Začeli so se že 28. Mladi virtuozi. Žal v okoliščinah pandemije novega koronavirusa, ki bo očitno še zelo dolgo onemogočal množično in bolj sproščeno, brezskrbno in nasploh odprto ali celo radostno spremljanje koncertnih, pa tudi drugih javnih dogodkov. Kaj to pomeni tako za nastopajoče kot za občinstvo, je odvisno od slehernega posameznika, kakšen je njegov odnos do sebe in okolja. Kot kažejo razmere, zanimanja ni manj kot poprej, kar pomeni, da je kultura močnejša od virusa, ki je glede na obnašanje ljudi v dvoranah v celoti obvladljiv. Na koncertih se doslej ni okužil še nihče.
Kot prvi je nastopil mladi virtuoz iz Albanije, pianist Kostandin Tashko, ki sicer sedaj živi v Trstu, kjer med drugim študira ali je vsaj študiral ob še študiju v Torinu. S sabo je prinesel tudi svojo prvi zgoščenko Anima, ki jo je bil posnel lani v Italiji, na njej pa so Lisztova Sonata v h-molu, Skrjabinova Sonata št. 5 in Ravelova kompozicija La Valse. S tem kar je na zgoščenki in programom, ki ga je sinoči izvajal, je pokazal svoj že kar širok diapazon obvladanja repertoarja, kar je za triindvajsetletnika lepa popotnica, čeprav bi se sedaj moral podati na kakšno pomembno mednarodno tekmovanje, saj dosedanje zmage na devetih tekmovanih v Italiji in na Hrvaškem še niso dovolj za mednarodno afirmacijo.
Kostandin Tashko je za svoj prvi nastop v Ljubljani izbral samo ruski program, od Nikolaia Medtnerja (Sonata reminiscenza v a-molu, op. 38 št. 1) in Aleksandra Skrjabina (Sonata št. 5, op. 53) v prvem delu recitala, do Petra Iljiča Čajkovskega (v priredbi pianista Mihaila Pletneva) s Suito Hrestač iz celovečernega baleta in na koncu še Treh stavkov iz baleta Petruška Igorja Stravinskega.
Medtner pianistu omogoča vrsto tehničnih bravur, a je hkrati premalo prepoznaven, avtorsko individualen, skratka koncertno nepogrešljiv. Tashko je takoj pokazal svoj prefinjenu občutek za klavirski zvok in njegovo oblikovanje. Žal je v Viteški dvorani Križank koncertni pogoj drugačen, kot je bil še med poletnim festivalom. Oder na koncu dvorane so umaknili, klavir pa postavili na tla in sredino dvorane, tako da je za del občinstva pianist manj ali neviden, zvok pa malo bolj suh, a je vendarle vse odvisno od pianista, kako klavir čuti in kaj zna.
Tashko je v nadaljevanju dosegel prvi vrh interpretacije s Skrjabinom in pokazal svojo vrhunsko tehnično znanje, virtuoznost prefinjenega ali izpiljenega tipa. S koncentracijo in poglobljenostjo v glasbeno snov, na ambient skladateljevega bivmaja in ustvarjanja, po svoje ekstatičnosti, drznosti, nadčasovnosti, je pianist pokazal možnosti, ki se v interpretacijah podobnih ali še težjih kompozicij ne bodo reducirale, ampak lahko le še stopnjevale, odvisno od notranjega odpiranja in osebnostnega osvobajanja, kar pa je še stvar karakterja, ne le pianistične vzgoje.
Kot veste je Čajkovski prijeten za poslušanje, Hrestač tokrat v sedmih pianističnih slikah, ima vse, kar si gledalec baleta želi, poslušalec klavirske verzije in interpretacije pa z lahkoto podoživlja in pogojno rečeno kombinira balet s klavirjem, ki pianistu ponuja celo paleta zaokroženih smiselnih in predvsem vsebinsko-izraznih podob ( uvodna Koračnica, Ples sladkorne vile, Tarantella, Intermezzo, Trepak, Kitajski ples, Andante maestoso). Izbor tem in odlomkov iz Hrestača je ravno pravšnji in vseobsegajoč, tako da se po svojem vsebinskem profilu ne oddaljuje od baleta, pianistu pa nudi vsebinsko pripovedni in izrazni izziv, a vedno tako, da je z mislimi bolj pri baletu, ki ga sproti podoživlja in v nekem smislu prevaja v klavirsko igro. Tu je bil Kostandin Tashko odličen.
Vrh recitala pa je bil Igor Stravinski s Tremi stavki iz baleta Petruška: Ruski ples, Pri Petruški in Pustni sejem. Spet smo pri baletu, a v novi pianistični dobi. Vtis je, da je Kostandin Tashko tem boljši, čim zahtevnejša je skladba. Obvladovanje kompozicij je zgledno, enotno ali brez šibkih mest, možne so še poglobitve, kar se je morda nekoliko bolj pokazalo pri dodanem Chopinu, pri katerem bi pričakoval več občutenega melodičnega preobrata s tipično chopinovsko nostalgično, a hkrati ponosno slovansko držo, tisto, ki ga je dvignila nad germansko ali romansko kulturno sceno ter ga posledično naredila za zmagovalca sočasnega evropskega pianizma, kot smo videli, pa vse do danes.
Marijan Zlobec