Po slovenskih impresionistih v Pragi, galerija slik Praškega gradu v Narodni galeriji


Postavitev češke razstave v Narodni galeriji
Pozdrav dr. Barbare Jaki, foto Marijan Zlobec
Češki gosti v Narodni galeriji
Nagovor direktorja Uprave Praškega gradu Iva Veliška
Razstava v Narodni galeriji
Razstavo je postavil Ranko Novak

V Narodni galeriji v Ljubljani nocoj odpirajo dolgo pričakovano razstavo Mojstrovine pinakoteke Praškega gradu. Razumemo in sprejmemo jo lahko kot povračilno razstavo za razstavo Impresionizem od zore do mraka Slovenska umetnost 1870 – 1930 v Jahalni šoli na Praškem gradu, ki je vzbudila zelo veliko pozornost češkega in mednarodnega občinstva. V tem smislu je na dopoldanski tiskovni konferenci in prvem ogledu razstave spregovoril direktor Uprave Praškega gradu Ivo Velišek. Slovenska in češka republika sta povezani zelo dolgo, še posebej dolga pa je tradicija češko – slovenskih kulturnih stikov.

O tem obstaja toliko knjig, razprav, sprotnih objav in poročil, pričevanj, spominov, pisem, fotografij, dokumentov, da bi vsak dogodek ali problematika ali tema terjala ponoven premisek, zahvalo in spodbudo za naprej. Spomnimo se ob tem le slavne in slovesne predstavitve razstave Jože Plečnik – arhitektura za novo demokracijo leta 1996 na Praškem gradu, ki jo je češka televizija nadgradila še s svojim dokumentarcem, razstavo pa sta ob prisotnosti kakih 2000 ljudi odprla predsedika Vaclav Havel in Milan Kučan. Tokrat udeležba žal ne bo tako množična, saj je število obiskovalcev, vsaj hkratnih, omejeno, bo pa razstavo vseeno odprl slovenski predsednik Borut Pahor. V katalog pa sta svoj pozdrav in misli o razstavi ter češko-slovenskem sodelovanju zapisala oba predsednika, tudi Miloš Zeman, predsednik Češke republike.

Češkim prijateljem smo lahko hvaležni za tako žlahtno nadaljevanje kulturnih, še posebej likovnih, galerijskih in muzejskih stikov, ki prav gotovo še niso končani, saj se že dogovarjajo za kako novo razstavo. Slovenska stran bi kajpada rada ponudila nekaj splošno kulturnega v smislu enotnega slovenskega kulturnega prostora v času avstro-ogrske monarhije in kot pokazatelj zahodnoevropske umetniške tradicije v tem delu Evrope, a bi za tak podvig najprej potrebovali privolitev Italije za predstavitev 21 slik od sredine 14. do sredine 18. stoletja, po izvirnih lokacijah in lastništvu iz zbirk v Istri in Primorju, ki pa so jih v času fašizma leta 1940 odpeljali v Italijo. Te slavne slike (Paolo Veneziano, Alvise Vivarini, Alessandro Algardi, Giambattista Tiepolo, Vittore in Benedetto Carpaccio…) so bile na ogled le dvakrat; najprej v Beneški palači v Rimu, potem pa restavrirane v tržaški galeriji Revoltella, da bi jih Italija vrnila Sloveniji (Kopru, Izoli, Piranu, Bernardinu), italijanska politika noče nič slišati, pa tudi pripraviti razstave v Sloveniji ne želi. Pragi bi seveda z lahkoto predstavili – prav tako Dunaju – kaj vse se je ali se še dejansko nahaja v Sloveniji ali na slovenskem etničnem ozemlju (Trst, Gorica, Celovec, avstrijska Štajerska, vsa Slovenija).

Te ideje je v Ljubljano pred desetletji z vso strokovno in človeško integriteto ter pogumom, na povabilo direktorice Narodne galerije dr. Anice Cevc in kustosinje dr. Ksenije Rozman, zagovarjal in s tremi katalogi ter razstavami udejanil slavni italijanski umetnostni zgodovinar Federico Zeri. Slovenska država se v tem smisu ni dovolj zavzela, kaj šele terjala (dokončno) naše umetnine nazaj oziroma na svoje mesto, čeprav so seveda slikarji tujci. Ta uvod je po svoje bolj namenjen Čehom, ki se bodo, zlasti sedanji gosti v Ljubljani, pozanimali o še konkretnih novih možnostih sodelovanja. Nekatere pobude in želje pa je izrazil tudi slavni dunajski Belvedere, ki ga je ustanovil slovenskih arhitekt Maks Fabiani.

Arhitekt Jože Plečnik je bil tu bolj zadržan in je glavni krivec, da slovenski impresionisti po svoji slavni in uspešni razstavi pri Miethkeju na Dunaju spomladi 1904 niso gostovali še v Pragi, kamor jih je vsaj dvakrat vabil Jan Kotěra kot vodilni v tedanji češki moderni arhitekturi, še posebej po izgradnji nove galerije, paviljona Manes leta 1902, kjer bi se slovenski modernisti lahko predstavili kot prvi, a je Plečnik Kotěrovo ponudbo zavrnil, češ da naši umetniki še niso zreli. O tem govorijo medsebojna pisma, ki postavljajo Plečnika v slabo luč, kažejo njegov grd karakter, zavist in strah za lastno veličino, ki je očitno ni želel deliti z drugimi. To se je pokazalo tudi na samem Dunaju, saj je bil Plečnik, tako kot Fabiani, član Dunajske Secesije. Le trije slovenski slikarji so v Secesiji razstavljali leta 1905, medtem ko je Fabiani šest članov društva Sava leta 1906 povabil kot samostojno sekcijo na največjo Cesarsko – kraljevo avstroogrsko razstavo v London, ki jo je v pol leta videlo poldrugi milijon ljudi. Zatem bi se predstravili še v Pragi, kamor je Matija Jama že poslal svoje slike, ker je verjel zagotovilu Riharda Jakopiča, da gredo tja. Pred londonsko razstavo je Ivan Grohar odšel v Postojno in v Postojnsko jamo, kjer je nastala njegova znamenita slika, nazadnje na ogled na EXPO v Milanu.

Kot kažejo razmere v EU, nobena stvar ni sama po sebi umevna; za vse si je treba znova in znova prizadevati, da ne rečem boriti. Edina stvar, ki deluje, je vsaj v tem, da ni več carine.

Zbirka Praškega gradu

Galerija slik Praškega gradu (Obrazárna Pražského hradu) sodi med redke primere umetniških zbirk v Evropi, ki kontinuirano obstajajo že vrsto stoletij vse do danes. V njen obstoj in usodo so se vidno vtisnili dramatični dogodki češke in evropske zgodovine. Cesar Rudolf II. je veljal za strastnega zbiratelja, toda njegov cilj ni bilo neskončno kopičenje izjemnih, zanimivih, kurioznih ali bizarnih objektov. Cenil in zanimalo ga je vse, kar sta ustvarila narava in človek z iznajdljivostjo svojega duha na področju umetnosti in obrtništva, s čimer so se ukvarjali umetniki in znanstveniki, zbrani na njegovem dvoru.

V času Rudolfovega vladanja je Praga drugič v svojem obstoju postala metropola Svetega rimskega cesarstva in “Meka znanosti in umetnosti”. Njegova galerija, v kateri je bilo približno 3000 slik, in zbirke v t. i. Kunstkammer, kabinetu umetnin, niso bile namenjene občudovanju javnosti, temveč tistim, ki so znali ceniti njihove kvalitete in izkoristiti njihov nauk.

Vojna, ki je zajela Evropo po Rudolfovi smrti, je pustila pečat tudi na zbirki. Vse, kar ni bilo odpeljano na Dunaj, je zajela švedska vojska. Ta je leta 1648 na željo kraljice Kristine iz praške cesarske zbirke odpeljala nekatere dragocene slike in kipe.

Sodeč po inventuri, so leta 1650 v galeriji ostali samo še prazni okvirji in poškodovane slike. Toda zakladniku Miseroniju jih je nekaj vendarle uspelo skriti pred Švedi in jih zatem vrniti v Galerijo slik. Te so z novimi pridobitvami, ki jih je za Ferdinanda III. na dražbi zbirke lorda Buckinghamskega v Antwerpnu leta 1650 kupil nadvojvoda Leopold Viljem, sestavljale obnovljeno Galerijo slik. Tudi zatem so z odvozi na Dunaj, spremembami namenskosti prostorov v času Marije Terezije, odprodajami in licitacijo kabineta umetnin na javni dražbi leta 1782 iz zbirke odhajala najpomembnejša dela ali se prilagajala umestitvam v novih prostorih. Svojevrstno usodo je doživljala tudi v času Češkoslovaške republike in med političnimi spremembami po 2. svetovni vojni.

Šele po skrbnih preiskavah in rekonstrukciji prostorov iz časa Rudolfa II. so leta 1965 najlepša dela razstavili v novoodprti Galeriji slik Praškega gradu. Odtlej lahko tam javnost občuduje mojstrovine zgodnjih nizozemskih slikarjev, Tizianova dela, umetnine Paola Veroneseja, Jacopa Tintoretta, družine Bassano, Domenica Fettija, Guida Renija, Lucasa Cranacha st., Hansa Holbeina ml., Johanna Heinricha Schönfelda, Petra Paula Rubensa in številnih drugih.

Javnosti na razstavi v Narodni galeriji predstavljajo 46 vrhunskih umetnin – slik, kipov in zlatarskih izdelkov, ki skupaj z reprodukcijami arhivskih dokumentov omogočajo pogled, ki je bil več stoletij namenjen le cesarskim očem.

Razstavo so organizirali: Narodna galerija, Urad predsednika Češke republike in Uprava Praškega gradu.

Razstava poteka pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, predsednika Češke republike Miloša Zemana, ministra za kulturo Češke republike Lubomírja Zaoráleka in ministra za kulturo Republike Slovenije Vaska Simonitija

Avtorica razstave in razstavnih besedil je Eliška Fučíková, vodja projekta
Barbara Jaki, idejna zasnova projekta Barbara Jaki, Ivo Velíšek, Eliška Fučíková in Václav Beránek, koordinacija Katra Meke, Andrea Hozáková, on Martin Herda.

Konservatorsko–restavratorska priprava gradiva: Radana Hamsíková, Dagmar Junek Hamsíková, Zdeněk Novotný, Jitka Jirkovská, Zdeněk Juppe.

Postavitev razstave in oblikovanje tiskovin Ranko Novak.

Umetnine so posodili: Archiv Pražského hradu, Metropolitní kapitula u sv. Víta v Praze, Národní muzeum, Národní galerie Praha, Správa Pražského hradu in češki zasebniki.

Razstavo so podprli: Narodna galerija, Kancelář prezidenta republiky, Správa Pražského hradu, Urad predsednika Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Ministerstvo kultury České republiky, Ministerstvo zahraničních věcí České republiky, Veleposlaništvo Republike Slovenije Praga, Paloma d. d., Generali zavarovalnica d. d., Ljubljana, Europlakat, Radgonske gorice d. d., Cvetličarna Galerija Marjan Lovšin.

Javna vodstva: nedelje 4. oktober ob 12.00, 11., 18. in 25. oktober ob 11.00
8., 15., 22. in 29. november ob 11.00, 6. december ob 12.00, 13. in 27., december ob 11.00, 3. januar ob 12.00, četrtki, 8. in 22. oktober ob 18.00, 12. in 26. november ob 18.00, 10. december ob 18.00.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: