Knjižna bera 18. Koroških kulturnih dnevov v Ljubljani


Tiskovna konferenca, vse fotografije Marijan Zlobec
Prof. Janez Stergar
Prof. Janko Zerzer
Urednik Martin Kuchling
Urednik Štefan Pinter
Debata ob knjigah in dogajanju okrog plebiscita ter njegovega jubileja

Slovenska matica je v svoji dvorani gostila predstavitev knjižne bere ali izdaj, ki so pospremile že 18. Koroške kulturne dneve v Ljubljani. Iz Celovca so prišli gostje, ki so si zatem gledali še keramično razstavo Nežike A. Novak. Goste je pozdravil prof. Janez Stergar, predsednik Kluba koroških Slovencev kot soorganizatorja dnevov.

Med ljubitelji slikarstva in poezije ter poznavalci in spremljevalci ustvarjanja Gustava Januša je že doslej vzbudila veliko pozornost knjiga Brez kategorij, slike in pesmi iz prve ustvarjalne dobe, ki so jo KKZ, KPD Planina in Mohorjeva izdali ob umetnikovi osemdesetletnici.

Kot je knjigo predstavil prof. Janko Zerzer, s Francem Kattnigom sourednik, so za knjigo iskali in na koncu našli okrog trideset Januševih zgodnjih slik (dve tudi na Dunaju), kar v bistvu pomeni nekakšen retrospektivni katalog, ki slikarja umešča tako v sočasni slovenski slikarski in likovni prostor kot v avstrijski. Zerzer je poudaril, da knjiga pokaže Januša v mladostnih letih kot veletalenta, kar je seveda ostal vse do danes.

Gustav Januš se je v kulturni javnosti pojavil pred več kot petdesetimi leti, in sicer pod svojim pravim imenom na skupinski razstavi na Plešivcu, kjer je obiskoval humanistično gimnazijo in tam maturiral, ter na prvi samostojni razstavi v dunajski galeriji Avtodidakt. To je bil začetek izredno uspešne Januševe umetniške poti z ogromnim številom samostojnih in skupinskih razstav, največ v galeriji Šikoranja v Rožeku, pa tudi v ostali Avstriji, v Sloveniji, nekaj pa tudi v Italiji, na Hrvaškem in v Švici.

Še prej kot slikar pa se je Januš predstavil kot literarni ustvarjalec, še posebej pesnik. Objavljati je začel v reviji Mladje leta 1961, ko je revija objavila razpis ali nagradni natečaj. Prijavilo se je le osem avtorjev, med njimi Januš pod psevdonimom “dvakrat eh”. Gustav je sicer že objavljal, a pod psevdonimom Fran Korojan. Urednik Mladja je bil Boro Kostanek, v resnici pa je bil to pisatelj Florjan Lipuš, ki je Januša nagovoril v pismu in mu obljubil, da bo njegove prve pesmi objavil. Tako je začel v Mladju redno objavljati, leta 1972 pa je postal član uredniškega odbora. Poleg Mladja je Januš objavljal tudi drugod in izdal več pesniških zbirk, tako v slovenščini kot dvojezično. Prvo samostojno zbirko je izdal leta 1978 kar pri Državni založni Slovenije P(e)s(m)i.

Janko Zerzer je na predstavitvi knjige omenil, da je pisatelj Peter Handke nekoč izjavil, da je Gustav Januš edini genij, ki ga pozna. Handke je leta 1995, ob izidu monografije o Janušu kot slikarju in pesniku, napisal uvod ali spremno besedo Slikar iz tesnobe v prostoru in zvestobe prostoru. Ta monografija je vsebovala 25 strani eseja o umetniku in 80 slik velikega formata, sicer iz let od 1987 do 1995.

Knjiga Brez kategorij je kot rečeno antologija zgodnjega obdobja, ki pa je hkrati že v celoti primerljivo in je bilo že ovrednoteno in uvrščeno v razne antologije ali antološke prikaze, v tej knjigi pa je vendarle doseženo umetniško sožitje med besedo in sliko, seveda enega ali istega avtorja, kar je zelo redka lastnost. Kasneje je to prakso v Sloveniji uvedel npr. Janez Bernik.

Januševe slike iz šestdesetih let (v knjigi) so primerljive z nekaterimi tedanjimi Gabrijela Stupice, zgodnjega Franceta Slane, Maksima Sedeja, kakšnega Šušteršiča in Didka…, a bi bilo treba tako primerjalno razstavo šestdesetih let šele pripraviti.

Januševa poezija je zelo berljiva ali vsem razumljiva, manj metaforična kot nekaterih drugih pesnikov (Zajc, Strniša), ki so tedaj bili bolj bivanjsko navdahnjeni, z vsemi eksistencialističnimi stiskami. Januš je bolj odprt v lokalni prostor, iz katerega jemlje prispodobe širšega značaja, neredko pa v poezijo vpleta cel dogodek, morda se v tem vidi celo reportažna plat pesnjenja, seveda s kroškim naglasom ali ambientom.

“Med resnimi pesniki na avstrijskem Koroškem velja Gustav Januš za nemara najbolj hudomušnega, svetlega, vedrega. Toda že v njegovih zgodnjih letih nekje od sredine šestdesetih do sredine sedemdesetih let 20. stoletja, ki jih zaobsega pričujoči izbor, je njegova satira skorajda praviloma obarvana z otožno senco. Če te slike ne bi bile žanrsko večne, bi lahko domnevali, da so posnete tik pred nevihto.” (Fabjan Hafner)

Pisani svet na Rebrci (1979 – 2019) je zbornik ob 40 – letnici Tednov mladih umetnikov na Rebrci, ki jih prirejajo Mladinski center Rebrca, Krščanska kulturna zveza in Katoliška otroška mladina. Knjigo je predstavil urednik Martin Kuchlig.

Od leta 1993 so ustvarjalno druženje povezovali tematski sklopi: Sneguljčica in sedem palčkov, Odisejeva vrnitev na Itako, V senci drevesa, Alica v čudežni deželi, Cirkus je cirkus, Viteški praznik – srednji vek, Verdijeve opere, Musical Rebrca, Rebrca ne joči za mano, čez leto se znova vrnem, Svet pravljic, Rebrci z ljubeznijo, Vesolje, 250 let Mozarta, Pika Nogavička, Veriga prijateljstva, Srečna hiša, dober dan, Pisani svet barv, Štirje elementi, Ves svet je oder, Fiesta latina, 1000 in 1 noč, Sen kresne noči, Grška mitologija, Ljubezen, Vse to je postala Rebrca.

Zbornik obsega štiri poglavja: spremne besede, zapise umetnikov in strokovnih mentorjev, mnenja in spomine spremljevalcev ter preglednico terminov, tem, seznam umetnikov in spremljevalcev, vse od leta 1979. Četrti del nosi naslov Zlate črke. Najbolj avtentični so avtorski zapisi vseh, ki so bili s Tedni mladih ustvarjalcev organizacijsko ali avtorsko povezani, saj dajejo avtentično podobo lastnih izkušenj, dela in stika z mladimi na njihovi ustvarjalni poti.

Martin Kuchling je med drugim povedal, da se mnogi nekdanji učenci ali udeleženci Tednov mladih umetnikov sedaj vračajo kot starši s svojimi otroki, novimi udeleženci. Seveda pa jubilej in kontinuiteta sama povesta dovolj.

Zbornik Krščanske kulturne zveze (KKZ, 2019) je prav tako predstavil Martin Kuchling. Ob svojem občnem, zboru, 25. novembra 2019, je Krščanska kulturna zveza predstavila obširen zbornik s poročili, seznami prireditev in slikovnim gradivom v zvezo včlanjenih društev ter lastnih prireditev v preteklih treh letih. Zbornik daje dober pregled kulturnega ustvarjanja koroških Slovencev in na izpoveden način prikazuje smer kulturnega razvoja slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Zbrani podatki zrcalijo prizadevnost slovenskih kulturnih društev in skupin, izpostavljajo vrhunske in jubilejne dogodke ter dajejo bralcu vpogled v kulturno ustvarjanje in težišče dela pri posameznih društvih.

Zbornik, kot je dejal Kuchling, izhaja vsaka tri leta oziroma predstavlja dejavnost zadnjih treh let. Ko dobiš na koncu zbrane podatke, se lahko samo čudiš, koliko je bilo vseh kulturnih dogodkov in tej “veliki beri lahko samo čestitaš”, je sklenil svojo predstavitev.

Četrto knjigo Spomini Janka Oitzla je predstvil  Štefan Pinter, ki je skupaj z avtorjevim vnukom Bojkom Singerjem soizdajatelj knjige. Janko Oitzl (1877 – 1971) je svoje spomine napisal v visoki starosti, vendar pa ni jasno, kdaj je s pisanjem začel, vsekakor je svoje zapise dokončal do svoje devetdesetletnice leta 1967. Pisal je v rokopisu, nato je zvezek dal  Blažu Singerju z naročilom, naj dopiše še kaj o povojnem dogajanju,  a se to ni zgodilo. Rokopis je priše v roke Štefanu Pinterju, ki ga je pretipkal in komentiral. Poleg tega pa je Bojko Singer želel tekst prevesti v nemščino, saj so spomini napisani v slovenščini, v knjigi pa je objavljena še njihova nemška (Sungerjeva) verzija. To je glede na opisovanje dogodkov okrog plebiscita ali nacističnega in medvojnega obdobja ter seveda nacističnih zločinov nad koroškimi partizani, za sedanjega bralca še posebej boleče spoznanje, koliko gorja so koroški Slovenci doživljali ves čas (vse do danes).

Na življenje Janka Oitzla so neposredno vplivala dogajanja okrog let med 1918 in 1920, ko so nastale nove države, ki so se opredelile kot nacionalne, tako Nemška Avstrija kot Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki naj bi vključevala tudi južno Koroško, kjer je bila večina prebivalcev tudi po občevalnem jeziku slovenska. Za bodočo mejo so se vneli oboroženi spopadi. Sredi novembra je bila določena začasna demarkacijska črta na Dravi, Zilji in Ziljici. Skupine vojakov so po naročilu deželne vlade v Ljubljani zasedle področje na južni strani te črte. Okrajni komandant v Celovcu je Janku Oitzlu novembra 1918 svetoval, naj kot Slovenec ostane v svojem kraju v službi nove države SHS. Ko so slovenske enote prekoračile Dravo, je to izzvalo oborožen protiudar nemškokoroške strani. Slovenske enote so se morale umakniti iz Roža zahodno od Šmarjete… Janko Oitzl je računal na aretacijo in zaporom, zato se je 6. januarja 1919 pred prihodom volkswehrovcev na Bistrico umaknil čez Karavanke v Slovenijo in od tam spet na Koroško, kjer je služil kot orožnik v Železni Kapli. Janko Oitzl se je čez Jezersko podal v Ljubljano.

Maja 1919 je sledil ponoven napad jugoslovanskih enot, ki se je končal s popolnim porazom. Slovenske enote so se morale umakniti iz celotne južne Koroške, tudi iz Mežiške doline. Konec maja je redna vojska Kraljevine SHS zasedla južno Koroško, vključno s Celovcem. Vzporedno je potekal na pariški konferenci diplomatski boj za meje…Janko Oitzl se je vrnil na Bistrico in tam služil kot orožnik pod jugoslovansko upravo.

Oitzl opisuje še dogajanje okrog plebiscita 10. okrobra 1920, pa leta zatem, ko se je pojavil nacizem in so bile aretacije na dnevnem redu, mnoge so izselili, prav tako mnogi, zlasti mladi fantje, pa so se vključili v Osvobodilno fronto. Avtor opisuje nekatere konkretne tragične dogodke (z imeni storilcev zločinov vred) in dokazuje, da so bili slovenski partizani zelo aktivni tudi na južnem Koroškem.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja