Trojček Wagner, R. Strauss, Debussy z Danielom Hardingom


Slovenska filharmonija z Danielom Hardingom, fotografije Marijan Zlobec
Daniel Harding
Mojster interpretacije
Tibor Kerekeš
Takoj nazaj pod masko

V ciklu SMS – Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije smo v maskastem in zelo reduciranem Cankarjevem domu poslušali prvi koncert pod dirigentskim vodstvom slavnega angleškega dirigenta Daniela Hardinga. Izbral si je dela Richarda Wagnerja, Richarda Straussa in Clauda Debussyja. Kaj bi spadalo slovenskega v ta čas, med 1882 in 1905, vsakdo ve: nič ali morda Lajovčeva kompozicija Gozdna samota, s katero je diplomiral na konservatoriju na Dunaju in je bila izvedena na sklepnem koncertu leta 1902 v Musikvereinu. Zaostanek za svetom je bil tako velik, da ga je v bistvu izravnal šele Marij Kogoj s svojo opero Črne maske leta 1929, v glasbenem, opernem programiranju pa še ne preseženi direktor Mirko Polič.

Prihod Daniela Hardinga v Ljubljano je morda začetek (s posameznimi primeri pa tudi nadaljevanje) tiste opcije, ki želi biti mednarodno aktualna in primerljiva in s tem “ponaša” svetovno glasbeno izkušnjo. Hardinga sem videl večkrat, z lahkoto je na primer obvladal Dunajske filharmonike v veliki festivalski dvorani v Salzburgu na slavnostnih igrah, doma pa je itak iz Birminghama in ene najlepših koncertnih dvoran na svetu, kjer pa je nekoč Slovenska filharmonija že bila in je pod vodstvom Marka Letonje bil celo solist na violini, sinočnji koncertni mojster Miran Kolbl. Danes se zdi, kot da so gostovanja Slovenske filharmonije zamrla; SF nima svojega stalnega dirigenta, nekateri poprejšnji pa so se na našem orkestru bolj učili kot prinašali svoje znanje in interpretacije. Če orkester nima za dirigentskim pultom boljšega glasbenika “od sebe”, bodo koncerti inertni, povprečni, slabi, odkljukani…

Harding je odličen dirigent; ima odlično tehniko, angleško gosposko, čisto, jasno v izražanju idej in seveda zahtev, tako da se iz dvorane vidi, kaj od svojih glasbenikov želi in kako se ves orkester nanj odzove. To je žlahten soustvarjalni ali interpretativni dialog, kot si ga vsakdo želi.

Nasploh sem v novi sezoni opazil nekaj, kar se mi poprej ni zdelo toliko prisotno, to je poudarek na slehernem glasbeniku kot individuumu, osebnosti zase, ki se vsakokrat znova osredotoči na svoj part (in tokrat še ločen osebni pult kot posledica koronske distance med glasbeniki na odru). To odkrivanje osebnosti med orkestraši prinaša nove rezultate, ki temeljijo na odnosu med posameznikom in kolektivom, o čemer je pisal že Vinko Globokar.

Harding ve, da dobri dirigenti interpretirajo dela tako, da jih “izgovarjajo”, da jih “pojejo”, da jih oplemenitijo s svojim počasnim in hkrati poudarjenim tempom, s katerim lahko odkrijejo ali razkrijejo vse vsebinske plati, ki v tokratnih delih niti malo niso enostavne, lahke ali kar po sebi razložljive.

Pri Straussovi simfonični pesnitvi Tako je govoril Zaratustra je Daniel Harding očitno zahteval originalno orkestrovo zasedbo s po 16 prvih in drugih violin, po 12 violončelov in viol ter 8 kontrabasov, potem pa še vsa pihala in trobila, med njimi šest rogov, štiri trobente, tri pozavne, dve tubi… Skladba je razdeljena na devet odsekov…in si vse lahko preberem na Wikipediji in mi ni treba segati v domače prepisovalne muzikološko učene kroge univerzitetnih profesorjev. Enostavno kliknem, potemnim in prenesem – sem. A mi to ni treba, saj sem bil na koncertu in ga poslušal.

Pred nekaj leti je Slovenska filharmonija izvedla isto skladbo pod dirigentskim vodstvom Marka Letonje, tokrat je bil tempo nekoliko počasnejši, izvedba pa mehkejša, bolj v smisu poudarjanja posameznih vsebin, ki jih je dirigent izločal ali zaokrožal, kot da bi nekdo ali odličen dramski igralec recitiral na primer kakšen Prešernov pesemski cikel. (To sem se spomnil, ker sem pred kratkim bral Raca in njegov odnos do recitacij). Pri trojčku Wagner, Strauss, Debussy, tu še Nietzsche, je v ozadju karakter ljudi, njihov odnos do živjenja, glasbe, literature, kulture, družbe, politike, seveda žensk, bodisi žena ali ljubic ali celo prostitutk, pri kateri se je s sifilisom okužil Nietzsche… Če bi rekel, da so bili našteti bolj grdi kot lepi karakterji, bi to moral utemeljevati na neštetih primerih in dogodkih. Richard Strauss v letih med 1883 in 1885 na srečo ni vedel, kaj vse ga v življenju še čaka, če pomislim, da je prišel v konflikt s samih Hitlerjem, a se zdi, kot da je na koncu vendarle po svoje in na svoj način zmagal. S tem pa je dal vzor vsem ustvarjalcem do danes. Ni slabo, če dodam, da je poznal Wagnerjevo oceansko ustvarjalno moč.

Daniel Harding je v svoji interpretaciji Zaratustre poudarjal vse soliste in jih spodbudil v njihovem odzivanju in hkrati zavedanju, kako pomembni so. Njegov glasbeno interpretativni nagovor ljudi, ki jih kajpada osebno ne pozna, je temelj odnosa, iz katerega nastaja interpretacija kot kreacija. To so vedeli tako nastopajoči na odru kot videli in slišali mi v dvorani. Na koncu je dirigent terjal še pol minute tišine, predno je spustil roke.

Parsifal je vendarle treba videti v celoti, ne le poslušati njegov preludij, ki nakaže vsebino opere. Tudi tu je Harding ubral zelo počasen tempo, podobno kot v Bayreuthu v zadnjem obdobju 30, 40 let James Levine kot najboljši dirigent Parsifala v tej dobi. Meni je všeč čim počasnejši tempo, ker lahko čutiš vso paleto barv in glasbenih trenutkov, tu še posebej obredja, svečanosti, žrtvovanja, darovanja, mitologije, epike, evangelija, poveličanja. Wagner je vedel, da ne sme napisati opere o Kristusu neposredno (osnutek scenarija Jezus iz Nazareta), ampak posredno, tako da ima lahko svoj čar velikega petka, sveto obhajilo, na koncu odkriti gral, kot kelih, iz katerega je Kristus pil s svojimi apostoli pri zadnji večerji, ki ga Parsifal dvigne v zrak in z njim vse blagoslovi…

Zanimivo, da v Sloveniji ni nikakršne volje po uprizoritvi Parsifala. Propadli so tudi dogovori, da bi s svojo produkcijo Parsifala na Ljubljana Festivala gostovalo Marijino gledališče iz Sankt Peterburga z Valerijem Gergijevim.

Hardingova interpretacja je bila svečana, še posebej z odličnimi trobilci (solo trobenta Tiborja Kerekeša);  lesk pozavn, flavt, klarinetov, oboi, angleškega roga… Poudarjala je Parsifala kot svojo osebno molitev, da ne rečem Wagnerjevo vero. Po preludiju bi se morala dvigniti zavesa in na odru bi morda uzrli spomin na prvega Gurnemanza v Bayreuthu, ki ga je bil leta 1882 interpretiral slovenski basbaritonist Škarja. Harding bi se po dolžini interpretacije opere bržkone vpisal med najpočasnejše, a tako je prav; če si močan interpret, je tempo tvoja osebna last in karakteristika.

Debussyjevo Morje je naplavilo obalo Gallusove dvorane Cankarjevega doma s svojimi tremi stavki in še enkrat povzdignilo Slovensko filharmonijo, ki se zaveda sedanjih koronskih razmer in vsakega posameznika postavlja pred preizkušnjo, saj lahko le en okuženi v orkestru, okuži vse. Zato je Daniel Harding uporabil in pokazal potezo, ki je morda presenetila; do svojega dirigentskega pulta je prišel z masko, snel pa si jo je šele v zadnjem trenutku, bi lahko rekel. Isto je storil, ko je odhajal, torej si je masko spet nadel.

Debussy je šel prav tako svojo pot, kot “predhodnika”. Na sinočnjem koncertu smo videli kaj pomeni velikanski ustvarjalni individuum, kako vstopiš v zgodovino in kakšna je cena vstopnice (neizmerno večdesetletno delo).

Morje iz let med 1903 in 1905 zarisuje konec le dobrih dvajset let sinočnjega dogajanja na koncertnem odru, a smo v bistvu doživeli vse: filozofijo, literaturo, religijo, naravo, Boga in človeka, vse skozi ali z glasbo.

Globok dogodek in izjemna pohlava orkestra s cepetanjem z nogami gostujočemu dirigentu Danielu Hardingu.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja