Močno vzdušje je bilo na današnji predstavitvi tržaške založbe Mladika in njenih pet knjig iz prve polovice leta, zbornika Draga in prvih šestih številk revije Mladika. Tržačani ali Tržačanke so “divji” v svoji kulturni vztrajnosti; revija Mladika izhaja že od leta 1957, kot je omenil v pozdravnem nagovoru predstavnik Mladike Ivo Jevnikar, knjige pa od leta 1961.
Pred predstavitvijo je svoje pozdravne besede dodal še predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc, ki je poudaril moč slovenske zamejske književnosti, tako na Tržaškem in Goriškem kot na Koroškem in Štajerskem, srečanje pa je povezovala urednica knjižnih izdaj pri založbi Mladika Nadia Roncelli. Njene predstavitvene besede so vedno polne tako analitične preje kot vznesenosti, optimizna, pa tudi odločnosti in prepričanosti v svoje delo, da ne rečem kar poslanstvo.
Ljubljana morda še vedno ne razumne, da je bil Trst vedno ali skoraj do najnovejše dobe večje mesto od sedanje slovenske prestolnice, v njem in okolici je živelo več Slovencev, kot je imela Ljubljana sploh vseh prebivalcev, imel je svoj Narodni dom, svoj dnevni in revijalni tisk, svoje šolstvo in seveda svoje ženske, ustvarjalke, literatke, emancipiranke, kot jih je bolj poredko posejano imela Ljubljana.
Najprej je Nadia Roncelli predstavila sijajno knjigo dr. Vilme Purič, ki je svojo doktorsko disertacijo obranila na Filozofski fakulteti v Ljubljani, njeni mentorici pa sta bili prav tako ženski doktorici Irena Novak Popov (Oddelek za slovenistiko FF) in Katja Mihurko Poniž. In logično je, da je še naslov in tema knjige ženska: Sodobne tržaške pesnice.
Nenadoma smo vstopili v svet, ki ga centralna Slovenija in Ljubljana ne pozna, niti ne prizna. Purič je presegla zgolj slovenski zamejski prostor in ga vkomponirala v italijanski ali obratno, sprejela pod streho slovenskih tržaških pesnic še italijanske in one slovenske, ki pišejo tako v slovenščini ali še bolj v italijanščini.
Purič obvlada dvajseto in enaindvajseto stoletje, prepletanje kultur v Trstu, konflikte, širine in ožine, nenadoma pred nami oživijo imena, ki smo jih malo že pozabili, čisto nova, mlajša, še bolj pa italijanska, za katera spričo pripadnosti slovenskemu Trstu večinoma nismo slišali. Avtorica je naredila vez, za katero upamo, da ne bo ostala brez odmeva na “drugi strani”, kar bi pomenilo, da bi kak italijanski literarni zgodovinar počel (in ugotovil) isto. Sam sicer dvomim, da bi mu to tako dobro uspelo, kot je danes predstavljeni avtorici.
Moram priznati, da sem najprej preletel obe strokovni doktorski recenziji in opazil analitično ter sintetično navdušenost obeh profesoric (iz Ljubljane in Nove Gorice). Obe ugotavljata temo, ki do obravnave Puričeve še ni bila obdelana ali deležna poglobljenih študij. Najprej je širši zgodovinski kontekst literarnega dogajanja in opis inštrumentarija, s poudarkom na feministični literaturi in študiju spolov, tako rekoč novih spoznanj in definicij modelov spolne identitete, s čimer povojna generacija pesnic v bistvu nadaljuje ambientalno, socialno in ustvarjalno – intelektualno držo žensk, kot bi jo v Ljubljani pred vojno lahko opazili okrog revije Ženski svet (ki sicer ni bila omenjena), a revija s svojimi sodelavkami prav gotovo še čaka na svojo Vilmo Purič.
Avtorica ima dobro ali redko lastnost, da sama ni pesnica in ne pozna pesniške zavisti, rivalstva, ega, a pozna ustvarjalnost, sicer prozni eros kot avtorica dveh romanov: Burjin čas in Brez zime. Ve in čuti, kaj je ustvarjanje, ki ga dolga leta spremlja kot literarna kritičarka ter esejistka (Pesniki pod lečo), in to se pri prebiranju njene knjige pozna.
To je knjiga primerjalno- raziskovalne zrelosti, ki povezuje vse ustvarjalno izvorno, pogumno, moderno, če že ne kar avantgardno, in seveda vse, kar presega čas in prostor, vse konvencije ter daje pesnicam nov, samosvoj profil, vsebino, izpoved, čutenje, moč, pogum, občutljivost, invencijo, fantazijo, emocijski razpon…, lahko bi rekli milost in po svoje še odrešenje.
Ne bi rekel, da je ozkosrčna slovenska znanstvenica, saj sprejema v svoj primerjalni krog številne tržaške italijanske pesnice, o katerih hvaležnosti spričo nepoznavanja njihovih razmerij z avtorico ne morem soditi, domnevam pa, da so same z ugotovitvami Puričeve zadovoljne. Iz njenih virov je razvidno, da pozna na desetine pesniških zbirk in drugih del slovenskih in italijanskih pesnic (nekaterih tudi pisateljic), kar triintridesetih avtoric, kar je doslej analitični in predstavitveni rekord.
Med slovenskimi pesnicami se zdi, da ji je najljubša ali na najvišji ravni Irena Žerjal z enajstimi pesniškimi zbirkami, potem Ljubka Šorli in Bruna Marija Pertot…, med italijanskimi Lina Galli in Anita Pittoni, pa še Ketty Daneo ali dvojezične ustvarjalke, pesnice Liliana Visintin, Antonia Claudia Voncina, pa Tatjana Križmančič, Antonella Bukovaz ali Elena Cerkvenič, ki v svojem knjižnem prvencu Amore chissa se (2009) namiguje na travmatično identiteto Trsta s podobo gorečega Narodnega doma. Zavestna izbira dvojezičnosti se kaže v njeni drugi zbirki Sapor di vini (2012). Nasploh je Puričeva pri analizi nastajanja dvojezičnosti še bolj občutljiva, saj enoznačne razlage, zakaj neka pesnica lahko piše poezijo tako v slovenščini kot italijanščini ni, je pa problem vsaj literarno – zgodovinsko kot literarno – sociološko odprt. To so pesnice, ki znajo prav tako dobro italijansko kot slovensko, ali pa so kakšne nianse glede trenutne ustvarjalne ideje bolj nagnjeno k enemu ali drugemu jeziku, je izrazito individualna odločitev, da ne rečem izkušnja in identiteta. Mlajša generacija pesnic, rojena po letu 1960, je morda bolj odprta, a kdo ve, če ne pesnice same v sebi čutijo več možnosti.
Knjiga ima uvod z opisom teoretskih izhodišč, potem pa sledi zgodovinski in kulturni kontekst: Trst zaprto ali odprto mesto ? Zgodovinski pregled dogodkov od konca druge svetovne vojne do zaščitnega zakona (14. 2. 2001). Sledi poglavje Rekonstrukcija slovenskega kulturnega sistema na Tržaškem po letu 1945, medtem ko je najobsežnejši pregled pod naslovom Žensko ustvarjanje v Trstu od konca druge svetovne vojne do današnjih dni.
Tu pa nastopi generacijska opredeljenost v knjigi Vilme Purič: Najstarejša generacija pesnic (Ljubka Šorli, Lina Galli, Marija Mijot, Anita Pittoni, Ketty Daneo, Zora Saksida in Zora Tavčar), Prva povojna generacija (Bruna Marija Pertot, Silvana Paletti, Irena Žerjal, Ivanka Hergold), Sodobna generacija pesnic, rojenih v petdesetih letih (Marina Moretti, Gabriella Tomasetig, Alenka Rebula, Gabriella Musetti, Zlatka Obid – Obed Lakatos, Majda Artač, Marija Kostnapfel), Poezija najsodobnejših pesnic (Tatjana Rojc, Vesna Primožič, Andreina Trusgnach, Claudia Salamant, Marina Cernetig, Patricija Dodič, Mary Barbara Tolusso) in Razpetost med narodno pripadnostjo in izbiro jezika (Liliana Visintin, Elena Cerkvenič, Antonia Claudia Voncina, Tatjana Križmančič, Nelida Ukmar, Antonella Bukovaz). Vsem tem Vilma Purič namenja zelo dolge analize in predstavitve, tako da mi prihaja na misel, da bi knjigo dopolnila s še eno: antologijo same poezije omenjenih pesnic.
Slovenka v Trstu se je pesniško emancipirala, morda bi primerjalno veljalo potegniti še vzporednico s centralno Slovenijo in njeno vse bolj udarno feminizacijo, ne nazadnje z množico festivalov, kot je današnji z Mestom žensk.
Moški so že spoznali, da z umetnostjo ni biznisa, ženske pa so, kot veste, pametnejše. Mi bomo ustvarjale, moški pa naj (nam) služijo.
Marijan Zlobec