kardeja “navzdol”. Tit Vidmar je umrl star sedemdeset let, leta 1999, kar pomeni, da bi bil danes ugledni enaindevetdesetletnik. Kot literat je izdal samo eno knjigo pesmi, z naslovom Lirika leta 1958. Rad jo je imel, a je bil z njo nekako odrinjen, ker so že poprej prišli na plan pesniki, ki so se radi smukali okoli oblasti, potem pa eksistencialisti.

Horvat omenja Vidmarjevo odločilno vlogo pri ustanavljanju in zatem urejanju Književnih listov leta 1978, ki so bili dolga leta edina literarna priloga kakega slovenskega časopisa.Imeli pa smo še Naše razglede, a o njih Horvat ne piše. Horvat malo piše o znamenitih sestankih sveta KL na Rožniku in še kje, ki ga je vodil pesnik in dramatik Matej Bor. Ko pa je Bor začel objavljati svojo venetsko teorijo o izvoru Slovencev, še posebej pa o “venetskem jeziku”, ki da je bil v bistvu stara slovenščina, so pa mnogi ponoreli. Sam sem slučajno srečal jezikoslovca dr. Franceta Bezlaja in ga vprašal, kaj misli o Borovih zapisih, pa je odvrnil, da je to, kar piše, neumnost. Žal Horvat teh dimenzij KL ni obudil in s tem ne izrazil svojega videnja “venetščine”. Prav tako zamolči spomin na srečanje Kulturne redakcije Dela Pri vitezu v Ljubljani, ko je pesnik France Forstnerič, mariborski dopisnik Dela, odprl temo povojnega poboja domobrancev in je Tit Vidmar odvrnil, da so bile to iracionalne odločitve. (Danes bi o svojem vedenju takrat znal marsikaj povedati). Čeprav je do konca ostal zvest naš človek, je Jože Horvat pravilno opazil in opozoril, da je bil izredno bister in marsičesa ali reakcij “svojih” ni sprejemal. Spominjam se, da mi je v KL objavil obsežni intervju z dr. Rudolfom Trofenikom, slovenskim založnikom iz Münchna, ki je veljal za političnega emigranta, čeprav nihče ni vedel zakaj. Podobno je objavil mojo dolgo kritiko leksikona Slovenska književnost Cankarjeve založbe, v kateri sem avtorjem očital, da so izpustili emigrantske literate in poimensko naštel nekaj deset imen. Vidmar se je zlahka postavil na stran leksikalne verodostojnosti, kritiki (urednica Ksenija Dolinar, njen mož, literarni komparatovist Darko Dolinar, medtem ko je bil kot avtor omenjen dr. Janko Kos, ki pa je bil tedaj še zaposlen z Marksističnim centrom pri CK ZKS in Borisom Majerem, a je v svojih avtobiografskih knjigah to zamolčal), pa so mi očitali zagovarjanje emigrantske literature. Jože Horvat bi o Titu Vidmarju lahko napisal še več, na primer o domnevnem ljubezenskem razmerju s Stanko Godnič oziroma o njeni zaljubljenosti vanj, ki pa ni obrodila zveze, pa o smrti njegove žene, a je vendarle treba poudariti, da so ti zapisi v knjigi nastali kot dnevniki (od leta 1992 do 2013). Zapis o Titu Vidmarju je nastal 8. marca 1999 (umrl je 27. februarja), nekaj dni po pogrebu na Žalah.

Ob Titu Vidmarju naj posebej omenim Horvatova srečevanja s Stanetom Staničem, dolgoletnim novinarjem, najprej Primorskega dnevnika v Trstu, potem pri Ljudski pravici v Ljubljani, med drugim še sodelavcem Tanjuga ter tam dopisnikom Dela, publicistom, avtorjem zanimivih svetovnih monografij, na primer o Ameriki (1994), ki je imela na naslovnici ravno 11. septembra 2001 porušena dvojčka. Od 16. maja 1990 do 24. aprila 1991 je bil vodja oz. republiški sekretar Urada Republike Slovenije za informiranje (v Demosovi vladi). Nenadoma se je pojavil v politiki, ne da bi mi na Delu o tem kaj vedeli. Horvat je Staniča večkrat obiskal na Vrheh, to je na hribih, ki so na sredini med Krasom in Vipavsko dolino in od koder je fenomenalen razgled na obe strani več desetin, v lepem vremenu pa stotin kilometrov daleč.

Horvatovo spodbujanje, da bi Stanič začel pisati spomine na svoje povojne čase, še posebej o zaporu in ljudeh, s katerimi se je družil ali jih podrobneje spoznal (Vitomil Zupan, Jože Javoršek), žal niso obrodile sadu. Stanič (1926 – 2005) je bil sopotnik generacije, ki je kot prva najmočnejša v slovenski umetnosti, kar množično, a z zelo različnimi usodami vstopila v naš, jugoslovanski in mednarodni prostor. Morda je Stanič napravil napako, da ni takoj začel literarno ustvarjati in objavljati, tako pa je ostal zunaj revialnega življenja in seveda avtorskih knjig.

Jože Horvat je pravzaprav publicist in pisatelj, ki je v tej knjigi predstavil še največ zamejskih pesnikov in pisatejev, kot so Alojz Rebula, posredno Zora Tavčar, Boris Pahor, Bruna Marija Pertot, Florjan Lipuš, Andrej Kokot, Vinko Ošlak, Jože Kopeinig ali t.i. emigrantskih, kot Zorko Simčič ali odrinjenih, kot Emilijan Cevc in Mimi Malenšek. Tu bi se dalo izvedeti še kaj več, seveda pa je hkrati treba dodati, da so intervjuji z omenjenimi izšli posebej ali ločeno od te bolj “orisne” ali “opisne” knjige, v kateri Horvat nastopa kot portretist. Po svoje občutljivi so opisi srečevanj in zarisi portretov Igorja Torkarja, ki si je neskončno želel Prešernove nagrade, a mu je niso dodelili in s tem dali vedeti, da ni prva liga slovenske literature, pa pisatelja Marjana Tomšiča, ki prav tako (še) ni dobil Prešernove nagrade, a je predlagan, pa Tarasa Kermaunerja, čeprav se o njem, glede na dejstvo, da je napisal kakih sto knjig, ne da kaj dosti dodati.

Mimo portretov posameznih ljudi so nekako bolj splošno literarni v zvezi z ustanavljanjem Celovškega Zvona, pa dodeljevanjem Delovega kresnika in srečevanj v Vilenici, malo tudi v Klubu Nove revije, pa uvodnega pariškega obiska Petra Handkeja, pa kulturnega ministra Andreja Capudra v Vremah, odkritja Kocbekovega spomenika v Tivoliju in stote obletnice rojstva Bratka Krefta, pa slovesa od pesnika Lojzeta Krakarja, čeprav je bilo tega še veliko več, kot lahko beremo v Horvatovi knjigi. Tu se mi zdi najbolj problematično predstavljen Bratko Kreft, slovenski komunist iz njihove prve jugoslovanske generacije. Ob njem je zamolčana vsa avantgardna generacija, kot Srečko Kosovel, Avgust Černigoj, Ferdo Delak, reviji Madina in Tank ter druge avantgardne revije, ki jih je Kreft poznal. Bil je urednik prve slovenske marksistične revije Književnost (1932 – 1935, ki je danes nihče več ne omenja. Zamolčana je njegova medvojna doba, za katero nekateri trdijo, da se je “skrival v Rimu”, čeprav je uradno kot Turnerjev štipendist študiral rusko literaturo. Horvat se tu precej sklicuje na svoj nekdanji intervju s Kreftom za zagrebški tednik Danas, a kot predstavlja slavnostni dogodek v Svetem Juriju ob Ščavnici, govorci o Kreftu niso vedeli kaj dosti, Horvat pa je tudi v zapisu premalo dodal.

Knjiga Izrečeno in zamolčano Jožeta Horvata bi morala biti bolje predstavljena še kje drugje, kot uvodoma na Opčinah in v Ljubljani, kamor pa je v času korone prišlo premalo ljudi. Srednja in mlajša generacija, da ne rečem mladi, mnoge predstavjene ljudi v knjigi zelo slabo poznajo, žal pa prihaja digitalna doba, v kateri bo pozabljenih in prezrtih polpreteklih ljudi še več. To pa seveda ne velja le za slovensko literaturo, ampak za ves literarni svet. Horvat je ta svoj svet doživljal in ga intelektualno reflektiral ter pisateljsko občuteno, da ne rečem na mnogih mestih vrhunsko in občutjivo orisal. Ni pa neopazno, da se je ves ta čas izogibal mnogih morda bolj zvezdniških ali položajno močnejših oseb, ki pa jih je seveda osebno dobro poznal. Tako mu je marsikaj še “ušlo”, ni pa izkoristil priložnosti, da bi na koncu dodal kak svoj rezime ali “obračun”.

Marijan Zlobec

Marija Pirjevec je kot prva pred vsemi Horvatovo knjigo zelo pohvalila


En odgovor na “Pisatelj in nekdanji novinar Dela Jože Horvat literarizirano o srečanjih s pisatelji”

  1. Novinar glasila republiške SZDL Jože Horvat je knjižno predstavil vrsto zamejskih pesnikov in pisateljev, kot so katolik nAlojz Rebula, posredno njegova Zora Tavčar, starosta slovenskih pisateljev Boris Pahor, Bruna Marija Pertot, gojenec Florjan Lipuš, mirni pesnik Andrej Kokot, esperantist Vinko Ošlak, iz Tinja ndobri Jože Kopeinig, poleg emigrantskih, kot so stari Zorko Simčič ali odrinjenih, kot genijalni cicerone umetnostne zgodovine Emilijan Cevc in celo moja prijateljica Mimi Malenšek, satirično tragično nasmejani Igor Torkar, zraven še kot mariborsko izseljeni šavrinski Marjan Tomšič in smešni adept marksizma ali skribomanski ziherovec Taras Kermauner.
    Kaj pa Valentin Polanšek, Janko Ferk…?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja