Založba ZRC je med najnovejšimi knjigami predstavila posebno veliko (po formatu): Kartografski zakladi slovenskega ozemlja – Cartographic Treasures Of Slovenian Territory. Njeni avtorji so Primož Gašperič, Renata Šolar in Matija Zorn. Izdajatelj je Geografski inštitut Antona Melika, soizdajatelj Narodna in univerzitetna knjižnica.
Monografija predstavlja bogastvo zgodovinskih kartografskih upodobitev slovenskega ozemlja. Razdeljena je na besedilni in slikovni del. V besedilnem delu so predstavljeni zgodovina evropske kartografije do konca 19. stoletja, kartografski prikazi slovenskega ozemlja do začetka 20. stoletja ter zemljevidi kot kulturna dediščina. Slikovni del monografije pa prinaša kronološki prikaz pomembnejših zgodovinskih zemljevidov slovenskega ozemlja. Format knjige omogoča odličen prikaz zemljevidov od srede 16. stoletja, ko so nastala prva samostojna kartografska dela današnjega slovenskega ozemlja, do začetka 20. stoletja, ko se kartografija razvije v sodobno vedo. Namen monografije je opis in prikaz bogate slovenske kartografske dediščine.
Knjiga je vsebinsko razdeljena na uvod, razvoj evropske kartografije, kartografski prikaz slovenskega ozemlja ( antika in srednji vek, novi vek: šestnajsto, sedemnajsto, osemnajsto in devetnajsto stoletje), zemljevid kot kulturna dediščina (pomen zemljevida, kartografija in kulturna dediščina), zemljevidi slovenskega ozemlja, seznam zemljevidov slovenskega ozemlja ter viri in literatura.
Največ starih zemljevidov slovenskega ozemlja hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, ki je pripravila spletno razstavo Kartografski zakladi NUK, na kateri je predstavila deset zemljevidov od sredine 16. stoletja, ki prikazujejo današnje ozemlje Slovenije ali njegove dele. V razstavo so bili vključeni tudi zemljevidi, izrisani vse do konca 19. stoletja, ko se je kartografija razvila v sodobno vedo.
Narodna in univerzitetna knjižnica v svoji zbirki hrani zaklade, ki pripovedujejo tako zgodbe o avtorjih in lastnikih kot tudi o času in krajih nastanka ter o prostorih, ki jih opisujejo. Zadnje še posebej velja za kartografske mojstrovine, ki sodijo med najlepše in vsebinsko najbogatejše zaklade v knjižnici.
Avtorji izpostavljenih zemljevidov v knjigi Kartografski zakladi slovenskega ozemlja so Wolfgang Lazius, Pietro Coppo, Sebastian Münster, Bolognino Zaltieri, Abraham Ortelius, Ioanes Sambucus, Gerhard Kremer Mercator, Gerard de Jode, Giovanni Antonio Magini, Nicolas Sanson, Willem Janzsoon Blaeu, Georg Matthäus Vischer, Frederick de Witt, Janez Vajkard Valvasor, Johann van der Bruggen, Johann Baptista Homann, Janez Dizma Florjančič pl. Grienfeld, Gilles Robert de Vaugondy, Baltazar Hacquet, Joseph Karl Kindermann, Carl Ferdinand Weiland, Gottfried Loschan, Henrik Freyer, Franz Raffelsperger in Peter Kozler. Nekateri zlasti vojaški zemljevidi avtorsko niso podpisani, prav tako nekateri redki slovenski, kot Matica Slovenska 1869, a je avtor na koncu knjige objavljen kot Matej Cigale, čeprav je na samem zemljevidu natisnjeno ime dunajskega litografa F. Kökeja. Žal pa večji zemljevidi niso objavljeni razdeljeno po pokrajinah, ker bi bilo tega gradiva preveč, a bi bilo za bralca hkrati bolj pregledno. Ob potrpežljivem delu, ki so ga ti kartografi opravljali v dolgih letih merjenj, opazovanj in izrisov, se odstira pomen zemljevida kot stičišča različnih znanj in spretnosti. Pomenijo odsev vojaških, političnih, ekonomskih, kulturnih, verskih in družbenih vzorcev ter so fenomen na presečišču med znanostjo, tehniko in umetniškim delom.
NUK skrbi za približno 150 zemljevidov, ki prikazujejo današnje slovensko ozemlje ali njegove dele. Ti zemljevidi danes predstavljajo časovne kapsule za razumevanje zgodovine, umetnosti, znanosti in politike. So viri za razumevanje tehnološkega razvoja in duha časa različnih zgodovinskih obdobij ter pomemben del naše kulturne dediščine. Jeseni se napoveduje še posebna javna razstava.
Po tiskovni konferenci sem se v neformalnem pogovoru z urednikom ZRC Alešem Pogačnikom malo zaklepetal in ga vprašal, ali pa bi veljalo nekatere stare zemljevide ponatisniti v naravni velikosti in na primernih materialih in bi jih ljudje kupovali bodisi za svoje zbirke ali pa kot grafično podobo, kot so nekateri zemljevidi v preteklosti že bili ponatisnjeni v posebnih mapah? Odgovoril je, da je to stvar odločitve samega Geografskega inštituta Antona Melika in NUK ter sredstev. No, iz objave se vidi, da so nekateri zemljevidi močno pomanjšani, a je Pogačnik pripomnil, da so zemljevidi digitalizirani in da se jih da ogledati na spletni strani, celo tako, da se jih da povečati.
Odprto pa je vprašanje, ali so objavljeni čisto vsi zemljevidi, ali pa samo oni, na katerih je slovensko ozemlje osrediščeno ali “glavno”. Seznam zemljevidov slovenskega ozemlja je predstavljen v šestih razdelkih: originalni naslov, slovenski prevod, angleški prevod, avtor ali izdajatelj, čas izdaje ter stran objave v knjigi.
Mednarodna objava (slovenska in angleška besedila v celoti) je dostopna vsem bralcem in raziskovalcem, ki jih evropska kartografija zanima.
Marijan Zlobec