V Atriju Križank, med Križevniško cerkvijo in vhodom v poslovne prostore in Viteško dvorano Festivala Ljubljana, bo še do 23. oktobra na ogled posebna razstava Artes Dei likovne umetnice; keramičarke, kiparke, slikarke, grafičarke, video intermedijske umetnice in performerke Norme de Saint Picman. Ustvarjalno pot je oblikovala med Ljubljano in Parizom: leta 1983 je končala šolanje na SGŠ v Ljubljani, oddelek klavir, 1986 pa na ALU v Ljubljani slikarstvo pri prof. Janezu Berniku. Med letoma 1988 in 1990 je bila štipendistka francoske vlade na pariški Akademiji lepih umetnosti v ateljejih V. Veličkovića, A. Hadada, C. Fossierja, G. Jeanclosa, F. Charpentierja, leta 1991 je postala članica Maison des Artistes in leta 1993 francoska državljanka.
Leta 2003 je prejela diplomo Fédération Nationale de la culture française, European Art Group. Leta bivanja v Parizu so označila njeno delovanje v francoskem in slovenskem prostoru. Znana je po ekspresivno obravnavani figuraliki z elementi nadrealističnih in simbolističnih izhodišč, z izrazito grafično linijo v figuralnih ali dekorativnih kompozicijah v značilnem postmodernističnem mešanju pristopov, tehnik in materialov (fotografija, kolaž, steklo, keramika, poliester…). Obravnava ljudi in odnose med ljudmi, mati-otrok, moški-ženska, v smislu erotične poetike, grobe destrukcije (Saloma), ljubeče nežnosti…
To prvinsko prvobitno energijo raziskuje preko bibličnih religioznih tem, se dotakne meditativne vzhodnjaške ritualnisti ter se postopoma, preko uporabe povsem klasičnih slikarskih in kiparskih tehnik do raznolikih raziskav najsodobnejših izraznih medijev razširi do konceptualno zasnovanih projektov ter urbanih posegov v prostor (akcijska postavitev kipa Sarkofag nesmrtne ljubezni pred vhod v FIAC, Pariz 1990; projekt poliesterskih kipov Svečenice, 1997, Kongresni trg Ljubljana). Oljne slike pokrajin v pleinerističnem bogato pastoznem barvnem odnosu se pojavijo že po letu 1997.
V otvoritvenih dogodkih uporablja svoje telo in glas ter interpretacijo lastnih pesmi, kar raziskuje tudi v videu; instalacija dvanajstih plasma ekranov Med sanjami in resničnostjo, ( Bruselj 2008, Evropski socialno ekonomski odbor), vspostavlja dialog med komercialnimi predstavitvami Slovenije ter osebno poetiko motivov slovenske pokrajine, prepletenih z avtorskimi intervencijami. V okviru srečanja Arsavitel 2009 (Legen pri Slovenj Gradcu) predstavljena serija digitalnih printov na zrcalo Hommage à Berneker, je bila osnova instalacije, ki je izpostavila vprašanja etične nekompromisnosti, brezpogojnosti ljubezni in prehoda med mediji. Razstava Vodnjak zaobljube je bila postavljena v Peterokotnem stolpu Ljubljanskega gradu.
Postavitev v atriju ljubljanskih Križank zaokroža cikel kot tretja v nizu septembrskih razstav Norme de Saint Picman. Prva je bila predstavitve s performansom in keramično skulpturo na Fragmented identities, festivalu Borders, platformi Itsliquid v palači Albrizzi – Capello v Benetkah (4. september 2020). Večjo samostojno razstavo slik na sončnih panelih, keramičnih skulptur in krožnikov kot skulptur iz keramike in stekla z otvoritvenim performansom je imela na Luce dell eterno – The Glass Cathedral – Santa Chiara (od 5. do 17. septembra), vzporedne razstave četrtega mednarodnega Beneškega festivala stekla in sedeminsedemdesetega Beneškega filmskega festivala na Lidu, v obnovljeni srednjeveški cerkvi The Glass Cathedral – Santa Chiara na otoku Murano.
V pritličju Steklene katedrale se je predstavila oblikovalka perujskega rodu Ana Maria Reque s postavitvijo svetlobnih teles v kombinaciji keramike raku in muranskega stekla Le Zattere delle Meduse, L’Habitat Marino, 5. septembra, na dan odprtja Beneškega festivala stekla, pa so v neposredni bližini odprli razstavo v Studiu Berengo Unbreakable – Women in Glass, izjemno razstavo šestdesetih ustvarjalk, ki ustvarjajo v steklu.
Imela je tudi čast spoznati Adriana Berenga in na sončni panel naslikati njegov portret za nakazanima visečima objektoma Johanne Vasconcellos in Aj Vejveja, v katedrali pa visi tudi portret enega njenih lastnikov Giuseppeja Belluarda.
Predstavitev poslikanih sončnih panelov v atriju Križank ter performans po eni strani nadaljuje ciklus del iz Santa Chiare s petmetrskim sončnim zahodom, naslikanim po fotografiji Maurizia d’Eltrija Sunset – Lido di Venezia – Isola d’Oro in postavljenem po celotni zunanji steni atrija v okenske niše kamnitega zidu. Z vhodne zunanje strani pa je njen prvi poslikani panel, diptih Sončna kraljica (La reine Soleil), ki je potoval v Benetke na razstavo Contemporary Venice v ‘Ca Zanardi decembra 2019.
“Razstava izpostavlja povezavo med slikarstvom, arhitekturo, skulpturo in performansom. Notranji del atrija z lapidarijem s tremi paneli povzema zunanji skulpturi oziroma relief, in sicer diptih srednjeveških skulptur Modreca in Deklice iz obokanih niš Plečnikovega prenovljenega dvorišča, z okrasjem sgrafitto, slika Madone z detetom pa je povzeta po kamnitem reliefu na prirezanem vogalu obzidja med Mestnim muzejem in baročno cerkvijo. »Izvolila in posvetila sem ta kraj, da bo moje ime ondi za večno…«
V začetku petdesetih let je mestna komisija za kulturo in prosveto podala pobudo za obnovo nacionaliziranih samostanskih stavb, ki so bile precej zapuščene. Ob tem se je Plečniku porodila ideja o ureditvi lapidarija, s tem pa preureditev samostana v tako imenovane Plečnikove Križanke.
Moja mama, arhitektka, slikarka in grafičarka Alenka Kham Pičman je bila v tem času Plečnikova študentka (diplomirala s projektom Ribja brv, mostu čez Ljubljanico, ki je predvideval nadaljevanje ikoničnega Tromostovja, s kamnitimi balustri in skulpturami Urške in Povodnega moža ter godcev …) in se spominja, kako so v času seminarja na arhitekturi urejali tudi lapidarij v Križankah …; del njene dokumentirane pripovedi je vključen v spremljajoči video v Viteški dvorani.
Celoten samostanski zid je bil pred Plečnikovo prenovo ometan, zaključen z venčnim zidcem ter pokrit z bobrovcem in pločevino. Leta 1952 so ga na več delih odprli s poznobaročnimi zamreženimi okni iz Uršulinskega samostana, odluščili omet, fugirali stike med kamni in dodali cementno strešno opeko. S tem je Plečnik simbolično spremenil zid v fasado pritlične hiše. Arhitekturne ostanke (portali, stebri, kipi) s porušenih starih ljubljanskih hiš na Ajdovščini je vključil v celotno kompozicijo, zunanji zid ob Zoisovi cesti pa okrasil s spominsko ploščo Andreju Smoletu in reliefom Antona Aškerca.
Pred vhodom v bivšo prelaturo je Plečnik uredil lapidarij z arkadnim hodnikom, pod katerim je predstavil ostanke nekdanje gotske cerkve. Sosednji mali atrij je preuredil v Peklensko dvorišče in ga poenotil s posebno oblikovanimi lučmi na stenah.
Razstavo v notranjem delu atrija nadaljujejo Lunin fant (slogovno sodi k Sončni kraljici, z velikopoteznimi hitrimi nanosi, močno gestualnostjo in apliciranjem kovinskega dela) ter trije paneli iz pomladne serije Rajski vrtovi / Les jardins d’Eden: Rdeči grm, Nevestino oblačilo in Hortenzije, v bogatih pastoznih nanosih oljnih barv.
Na Peklenskem dvorišču, kjer se zgodi tudi del performansa, so za en dan postavljene slike iz cikla Luce dell eterno – Diptih Luce dell eterno v pastoznih nanosih, slika ogromnega lestenca iz Santa Chiare, Rdeča maska, Venice e spettacolare anche nella tragedia 1, Venice e spettacolare anche nella tragedia 2 – slike poplavljenega trga San Marco ter nočni sliki Rialto in Palazzo Grassi.
Levo in desno na zelenici v atriju se sprehodimo skozi skupino Svečenic – meditirajočih raznobarvnih poliestrskih kipov, sicer še iz projekta leta 1997, kot je bil razstavljen na Kongresnem trgu v Evropskem mesecu kulture.
Artes Dei, ki združuje sanje, posvečenost in božansko, se v univerzalnem jeziku starodavnih kultur, neštetih religij in prepričanj združuje v eno samo čisto spoznanje večnega miru in ljubezni.” (Norma de Saint Picman)
Razstava v Atriju se s svojimi različno obarvanimi skulpturami Svečenic, ki se jih še spominjamo s Kongresnega trga, v katerih se da prepoznati morda še koga z veličastnejšimi konotacijami ali kot avtoportrete, oddaljuje od dosedanjih praks kiparskih retrospektiv (Pohlen, Lenassi, poprej v Križevniški cerkvi Negovan Nemec) in s še slikarskim ter keramičnim delom (ta je delno razstavljen) kaže avtorico kot veliko bolj mednarodno odprto ustvarjalko, neodvisno od kakšnih domačih razmer ali smeri.
Marijan Zlobec
