Glasbena zgodovinarka dr. Darja Koter je napisala jubilejno monografijo, ki predstavlja kar osemdeset let Akademije za glasbo v Ljubljani. Založnika sta Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Akademija za glasbo prav tako v Ljubljani. Knjiga ima kar 336 strani formata B 5 in je izšla v tiskani verziji in še kot e knjiga z enako vsebino ter dodatkom. Med drugim je tu objavljen seznam vseh diplomantov AG in zaposlenih pedagoških delavcev. Slovesno so jo predstavili danes v Veliki dvorani Palače Kazina, ki je postala del AG, potem ko je propadla oziroma se ni uresničila ideja vseh treh akademij pod eno streho, za katero je bila sicer podpisana namera med MOL, Univerzo in AG še v času, ko je bila županja Vika Potočnik, dekan AG pa Pavel Mihelčič. Zgodovina je tako porazna, da se lahko samo zjočeš, in to nad lastno državo. Kot nekdanji novinar Dela, ki sem spremljal dogajanje ves čas, to lahko mirno zapišem, spremenilo se itak ne bo nič.
Monografijo je v pogovoru z dr. Leonom Stefanijo predstavila avtorica prof. dr. Darja Koter, profesorica glasbe in muzikologinja, prejemnica pomembnih nagrad za svoje znanstveno raziskovalno delo. O sami izdaji sta spregovorila tudi sozaložnika, prof. Marko Vatovec, dekan Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, ter dr. Matevž Rudolf, vodja Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Dogodek je zaznamoval glasbeni nastop profesorjev Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani v pihalnem kvintetu ( s kvintetom Primoža Ramovša) ter godalnega kvarteta Dissonance (z dvema stavkoma iz Beethovnovega godalnega kvarteta št. 11).
Monografsko znanstveno delo z naslovom Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani – 80 let (1939 – 2019) predstavlja prvo sistematično zaokroženo zgodovino Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani kot nacionalno najpomembnejše visokošolske ustanove na Slovenskem. Avtorica se je s svojim dosedanjim delom izkazala kot dobra poznavalka zgodovine glasbenega življenja na Slovenskem (svoje raziskave je strnila v dveh
monumentalnih monografijah: Slovenska glasba 1848–1918 in Slovenska glasba 1918 –1991, Beletrina, 2012), zato je pričujoče delo logična nadgradnja njenih raziskav. Celostni znanstvenoraziskovalni pristop je omogočil vpogled v različna doslej nepojasnjena ozadja v razvoju ustanove, družbeno-politične ter druge vzroke in posledice v njenem delovanju, razvoj po različnih obdobjih in osvetlitev najpomembnejših akterjev tako političnih kot strokovnih. Ne nazadnje je ugotovljeno, kako so se razvijali študijski programi in učni načrti ter njihova odvisnost od kadrovskih zmožnosti slovenskega prostora. Raziskava je tudi ogledalo, kako se je slovensko visokošolsko izobraževanje na področju glasbe razvijalo znotraj jugoslovanskega in širšega evropskega prostora ter po osamosvojitvi Slovenije in uveljavitvi bolonjske prenove. Izpostavlja najpomembnejše pedagoške osebnosti, ki hkrati predstavljajo jedro razvoja slovenskega glasbenega ustvarjalnega in poustvarjalnega prostora. Eno pomembnejših področjih raziskave je osvetlitev Akademije za glasbo s stališča njenega pedagoškega, umetniškega in znanstvenoraziskovalnega poslanstva. Izpostavljene so ključne osebnosti, ki so zaznamovale delovanje Akademije za glasbo tako v vodstvenem kot tudi pedagoškem in umetniškem smislu. V prilogah v elektronski verziji je objavljen seznam vseh diplomantov, nagrajencev Prešernovih nagrad in zaposlenih pedagoških delavcev v času med 1939 in 2019, kar predstavlja prvo celovito poimensko objavo študentov in učiteljev Akademije za glasbo v Ljubljani. Knjiga je opremljena s fotografskim gradivom.
Knjiga je dokaj kritična, ali kot je dejala dr. Koter na predstavitvi, zgodovinopisje v svojem bistvu ni le zbiranje podatkov, temveč tudi osebno videnje ter interpretiranje pisnih in ustnih virov. Bolj preseča ugotovitev, da je bila dokumentacija o delovanju AG za nekatera leta izgubljena ali pa je pomanjkljiva. Od leta 1939 do 1947 so z izjemo zadjega leta vojne izhajala Izvestja Glasbene akademije kot letna poročila z vsemi bistvenimi podatki in komentarji. Sledili so jubilejni zborniki, kot leta 1965, 1989 ali 1999, nazadnje pa leta 2011; ta je predstavil delovanje AG med letoma 2000 in 2011.
Pri takih jubilejnih zbornikih je morala biti avtorica še posebej pazljiva glede uravnoteženega in hkrati kompleksnega podajanja zgodovine z vsemi, da ne rečem premnogimi akterji. Živi se bodo brali, hkrati pa komentirali še svoje spomine na že umrle, tako da je možnosti kakšnih dodatkov kje drugje še veliko, najraje v obliki osebnih spominov, kjer se ponavadi pokaže še marsikaj, kaj običajno ali ob jubilejni priložnosti “ni za javnost”. To seveda ne velja le za AG, ampak za vsa področja.
Vsaka ustanova ali javni zavod ima svoje vzpone in padce, svoje krize in težave, dobre in slabše plati, nekateri pridejo na AG kot profesorji, drugi ne, eni imajo svojo zgodovino, še posebej vezano na predvojni in medvojni čas, povojno pripadnost novemu sistemu… Koter je tu bolj zadržana kot polemična ali celo izzivalna, lahko bi rekel, da v resnici ve več, kot potem zapiše. Omenja na primer Edvarda Kardelja in njegov odnos do glasbe, ki pa je bil vendarle precej drgačen, kot se misli; Bojan Adamič mi je nekoč povedal, da se Kardelj za jazz ni utegnil zanimati in mu ni nasprotoval, kasneje, zlasti ob smrti, pa so ugotovili, da je imel okrog 3000 LP, ki jih je kasneje dobil NUK, najraje pa je sam doma poslušal Richarda Wagnerja.
V bolj “našpičeni knjigi” bi se dalo bolj odpreti kritično razmišljanje o medvojnem dogajanju, zlasti drži Lucijana Marije Škerjanca, pa Marijana Lipovška, Zvonimirja Cigliča, Primoža Ramovša in še koga, ki seveda niso šli v partizane, pa potem glede raznih profesorskih mest, kandidatov zanje in neuspehu…
Vprašanje je, koliko so podatki o mednarodnih dejavnostih predstavljenih glasbenikov povsem natančni, na primer, kdaj in kje ter kaj je violinist Dejan Bravničar izvajal z dirigentom Riccardom Mutijem ?
Vendar pa je dr. Koterjeva povedala, da je bila Akademija za glasbo zlasti od sedemdesetih let zelo odprta v Jugoslavijo, danes pa je še bolj, tudi v mednarodni, da ne rečem svetovni prostor. Vprašanje pa je, kakšne so možnosti in perspektive glede na sedanjo enormno število – 450 študentov in prostore, ki sodobnemu ter strokovnemu delu ne ustrezajo.
Najbolj bode v oči, da se v tridesetih letih samostojne slovenske države ne uresničujejo pričakovanja generacij (glede položaja kulture in umetnosti ter klasične glasbe v družbi, investicij z željo po evropeizaciji učnih in koncertnih standardov…), da ogromno mladih slovenskih glasbenikov študira v tujini, ne pa na AG, in to neposredno ali takoj (Salzburg, Gradec, Dunaj in vrsta drugih držav, kot Italija, Nemčija, Francija, Nizozemska, ZDA, Velika Britanija, Rusija, Češka, Švica…). Glasba je individualna odločitev, včasih se študij začne kot želja staršev in kasneje kandidat ni uspešen, a tam, kjer prevaga osebna sposobnost, je pot odprta. Na odru si sam, pa tudi v razredu kot profesor. Je pa zanimivo, da je ravno v Sloveniji ogromno generacijskih nadaljevanj družinskega izročila, kar seveda ne velja samo za glasbo, ampak tudi za literaturo, slikarstvo, znanost…
Knjižna verzija ima na koncu vsaj še nekaj preglednic, zlasti seznam rektorjev AG, kasneje dekanov AG, zaslužnih profesorjev od 1989 do 2019, profesorjev AG kot prejemnikov nagrade Prešernovega sklada in prejemnikov Prešernovih nagrad za življenjsko delo, pri čemer omenjena Irena Grafenauer ni bila profesorica, čeprav si je to želela in se je na razpis prijavila, a o tem dr. Koterjeva molči.
Dr. Darja Koter je profesorica glasbe in muzikologinja. Na Akademiji za glasbo je študirala glasbeno pedagogiko, magistrirala (1994) in doktorirala (1998) s področja muzikologije. V Pokrajinskem muzeju Ptuj je od leta 1990 do 2002 proučevala zbirko glasbil, za katero je leta 1995 prejela Valvasorjevo priznanje; Ministrstvo za kulturo RS je v skladu z njenimi raziskavami zbirki podelilo status nacionalnega pomena. Izpopolnjevala se je v svetovnih centrih za raziskovanje historičnih glasbil (Dunaj, Nürnberg, Vermillion, South Dakota in New York). Raziskovalno se ukvarja z dediščino glasbil, glasbeno ikonografijo, zgodovino glasbene pedagogike in kulturnih društev, poglablja se v delovanje slovenskih skladateljev in poustvarjalcev ter proučuje vlogo glasbene umetnosti znotraj interdisciplinarnih pojavov ter v širšem družbenem kontekstu. Izsledke raziskav predstavlja na domačih in mednarodnih simpozijih ter objavlja v znanstvenih revijah in monografijah. Od leta 2006 je urednica tematskih publikacij Glasbenopedagoškega zbornika Akademije za glasbo UL. Pomembnejše monografske publikacije: Glasbilarstvo na Slovenskem (2001, 2004), Musica coelestis et musica profana: glasbeni motivi v likovni dediščini od severne Istre do Vremske doline (2008), Slovenska glasba 1848‒1918 (2012), Slovenska glasba 1918‒1991 (2012), 90 let Glasbene šole Ljutomer (2018).
Sodeluje v projektih raziskovalnih skupin AGRFT in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, od leta 2004 tudi v mednarodnih muzikoloških projektih Univerze v Bonnu. V letih 2009–2010 je bila gostujoča profesorica na Konservatoriju G. Tartini v Trstu. V okviru projekta Evropska prestolnica kulture Maribor 2012 je delovala kot svetovalka za programski segment Klasična glasba.
Leta 2014 ji je Slovensko muzikološko društvo podelilo Mantuanijevo priznanje za dosežke na področju muzikologije.
Marijan Zlobec