Vodnik po starodavnem Dubrovniku dr. Ignacija Vojeta


Dr. Ignacij Voje, fotografije Marijan Zlobec
Naslovnica
Dr. Tanja Ozvatič
Dr. Tadeja Petrovčič Jerina
Pogovor o knjigi o starodavnem Dubrovniku

Zelo veliko ljudi je prišlo na današnjo literarno matinejo Celjske Mohorjeve družbe ob predstavitvi najnovejše knjige znanega in priznanega slovenskega zgodovinarja, profesorja, akademika dr. Ignacija Vojeta z naslovom Vodnik po starodavnem Dubroviku. Čeprav ni bilo govora o priljubljenosti Dubrovnika med Slovenci ali o njegovi turistični podobi, ampak zgolj o zgodovinski, je jasno, da je obisk Dubrovnika vsaj enkrat v življenju cilj premnogih Slovencev. Dr. Voje pa je odkril, da je Dubrovnik imel stike z Ljubljano že v petnajstem stoletju, tako preko trgovine ali trgovanja, zadolževanja ali dolgov ter kulture, še posebej glasbe. Uvod v matinejo je imela ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič, ki je med drugim omenila dolgo sodelovanje dr. Vojeta s Celjsko Mohorjevo družbo, izrazila pa je tudi presenečenje, da je v deževnem vremenu prišlo v knjigarno na Nazorjevi toliko ljudi.

Pogovor je povezovala urednica dr. Tadeja Petrovčič Jerina. Najprej je predstavila nekatere Vojetove knjige, ki so že izšle pri CMD, med njimi Od Osmanov do Celjanov ali pa velika monografija Starodavni Dubrovnik. O sedanji knjigi pa je omenila, da je nastajala kar dolgo časa, dokončno podobo, tudi v oblikovanju Lidije Murenc, pa je dobila med pandemijo covida 19.

Dr. Ignacij Voje je prav tako omenil zgodovino svojega sodelovanja s CMD, pri stikih z Dubrovnikom pa podal kar presenetljivo kronologijo, kako se je tam znašel že kot šestletni otrok. Ko je postal profesor na Filozofski fakulteti, pa je v Dubrovnik in njegovo okolico ter po Jugoslaviji vodil svoje študente, tako kot so bili sicer tedaj popularni doplomski izleti.

Starodavni Dubrovnik spada med tiste kraje na svetu, ki jim ni mogoče najti ustrezne primerjave ne po zgodovinskem razvoju ne po arhitekturnem videzu. Dr. Ignacij Voje nas kot vrhunski poznavalec tega področja popelje na sedem obhodov po Dubrovniku in nam strnjeno predstavi zgodovinske in naravne bisere tega edinstvenega mesta.

Na območju, kjer je nastal Dubrovnik, sta si narava in zgodovina podali roke. Ustvarili sta pogoje, da je na zahodni obali Jadranskega morja zraslo to edinstveno mesto. Ko se sprehajamo po Dubrovniku, uživamo v njegovi skladni arhitekturni lepoti, v njegovih ozkih ulicah, impozantnem obzidju. Poleg vsega omenjenega pa nas prevzame tudi edinstveni pojav Dubrovnika v zgodovini. Gre za dosežke Dubrovčanov na mnogih področjih človeške dejavnosti: bili so uspešni pomorščaki, iznajdljivi trgovci in priznani diplomati. Dubrovniška republika je več kot 450 let (1358–1808) obstajala kot mala, samostojna in zelo pomembna ter priznana pomorsko-trgovska država. Prav zato je v evropski zgodovini edinstven fenomen in je bil leta 1979 vpisan tudi na seznam Unescove svetovne dediščine.

Sedmim obhodom po Dubrovniku so v knjigi dodani še zapisi o drugih znamenitostih, vrednih ogleda, o nastanku mesta in njegovem urbanističnem razvoju, o državnih simbolih ter napotila za dodatno branje avtorjevih zapisov o Dubrovniku. (Iz uradne predstavitve).

Dr. Ignacij Voje je podrobneje razložil marsikaj, kar je v knjigi nakazano, a je bil tokrat bolj slikovit in profesorsko sugestiven. Dotaknil se je mnogih dubrovniških tem, med drugim funkcioniranja oblasti v Dubrovniški republiki, o začetkih gradnje trdnjave Minčeta, omenil je požar, v katerem je mesto leta 1296 pogorelo, pa potres leta 1667, po katerem je bilo mesto ponovno treba obnoviti. Lesene hiše so meščani morali zamenjati, za to delo pa so dobili brezplačni gradbeni material. Voje je poudaril, da je Dubrovnik urbanistično zelo urejeno mesto, kar se lepo vidi iz zraka.

Veliko podrobnosti je predstavil glede dubrovniškega jezika, nekdanje uradne rabe jezikov, ki so bili latinščina, italijanščina, kasneje še dubrovniški dialekt, ki pa ni hrvaščina, ampak so jezik imenovali “slovinski jezik”. V Dubrovnik so prihajali ljudje iz zaledja, med drugim iz Črne gore in tako so postajali ravno Črnogorci tisti, ki so kmalu zavzeli vodilne položaje. Nekaj časa je dubrovniška pisava bila cirilica, potem pa je začela prevladovati latinca.

Voje je veliko govoril o trgovanju in trgovskih poteh, na vprašanje o karanteni v Dubrovniku v času kuge, pa je natančno pojasnil, kje vse so bile kontrolne točke pred vstopom v mesto. V karanteni so vsi ljudje, ki so želeli v mesto, morali ostati kar štirideset dni, medtem ko vstop v Benetke ni bil dovoljen ne ljudem ne ladjam.

Med arhitekti je opomnil na italijanski vpliv, pa tudi nekatera pravila, kot so bila skupna ali enotna gradnja hiš. Tako so morala biti enaka vsa pritličja in prva nadstropja vseh hiš. Med arhitekti je omenil Angela Pozza, ki je načrtoval tudi ljubljansko stolnico, in A. Buffallinija, ki je soavtor dubrovniške katedrale.

Posebnost, o kateri je avtor prav tako govoril, je bila dubrovniška sirotišnica. Pojasnil je, da je bila to ustanova, za katere delovanje je bil odobren poseben sklad. Matere, ki svojih otrok niso mogle vzdrževati, pa tudi take, ki so rojevale otroke kot služkinje in potem priležnice meščanov, ki teh otrok niso priznavali, so zvečer prinesle svoje otroke k okencu sirotišnice, jih opremile z naslovom in kakim predmetom, če bi se kasneje premislile in otroke vzele nazaj v svojo rejo. Te otroke so potem dajali v rejo na kmete zunaj mesta ali na deželo, kjer so jih vzeli k sebi in zanje skrbeli.

Dr. Voje je govoril tudi o dobrodelnosti ljudi, ki so vstopili v politiko, saj je bila le – ta obvezna. Med drugim je citiral geslo Obliti privatorum publica curate – Pozabite na zasebne in skrbite za javne zadeve. Pri tem pa je dodal, da bi ta napis moral biti v avli slovenskega parlamenta.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja