Šepet zemlje Nežike A. Novak na 18. Koroških kulturnih dnevih


Nežika A. Novak – Fosil, fotografije Marijan Zlobec
Razstava Nežike A. Novak v Ljubljani
Brez naslova
Zalega
Ples
Keramični cikel
Pogled v globino
Osvetljeni kiparski cikel
Kam ?
Skoraj brez naslova
Vita
Portret
Razstava
Portret

Vsakoletni Koroški kulturni dnevi v Ljubljani, letos med 30. septembrom in 10. oktobrom, potekajo sicer z omejitvami, a vseeno programsko polno. Tako je bilo že vrsto prireditev, med njimi keramična razstava Nežike A. Novak z naslovom Šepet zemlje v Galeriji Spomeniškovarstvenega centra na Trgu francoske revolucije (nekako nasproti Mraka oziroma na vogalu). Razstava bo na gled le še do sobote. O razstavi je v zloženki spregovorila umetnostna zgodovinarka Nuša Podgornik, ki je govorila tudi na odprtju, v glasbenem nagovoru razstave pa se je še enkrat izkazal vsestranski glasbenik, multiinštrumentalist, improvizator in skadatelj Lado Jakša. Uvodnega dogodka 18. Koroških kulturnih dnevov so se med drugimi udeležili predsednika Kluba koroških Slovencev Janez Stergar in Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva Lovro Sodja ter Damjana Pečnik z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

“Oblike, ki jih ustvarja življenje, so bile in so vir navdiha za moja dela. Vendar nastanek in konec življenja dojemam v vesolju kot neoprijemljivo obliko. Moja pot me pelje preko čudovite raznolikosti živih oblik in čara našega bivanja k težko doumljivim in transcendentnim ravnem. Razčlenitve vidne pojavnosti vodijo namreč v druge dimenzije, v kozmične povezave in mistične ravni, kjer začnem mnoge ločene dele dojemati kot celoto”, je v razmišljanjih o svojem delu zapisala Nežika A. Novak novembra 2014. In danes? Vodilni motiv in njena intenca ostajata nespremenjena, “idej pa toliko, da jih ne bi mogla realizirati v več življenjih …”

Ni nenavadno, da ji kot ustvarjalki unikatne keramike, skulptur in objektov med materiali najbolj ustreza prav glina. Ta starodavna in arhaična snov je s svojim zemeljskim šepetom navdihovala že v prazgodovini, njen uporabni in umetniški potencial pa skozi zgodovino ni nikoli izgubil svoje inspirativne in izrazne moči. Mehkoba in voljnost, ki sta za glino značilni, sta v fazi ustvarjanja edinstveni. Prav tako simbolika njenih metamorfoz; preobrazba oblike in spremembe, ki se dogajajo z njo kasneje ob sušenju in žganju. Zdi se, da glina kot snov in material Nežiki A. Novak predstavlja prav tiste lastnosti, ki so tudi v življenju oblik, nad katerimi se navdušuje, ključne: fina tekstura in hkrati visoka trdnost, mehkoba in “gnetljivost”, kot sta v svojem mladostnem obdobju lastni živim bitjem, kjer krhkost, kljub morebitni trdoživosti, vendarle ostaja stalnica. Tudi oblike in vsebine, ki se rojevajo med umetničinimi rokami, navdihujejo s svojo nepretenciozno fineso, s povezovalno naravnanostjo do vsega in vsakogar, s predanostjo času in njegovim kodam, kakor tudi z občutenjem razumevanja in sprejetosti, z zavedanjem, da se v življenju vsemu in vsakomur lahko marsikaj pripeti. Historični zapisi, ki jih razbiramo v umetničinih delih, nas povezujejo z esprijem preteklega in prihodnjega. Vsebina avtoričinih del se nam namreč razkriva večplastno: s svojo zunanjo in notranjo formo – s svojo sredico, z abstraktnimi likovnimi grafizmi in s sledmi časa v zapisih in rastrih teksture, kot jih ustvarjajo njene misli in roke. Neposrednost in odkritost skulptur in objektov, ki ničesar ne prikrivajo in ne hlastajo za našo pozornostjo, presuneta s svojo sublimnostjo in plemenitostjo.

Nežika A. Novak se na razstavi predstavlja z več med seboj raznolikimi cikli. V fazi ustvarjanja se, kot jo vodi navdih, lahko posveča vsem; tako kot narava, ki istočasno deluje na mnogih ravneh. Medtem ko je ustvarjalka snovala trodimenzionalne doprsne podobe – glave, ki se jim zaradi pretirane uporabe računalnika dogaja degeneracija v smeri stopnjevanja podobe v slikovne pike – kvadrate oziroma t. i. pixle, se je istočasno na drugem koncu ateljeja rojevala Zalega v svojem negativnem pomenu, morda kot Covid 19. Nedaleč proč našo pozornost na steni pritegneta maski. Ko se jima približamo, v rahlo odgrnjenem delu blaga čez obraz ene izmed njih uzremo podobo, ki je pri tujcu – tujki ne bi pričakovali – sebe! Po pričevanjih obiskovalcev razstave je soočenje z lastno podobo v ogledalnem odsevu tisto, ki daje misliti. Koga se pravzaprav bojimo? Sebe? Smo tujec, ki se ga ustrašimo, mi sami? Kdo koga ogroža? In maske, ki jih – kot vemo iz psihologije – nosimo v vsakdanjem življenju …? Medtem pa se dogaja Ples; ples oblik, treh čutnih posod, na dotik kredaste teksture, abstrahiranih bitij v kozmičnem plesu – rajanju z naravo, vejami, koreninami … s časom. In v portretih imenovanih Poglobitev, v tehniki poglobljenega reliefa, duh prednikov, mistikov, popotnikov, politikov, beguncev, ki so v preseku časa potovali skozi ustvarjalkine misli in zagotovo tudi čez Jezersko, mimo Bele, kjer Nežika A. Novak živi, ustvarja in dela? Nagovarjajo nas kot nekakšni Fajumski portreti, od koder je do bizantinske ikone, mističnih nasprotij med osvetljenimi in zatemnjenimi deli, sporočilnostjo in simboliko, četudi v prenesenem smislu, le še korak. Kljub umetnostnozgodovinski povezavi nadaljevanja tradicije so se Poglobitve rodile iz vsebin umetničine zakladnice življenja, kolektivnega nezavednega …, ki jim je prisluhnila, jih prepoznala in razumela v šepetu zemlje …

V takšnem ambientu, obdanem z naravo, ustvarja Nežika A. Novak. Tu je preživela svoje otroštvo in mladost. Odnos do narave, njenih zakonov in darov, hiše, v kateri stanuje, ateljeja, dela, ljudi …, je povezovalen, naraven, skladen, domač in ljubeč. In z duhom časa, prednikov, ki so tako kot ona govorili slovensko, živeli na tej isti zemlji stoletja, sodelovali z naravo, jo spoštovali in častili, je z razširitvijo vidne pojavnosti v druge dimenzije – tudi na globalne ravni, na svet – pripeljala do kozmičnih in mističnih ravni tudi nas, obiskovalke in obiskovalci njene razstave, da lahko mnoge na videz ločene dele začenjamo dojemati kot celoto. (Nuša Podgornik, um. zgod. in lik. kritičarka).

Pogled na razstavo pokaže prefinjeno oblikovalko avtorske unikatne, ne serijske, keramike, in to pretežno v belini. Na posameznih mestih individualno keramiko razširi v kompozicijo ali celo poveže v keramični cikel, najraje simbolnega značaja ali pomena. Odlično obvlada keramični portret, a bolj klasičnega tipa, čeprav išče in najde tudi modernejše portretne pristope. Močna je v “arheologiji” oziroma podobah, ki aludirajo na stare spomenike iz predkrščanske dobe, medtem ko se kakih idejnih ali ideoloških tem izogiba, ker ima raje ustvarjalno svobodo s čisto kreativno imaginacijo, ki jo v glini najprej spretno oblikuje in zatem v svojem ateljeju žge. Njena keramika je v zgodovinskem smislu vezana na koroški še vedno skrivnostni prostor prvega naseljevanja in oblikovanja, vendar pa ne želi biti ilustrativna, še manj dialoška na bolj prepoznavni ravni. Vez z zgodovino je bolj abstraktna.

Nežika Agnes Novak, rojena 1961 v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem, je nekaj časa študirala arhitekturo na Tehnični univerzi na Dunaju, leta 1990 je opravila mojstrski izpit keramičarke v Celovcu. Kot svobodna keramičarka živi in deluje v Beli pri Železni Kapli. Od leta 1990 je imela dvajset samostojnih razstav v Avstriji in Sloveniji ter je sodelovala na petnajstih skupinskih razstavah.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: