V Atriju ZRC je zvečer potekal pogovor o stripu Sveto & smešno dr. Izarja Lunačka. O Svetem & smešnem se je z avtorjem pogovarjal dr. Oto Luthar, zgodovinar in direktor ZRC SAZU. Prireditev je spremljala mini pop-up razstava stripovskih risb Izarja Lunačka, a samo za tistega, ki je knjigo kupil po promocijski ceni in dodal še pet evrov za stripovski čb original formata A 4.
“Sveto in smešno se ponavadi ne mešata – ali se to kaj klavrno in včasih tudi tragično konča, ugotavlja avtor že na prvih straneh stripa, ter poleg nariše izvod francoskega satiričnega tednika Charlie Hebdo. Šale na račun religije in bogov v karikaturah ali na naslovnicah zgoščenk se – vsaj v naših zemljepisnih širinah in vsaj v današnjem času – praviloma res kar usodno zapletejo. Toda ni bilo vedno tako! Sveto in smešno se pri dreganju v izvore religij, torej še pred vzponom velikih monoteističnih ver, pokažeta za nič več in nič manj kot dve plati istega kovanca, razlaga avtor. In le kdo, če ne on, bi vedel? Izar Lunaček se je kot risar stripov vedno navduševal nad vsemi smešnimi žanri, od komedije do šal in stendapov, in od nekdaj se mu je zdelo, da »se v njih skriva neko blazno pametno stališče do sveta, na katero ne moreš kar pozabiti, ko se konzervirani smeh poleže«, zapiše v uvodu. Tudi pri študiju filozofije je bil »ves čas na preži za čem o komediji«, a vse boljkone brez haska. Vseeno je to vzel za temo diplomske naloge, ki jo je utemeljil na zapisih treh priznanih mislecih o smešnem in smehu: Henriju Bergsonu, Sigmundu Freudu in Mihailu Bahtinu. Šele zadnji ga je »očaral z vztrajanjem pri samostojnem statusu smeha,« zapiše. Prav zato se je svoji priljubljeni temi posvetil tudi v doktorski disertaciji, kjer se je poglabljal v »smeh v religiji, od pamtiveka do danes«. Svojo doktorsko disertacijo je Lunaček izdal v resni knjižni obliki pri založbi, ki izdaja resne, filozofske naslove. Knjiga je sicer našla pot do bralcev, a le specializiranih. Avtor pa je čutil, da bi svoja spoznanja rad delil z več ljudmi. Zato se je na to temo odločil ponovno poprijeti za pero, izpod katerega pa tokrat niso prihajale več samo besede, temveč tudi slike.” (Iz predstavitve knjige)
Izar Lunaček je na to temo pred “stripovskim esejem o hecni plati religije”, kar je podnaslov pričujoče knjige, namreč spisal doktorsko disertacijo iz filozofije. Da bi svoja spoznanja naredil bolj dostopna in jih predstavil večjemu številu ljudi, se je odločil zrisati še stripovsko verzijo doktorata. V njej nas skozi 13 poglavij, polnih jasnih, kratkih stavkov in smešnih sličic, popelje skozi zgodovino komedije, religije in njunih nepričakovanih presekov.
V pogovoru z dr. Lutharjem je najprej pojasnil število poglavij, ki jih je v bistvu dvanajst, kolikor je bilo apostolov. Tu bi se dalo še razmišljati, česar pa sam ni počel, češ da bi bil on lahko Kristus, ki o vsem razsoja, če bi šteli pa še spremni del kot Viri, bi pa hitro dobili postaje križevega pota. Kajti Lunaček nenehno izziva in bralcu nalaga veliko dela, ne le z gledanjem stripovskih risb, ampak še bolj z ugotavljanjem “božjega” in “človeškega”, kaj se dogaja s človekom, potem ko je Bog ustvaril Adama in Evo in je bi storjen izvirni greh; kot ugotavlja Lunaček, Bog poslej ni več enak. Lunaček je po svoje ideolog in kritik, paroder in humorist, zgodovinopisec na pikantno satirični, deloma groteskni način, tako da je konica vedno uperjena na tri ravni: božje, človeško in mitsko ali mitološko, pri čemer se nemalokrat zdi, da je v tej kombinaciji Bog najbolj nasrkal in da se ne zna braniti; vsak ali vsakršen napad je zmaga nadbožjega, to je pametnega in pogumnega človeka. Kaj bi bila lahko hecna plat religije kot to, da Boga prikažeš kot osamljenega vsemogočnika s stoterimi napakami, ki jih zlahka opazi celo človek. Ena izmed takih iskric je na primer pojem idealne ali klasične lepote, pri čemer je v teoriji jasno že stoletja, da je to skladje z božanskim idealom. Grdota pa seveda zgreši popolnost svojega vzora. Tu si v stripu oziroma v tekstu pomaga s citati iz disertacije in po svoje parafrazira slavnega literarnega teoretika Mihaela Bahtina, ali jemlje resno filozofinjo Alenko Zupančič ali ne, pa ostaja odprto.
V knjigi se neposredno kaže avtorjev življenjski in svetovni nazor, pa še umetniški ali estetski. V bistvu je Lunaček kritik krščanske religije, skeptik, avtopsiholog ali opazovalec sebe, svojega otroštva, pa sedanjega sina, ali očeta psihiatra, reakcij v sebi, med odraščanjem… S svojo disertacijo Ciklična vera popularne kulture se identificira ne le na znanstveni, ampak na bivanjski in refleksivni način, kar pa “prevaja” v mojstrski risarski stil, osebno prepoznaven, s skrbnim izboromn barv: svetlo modre, rumene in rdeče, seveda ob uporabnosti beline “vmes”. A “le” s tem doseže vse, kar si želi.
V pogovoru smo slišali nekaj o položaju stripa in njegovih ustvarjalcev doma in v svetu, na primer na Hrvaškem pa v Ameriki, Franciji, ki avtorja najbolj navdušuje. Dr. Luthar je omenil, da je Založba ZRC z izdajanjem stripov začela okrog leta 2000, posebej pa je spomnil na zadnjo knjigo izvirnih stripov Črni plamen, posvečeno stoti obletnici požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920, avtorjev Ivana in Zorana Smiljanića. Lani pa je izšla obsežna knjiga stripov Berlin Jasona Lutesa.
Biografija Izarja Lunačka
Tilen Izar Lunaček, slovenski akademski slikar, diplomiran komparativist, doktor filozofije, ilustrator in stripar se je rodil leta 1979 v Ljubljani. Svoje stripe je objavljal v Stripburgerju, Slovenskih novicah, Delu in Mladini ter izdal več stripovskih albumov. Poleg tega riše tudi ilustracije in karikature, ki jih objavlja v različnih časopisih in revijah, ilustriral pa je tudi več knjig, med katerimi so tri prijele zlato hruško, znak kakovosti otroške in mladinske literature. Je tudi prevajalec.
Znan je kot avtor prvega slovenskega spletnega stripa Paradise Misplaced (2009–2011) ter prvega slovenskega avtorskega stripa, objavljenega pri veliki ameriški založbi, Animal noir, ki ga je ustvaril skupaj z Nejcem Jurnom. Strip je leta 2017 izšel v Ameriki pri založbi IDW, nato pa ga je istega leta v slovenščini izdala še Cankarjeva založba pod naslovom Kosmati krimič.
Je tudi soustanovitelj in organizator Stripolisa (2012–), Stripolisfesta oziroma Tinte (2013–) in striparne Pritličje (2014–).
Svoje prvo naročilo za knjižno ilustracijo je Izar Lunaček dobil pri petnajstih letih. Takrat so ga razglasili za pravo najstniško senzacijo; pozneje je objavljal, kot rečeno, v Slovenskih novicah, Stripburgerju, Delovi Sobotni prilogi in drugod. Širšo afirmacijo si je pridobil s stripom Metamorphose antropomorphice – kriminalko o pomanjkljivo oblečenih italijanskih racah, ki jih je najprej izdajal na zadnjih straneh Mladine.
Sledila je razstava v KUD France Prešeren, ki jo je naslovil Babilon. Lunaček je tedaj prikazal preplet različnih likovnih pristopov, načine obravnave preteklosti ter etično širino, hkrati pa predstavil dela iz dveh stripovskih knjig: Založeni raj in Metamorphose antropomorphice. V pogovoru za TV je obe knjigi takrat (2013) predstavil kot dva popolnoma različna projekta.
Stripovski albumi
Beštije, Gyrus, 2000
Miniji, Gyrus, 2003
Oklepaj, Stripburger/Forum Ljubljana, 2007
Knjiga Oklepaj: Metuljeve sanje, Stripburger/Forum Ljubljana, 2007
Založeni raj, Stripburger/Forum Ljubljana, 2013
Metamorphose Antropomorphice, 2013
Animal Noir / Kosmati krimič (z Nejcem Jurnom), IDW in Cankarjeva založba, 2017
Dr. Izar Lunaček objavlja stripe v revijah, časopisih in na spletu, objavlja svoje ilustracije v revijah in časopisih, ilustrira knjižne izdaje in prireja samostojne razstave (Popotovanje mladega koridorja, KUD France Prešeren, Ljubljana, 1996, Beštije, KUD France Prešeren, Ljubljana, 2000, Evo ga, Cankarjev dom, Ljubljana, 2003, Delo osvobaja, KUD France Prešeren, Ljubljana, 2007, Babilon, KUD France Prešeren, 2007 Animal noir, Pritličje, 2017.
Marijan Zlobec