Jenkovi dnevi in Jenkova nagrada za najboljšo pesniško zbirko


Tiskovno konferenco je povezovala Nataša Čebular, strokovna sodelavka DSP, fotografije Marijan Zlobec
Dušan Merc
Andrej Ilc
Klemen Malovrh
Dane Novak

Na vrtu Lili Novy Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani je potekala novinarska konferenca ob naznanitvi Jenkovih dnevov in predstavitvi nominirancev letošnje Jenkove nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let. Žirija za Jenkovo nagrado je ob intenzivnem prebiranju in razpravljanju določila pet nominiranih pesniških zbirk, ki v svoji edinstvenosti in posebnosti izstopajo med novoizdanimi pesniškimi naslovi. Jenkovi dnevi v Kranju se tudi letos odvijajo med 18. in 27. oktobrom v spomin na pesnika Simona Jenka, ki ga slovenska literarna zgodovina uvršča med najvplivnejše slovenske pesnike.

Predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc je poudaril pomen Simona Jenka, spomnil na zadnje štiri Jenkove nagrajenke in nagrajence ter izpostavil pesniško nagrado, ki nosi njegovo ime. O sami nagradi je povedal, da jo DSP podeljuje že od leta 1986, med dobitniki pa so bili pesniki in pesnice, ki so oblikovali in še oblikujejo slovenski pesniški prostor. Slovenska poezija je živa in diha s slovensko družbo in našim prostorom, seveda pa ni možno reči, katera pesniška zbirka bo v zgodovini obstala kot najpomembnejša. O Jenkovi nagradi je poudaril, da jo podeljujejo sami člani DSP, v žiriji pa so večinoma sami pesniki, po tradiciji vsakokratni lanski nagrajenec ali nagrajenka. Med nagrajenci je Merc omenil nekaj nagrajencev, kot so bili Niko Grafenauer, kot prvi nagrajenec, Veno Taufer, Tomaž Šalamun, Aleš Debeljak, Milan Dekleva, Milan Jesih, Jure Detela, Kajetan Kovič, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak, Alojz Ihan, Dane Zajc, Ivo Svetina, Miklavž Komelj… O Jenku pa je Merc dejal, da je bil po Francetu Prešernu dolga leta (drugi) največji slovenski pesnik, ni pa povedal, do katerega “naslednjega” pesnika je bil največji.

Nagrada ni “omejitvena”, tako da je nekdo lahko nagrajen večkrat ali za vsako novo pesniško zbirko posebej. Med letošnjimi nominiranci so tako nagrado že poprej prejeli Brane Mozetič (2003), Maja Vidmar (2005) in Uroš Zupan (2000). Iz nagrad in nominirancev je razvidno, da je za mnoge slovenske pesnike in pesnice pesnjenje vseživljenjski poklic in trajno ustvaranje.

Podpredsednik žirije za Jenkovo nagrado 2020 Andrej Ilc je omenil potek dela žirje in poudaril izstopajoče lastnosti vseh petih nominiranih pesniških zbirk. Posebej je poudaril, da so imeli tri sestanke v živo in da so se o vsem lahko neposredno pogovorili iz oči v oči.

Žirija: Kaja Teržan (lanska prejemnica Jenkove nagrade), Veronika Dintinjana (pesnica, prevajalka in zdravnica), Matevž Kos (literarni zgodovinar, kritik in esejist ter redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo), Andrej Ilc (urednik za leposlovje na Mladinski knjigi), Varja Balžalorsky Antić (predsednica žirije, prevajalka, literarna teoretičarka in pesnica) je za nominirane pesniške zbirke izbrala naslednje naslove iz več sto novih zbirk v zadnjih dveh letih (razvrščene po abecednem vrstnem redu naslovov):

Jana Putrle Srdić – Oko očesu vrana, Center za Slovensko Književnost, 2020
Maja Vidmar – Pojavi, LUD Literatura/Prišleki, 2020
Lucija Stupica – Točke izginjanja, LUD Literatura/Prišleki, 2019
Uroš Zupan – Sanjska knjiga, Cankarjeva založba, 2020
Brane Mozetič – Sanje v drugem jeziku, ŠKUC/Lambda, 2018

Utemeljitev nominirancev za Jenkovo nagrado

Maja Vidmar, Pojavi, LUD Literatura 2020

V najnovejši zbirki se Maja Vidmar, potem ko je v Minutah prednosti (2015) v prvem delu osrednji ženski glas utišala in dala spregovoriti živalim, v drugem pa s postopkom alegorizacije zasledovala (moško) mnoštvo prisilnih jazov, bivajočih v subjektki, vrne v osnovno subjektivno pozicijo in v prvoosebno izrekanje. Skoznju se pred bralcem_ko razgrinjajo najrazličnejši pojavi, pri čemer ta pojem v razvoju zbirke preigrava različne (scela subjektivne) pomene, ki mu jih pripiše pesniško čutenje. Pojav se tako ne izkaže za nekaj objektivnega, zunanjega, temveč je odziv, bolj ali manj rahel nihljaj pesniške zavesti na zunanji pripetljaj, prostor, predmet. Sicer zgoščena govorica Maje Vidmar se razprede tudi v nekoliko bolj gostobesedne pesmi, ki pa se še vedno zavedajo molka, ki jih obkroža in sodoloča njihovo vibriranje, kar je ena najvidnejših pesničinih kvalitet. Samoraziskovanje kot očitno osrednje vodilo njenega intimnega in ustvarjalnega kreda tokrat pelje nazaj v otroštvo: soočanje z otrokom (kot nekdanjo sabo) večinoma poteka prek spominskih prebliskov, ki se včasih zdijo kot slike/zgodbe, zrasle v stanju hipnoze, pospremi pa jih tudi »analitični« del, ki prinese osebno spoznanje. Tu najdemo nekaj najbolj pretresljivih in pronicljivih pesmi iz pesničinega opusa.

Lucija Stupica, Točke izginjanja, LUD Literatura, 2019

Pesniška knjiga Lucije Stupica se odvija v počasnem narativnem ritmu stoične melanholičnosti, v katerem se posamične pesniške impresije in/ali zgodbe zgibajo v zaokroženo celoto. Ritem te govorice odgovarja ravnosti severne pokrajine – tematskega in simbolnega toposa, ki temeljno določa predvsem drugi del knjige. Pesmi bralca_ko sicer povabijo v različne naravne in družbeno-kulturne krajine ali kraje človeškega izkustva, prek katerih knjiga v štirih razdelkih večkrat izriše bivanjski lok od življenja do smrti in nazaj. Odsotnost se lahko kaže kot prisotnost in narobe, pa naj bosta ta pojava zrta skozi prizmo transgeneracijskih povezav in odnosov, vprašanja tujstva in pripadnosti, različnih oblik mej ljubezenskega in starševskega razmerja ter živih pojavnosti okolja, v katerem se znajde subjektka. Kajti izginjanje še ni odsotnost: to je korekcija, ki se pojavi v naslovu zbirke glede na pesem Točka odhoda. To spoznanje pa prinaša tudi nenehno soočanje lirske osebe s krhkostjo, negotovostjo, mogočo naključnostjo zgibanke življenja. Pesniška zavest se v najboljših pesmih vzpostavlja zgolj kot molčečna previdna opazovalka, ki zmore pretanjeno upovedati poezijo kot »rob, s katerega padava v nove skrivnosti«.

Uroš Zupan, Sanjska knjiga, Cankarjeva založba, 2020

Če se je na Zupanovi pesniški poti v posamičnih knjigah dolgoverzna (bitniška ) forma, ki je sem ter tja prehajala v pesmi v prozi, srečevala s kratkimi pesmimi (zelo izrazito v Nafti), pesnik v pričujoči zbirki stavi na izrazitejšo hibridnost, ki sega onkraj (konvencionalno razumljenih) meja lirike, in se predvsem v zadnjih dveh razdelkih približa spominski in esejistični prozi. Obenem se dolgemu verzu pridruži spoprijemanje s strožje določeno, ponekod sonetoidno formo in inventivno ter prepričljivo iskanje končnih zvočnih stikov, predvsem asonanc. Pred seboj imamo knjigo, ki je zrasla iz že znanih pesnikovih topik (npr. zdajšnji trenutek v povezavi z minevanjem, a tudi brezčasjem, otroštvo in mladost kot vseprisotni določili nadaljnjega bivanja itd.), vendar je spreminjanje subjekta skozi čas in izkušnjo tisto, ki gradnike te poezije zmeša v novo tvarino; vanjo vse bolj pripušča tudi jasnejše soočanje z obličjem smrti. Spominjanju pri ustvarjanju na pomoč priskoči sanjanje, pomemben moment pa v knjigi dobi tudi razmislek o pomenu poezije. Sanjska knjigaima zametek v istoimenski pesmi iz Zupanove morda najbolj s humorjem in ironijo prežete zbirke Copati za hojo po Kitajsko, zato ne čudi, da se v naslovnem ciklu lahko spet nasmejimo nizanju fantazmagoričnih fabulativnih zasukov. Vendar se hudomušna in satirična perspektiva kmalu odmakneta resnejšim tonom v znamenju Nervalovega črnega sonca melanholije. Nostalgiji je v »majhni prevari uma« nazadnje vendarle podeljena življenjska moč – zavedanje o zdajšnji in nekdanji sreči.

Brane Mozetič, Sanje v drugem jeziku, Škuc, 2018

Tudi Brane Mozetič v svoji najnovejši zbirki raziskovanje odnosa med osebnim in političnim prenese na najbolj intimno področje subjektovega sveta, v sanje. Skozi 46 sanjskih skic, izrisanih v pesmih v prozi, bralec_ka z veliko mero suspenza sledi nepredvidljivi logiki sanj, ki ji mora hočeš nočeš slediti tudi sanjajoči subjekt, ki je vselej tudi osrednji protagonist sanj. Te sanje kljub nadvse raznovrstnim kronotopom nosijo vkodirano neko arhetipsko situacijo, okrutno vpisano v koordinate naše sodobnosti: samost krhkega subjekta, ki v iskanju bližine drugega vselej znova doživi dramo nenehne izpostavljenosti panoptikumu družbe spektakla, nasilja in nadzora. Drugi, ki bi utegnil predstavljati zatočišče nežnosti, se največkrat pojavlja v obliki dejanskih oseb, ki so na različne načine zaznamovale življenje sanjajočega, večinoma gre za znane svetovne, slovenske in jugoslovanske ustvarjalce (med drugim T. Šalamun, A. Debeljak, Jean Genet, Jacques Izoard, Juan Goytisolo). Ti so pogosto nosilci neke vednosti ali skrivnosti, ki jo skozi sanjsko zgodbo sporočajo sanjajočemu. Pomemben delež zavzemajo pesmi z erotično gejevsko tematiko, med katerimi velja izpostaviti antologijsko prvo pesem/črn denar/. V Mozetičev opis zdaj stopi več detajla in kolorita, ki pripomore k pesniškemu učinku, hkrati pa pesniku uspe zgostiti izraz in izostriti fokus pesmi. Fabulativno so pesmi dovršeno izpeljane v realistični govorici, s čimer se ustvari zanimiv kontrast med vsebino in obliko. Konceptualno precizno izpeljane Sanje v drugem jeziku predstavljajo umetniško prepričljivo celoto in eno Mozetičevih najboljših pesniških knjig.

Jana Putrle Srdić, Oko očesu vrana, Center za slovensko književnost, 2019

»Učiti se povedati manj« je vodilo pesemskega govora, ki se vzpostavlja v zadnji pesniški zbirki Jane Putrle Srdić. Ta nadaljuje raziskovanje tematik, ki so začele avtorico vznemirjati že v zbirki knjigi To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje. Vsebinskega premika od poetike intimnega vsakdana k vse bolj fraktalskemu stališču, ki je naslovilo tudi ključne probleme odnosov med naravo, kulturo in tehnologijo, tam še ni spremljal enakovreden preboj na ravni pesemskega izrekanja. Novi pesemski govor Jane Putrle Srdić zdaj tudi občutneje utelesi svojo snov skozi nove ritmično-pomenske vzorce in figurativne kadre. Celota temelji na čudečem prisluškovanju šumom-dogodkom v makro- in mikro- vesoljih najrazličnejših bitij, od t. i. nežive narave, rastlin, živali in ljudi. Realnost slednjih je spoznana kot mediacija med različnim realnostmi, kot nenehno vzpostavljajoči se algoritmi različnih fizičnih, duhovnih, in virtualnih teles. Pesmi se mogoči zanki abstraktnosti izmikajo z močno prisotnostjo izkustvenosti: čeravno se pesniški jaz umika v ozadje, pesmi razvijajo empatično stališče in skromno radovednost spričo neznanega. Vstop v »spletišče« zbirke Oko očesu vrana bralca_ko lahko dezorientira, saj je v njem ontološka logika po meri človeka vseskozi bolj ali manj očitno razgrajana; vendar ta poezija nehierarhizirano miceljijsko ontologijo izreka brez ideološke nasilnosti, pri tem pa se sprašuje tudi o svojem mestu v njej. Znotraj tako izrisanih koordinat zmore pesem biti tudi »svetloba elektronov«, ki prevaja znana in še neznana čutenja bitij vseh vrst.

Jenkovi dnevi in Kranjske vaje

V. d. direktorja Zavoda za turizem in kulturo Kranj Klemen Malovrh nas je seznanil s programom Jenkovih dni in Kranjskih vaj, kjer zadnja štiri leta učenci OŠ Simona Jenka ter dijaki Gimnazije Franceta Prešerna in Gimnazije Kranj podajajo svoj pogled na ustvarjanje poezije. Orisal je širše kranjske kulturne razmere, še posebej s poudarkom na pesniku Francetu Prešernu in v zadnjih letih tudi Simonu Jenku. V tem smislu ima občina še nove načrte, saj pride v Kranj na Prešernov praznik 8. februarja tudi dvajset tisoč obiskovalcev. O samem letošnjem praznovanju in podelitvi Jenkove nagrade pa je povedal, da bodo dogodki potekali precej drugače, kot so načrtovali. Kranj ima Jenkov spomenik, a je pesnik vendarle še precej v senci Prešerna in njegove kranjske podobe. Vsekakor pa bodo izdali novo številko Kranjskih vaj. Na ogled z vodenimi ogledi bo Jenkova soba, načrtovane literarne delavnice pa bodo potekale s pomočjo sodobnih digitalnih sredstev in povezav (Zoom, Skype). Po že končani tiskovni konferenci pa smo se z gostom iz Kranja pogovarjali tudi o možnosti, da bi ravno Kranj dobil Muzej slovenske literature in književnosti, saj se Ljubljana za to ne zanima. Kranj bi s tem postal širše kulturno in turistično zanimiv, saj bo poleg Galerije Prešernovih nagrajencev in Prešernovega gledališča dobil še koncertno dvorano. Morda bi bil muzej prav v sklopu le-te, seveda pa bi predlog ali načrt moral priti do sredstev, ki jih kot nepovratna daje EU v naslednjih sedmih letih. Nasploh kultura še ni pokazala nekih večjih ambicioznih projektov, s katerimi bi dokazala, da je vredna večjih in pomembnejših, nacionalnih investicij, (ob tistih, ki še niso bile uresničene, kot NUK 2, tri akademije, nova galerija in knjižnica v Mariboru…).

Dane Novak iz Kulturnega društva Simon Jenko – Šmonca je zaokrožil tiskovno konferenco s predstavitvijo društva in njegovih aktivnosti, še posebej z Jenkovimi dnevi, kot bomo predstavili v nadaljevanju. Novak pa je govoril tudi o rodbini Borštnik, še posebej o igralcu Ignaciju Borštniku in literarni zgodovinarki Marji Boršnik. Za oba je dejal, da nimata zadostne predstavitve in pomena v slovenski kulturi ter da bi bilo treba Borštnikovo hišo v Cerkljah na Gorenjskem, v kateri je muzej, pred hišo pa Borštnikov spomenik, bolj približati javnosti in privabiti več obiskovalcev. Novak je namreč upravitelj Borštnikove hiše.

Dogodki v okviru Jenkovih dnevov 18.–27. oktober

Zavod za turizem in kulturo Kranj že več let povezuje različne deležnike v skupino, ki se trudi Simonu Jenku dati mesto, ki mu med ustvarjalci pisane besede pripada. Tudi letos se bo, kljub trenutni situaciji, odvilo kar nekaj dogodkov na različnih lokacijah. Vsi dogodki bodo organizirani v skladu z navodili Nacionalnega instituta za javno zdravje. V soboto, 10. oktobra, ob 19. uri bo odprtje razstave v dvorani Simona Jenka v Mavčičah. Na razstavi bodo predstavljena dela, ustvarjena na ex temporu, ki je potekal v soboto 26. septembra. Pri odprtju razstave bodo nastopali slikarji, ki bodo ob slikah prebirali Jenkovo poezijo. Nastopil bo tudi Mešani oktet LIPA iz Sore.

V soboto, 17. oktobra, ob 9. uri bo Pohod po poti Jeprškega učitelja; zbor bo v Drulovki – na parkirnem prostoru nasproti pizzerije Karantanija. Pot Jeprškega učitelja je pešpot na desnem bregu reke Save, natančneje med Drulovko in Bregom. Poimenovana je po noveli Simona Jenka – Jeprški učitelj. Zaključek na Podreči bo v duhu pesnika Sorškega polja in bo hkrati namenjena tudi obeležitvi praznika KS Mavčiče. Vse to je podrobno predstavil Dane Novak.

V petek 23. oktobra, ob 10. uri bo Poklon pesniku Simonu Jenku v Prešernovem gaju v Kranju. Zavod za turizem in kulturo Kranj v spomin Simonu Jenku vsako leto pripravi spominski dogodek v Prešernovem gaju. V kulturnem programu sodelujejo učenci OŠ Simona Jenka ter dijaki Gimnazije Franceta Prešerna in Gimnazije Kranj. Letos bo dogodek deloma posnet v Prešernovem gaju, recitiranje učencev in dijakov pa na posamezni šoli. Video posnetek se bo predvajal v omenjenem času na spletni strani in FB Visitkranj.

Prav tako v petek, ob 11. uri bo v Mestni knjižnici Kranj potekala okrogla miza na temo Poezija in virtualna okolja. Poezija je danes prisotna povsod, vedno bolj pa tudi v virtualnem svetu, ki v trenutni situaciji vedno bolj postaja naša nova realnost. Virtualni svet vpliva na obstoj poezije danes bolj kot včasih, saj jo lahko vsak objavi na svojem blogu in socialnih medijih. Poezija pa kljub temu ostaja zasidrana tudi v tiskani obliki. O tem, v kakšnem odnosu sta poezija v virtualnem svetu in poezija na natisnjenem papirju in kako lahko vsaka izmed njiju nagovarja (mladega) bralca in bralko, se bo moderator Anže Zevnik pogovarjal z nominiranci za Jenkovo nagrado 2020.

Svoj pogled na ustvarjanje poezije bodo podali tudi učenci OŠ Simona Jenka ter dijaki Gimnazije Franceta Prešerna in Gimnazije Kranj, ki so za Krajnske vaje prispevali svoje literarne prispevke in bodo imeli možnost postavljati vprašanja nominirancem.

V torek, 27. oktobra, ob 19. uri bo slavnostna podelitev Jenkove nagrade. Dogodek bo potekal v avli Mestne občine Kranj, kjer bodo nominiranci predstavili svoje izbrane pesmi iz nominiranih pesniških zbirk. Ob kulturnem programu bo na koncu podeljena pesniška Jenkova nagrada za leto 2020.

V Jenkovi sobi v hiši v Kranju, kjer je živel pesnik Simon Jenko, se je v pritličnem prostoru vzpostavila ustvarjalno-muzejska dejavnost, za ustvarjanje in druženje umetnikov s področja literature, poezije, pisane besede. V njej stoji tudi razstava o Simonu Jenku in knjižnica s knjigami različnih žanrov (od literarnega dela, poezije do arhitekture in oblikovanja). Soba služi kot umetniška rezidenca vsem kulturnim institucijam v Kranju, odprta pa je bila ob Jenkovih dnevih v Kranju leta 2019.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: