Založba ZRC je v svojem Atriju danes na četrti redni novinarski konferenci v letu 2020 (januarja, marca, junija) predstavila kar dvanajst novih publikacij, kar dokazuje, da so bili njeni avtorji ves čas zelo aktivni, ne glede na razmere in omejitve spričo pandemije novega koronavirusa.
ZRC SAZU sicer še ni uradno reagiral na zmanjšanje sredstev za znanost v višini 20 milijonov, kar je več kot jim je s protesti uspelo (vsej znanosti) pridobiti “nazaj” (15 milijonov). Vse napredne države vedno več vlagajo v znanost in digitalizacijo svoje družbe, Slovenija pa v tankovsko “obrambo”. Na sami tiskovni konferenci sicer o tem ni bilo govora, a bo zmanjšanje sredstev brez dvoma vplivalo na manjši obseg slovenskega raziskovanja in s tem tudi izdajanja znanstvenih monografij, za katere delo ni bilo in nikoli ne bo plačano (dovolj).
Založba se je najprej spomnila in počastila stoletnico fašističnega požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu, in sicer v knjigi v obliki stripa z naslovom Črni plamen. Požig Narodnega doma v Trstu. Avtorja sta Ivan in Zoran Smiljanić. Scenarij ali zgodbo sta napisala oba, risbe pa je prispeval Zoran. Izdajatelj knjige je Inštitut za kulturne in spominske študije, soizdajatelj pa Zavod Primorski dnevnik iz Trsta.
Strip je kombinacija izmišljenih oseb in dogodkov ter zgodovinskih dejstev, povezanih s požigom Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920 in je obeležba stoletnice dogodka. Junaka sta izmišljena mlada fanta, Slovenec Josip Furlan in Italijan Giuseppe Pazzi, ki odraščata na realnem zgodovinskem ozadju v Trstu ob začetku dvajsetega stoletja. Skozi njune oči spremljamo Trst, ko je bil še del Avstro-Ogrske monarhije, naraščajoče napetosti med italijansko in slovensko-hrvaško skupnostjo, izbruh prve svetovne
vojne in njene posledice, razpad avstro-ogrske monarhije, nastanek nove jugoslovanske države, politična mešetarjenja velikih sil, nastanek in vzpon fašizma, kot vrhunec pa požig slovenskega Narodnega doma, ki še danes osuplja z brutalnostjo in histerijo tistega usodnega večera. V tej “kristalni noči italijanskega fašizma” avtorja izpostavljata manj znane dogodke in usode, ki so spletli tragično prelomnico, po kateri se je vse spremenilo.
Sledijo podpis Rapalske pogodbe, ki je slovenskemu narodnemu telesu odvzela tretjino prebivalstva in četrtino etničnega ozemlja, razmere med obema vojnama, ko so Slovenci podvrženi fašističnemu terorju, zgodba pa se konča v 80. letih prejšnjega stoletja, ko v Trstu cveti trgovina s kavo in kavbojkami. Na koncu se dotaknejo še današnjih razmer v Trstu … Protagonista se proti nacionalni nestrpnosti borita z njunim lastnim fiktivnim svetom. Namesto da bi se razparala po skoraj obveznem nacionalnem šivu in igrala predvidene vloge, si sama ustvarita novo identiteto: odločita se, da bosta raje brata, bojevnika, pripadnika plemena Apačev, ki sta jih odkrila v romanih Karla Maya. Njuna otroška fantazija pa trči ob trdo realnost, ki doseže vrhunec ob požigu Narodnega doma.
Ali njuno prijateljstvo lahko preživi vse zgodovinske, etnične, razredne ovire? Je prijateljstvo med “Lahi” in “Ščavi” možno? Čeprav je dejstvo, da je strip produkt slovenskih avtorjev, ne želi biti navijaški in se ne opredeljuje kdo ima ali nima prav. Upošteva poglede in interpretacije obeh strani in pušča, da dejstva govorijo sama zase. Je didaktična dramatizacija, namenjena vsem, predvsem pa mlajšim bralcem, ki omenjenega obdobja ne poznajo. Njegov namen je osvetliti dramatične dogodke, ki so še danes predmet polemik in različnih interpretacij. Sestavljen iz nasprotij, kontrastov in konfliktov: že na začetku stoji pesem Ekstaza smrti Srečka Kosovela ob bojni pesmi Per i combattenti (Bojevnikov spev) Gabriela D’Annunzia. Trst nastopa kot kozmopolitsko mesto kulture in hkrati mesto, kjer je med prvimi pognal fašizem. Trst svetovljanov Sveva, Joycea in Cankarja proti Trstu Giunte, Oberdanka in drugih nacionalistov. Mesto, kjer se križajo narodi, sistemi, države, voda in ogenj, dejstva in domišljija ter objektivno in subjektivno. Mesto nasprotij. (Iz uradne predstavitve knjige).
Avtorsko sobivanje v tej knjigi je nekaj posebnega in hkrati uspešnega, tako da je velika možnost, da bo knjiga vzbudila tudi mednarodno pozornost s prevodi besedila v tuje jezike, kot so hrvaščina, italijanščina, angleščina, nemščina, francoščina…Ni neznano, da je požig Narodnega doma imel vseevropski odmev, najbolj kontroverzno so požig predstavljali sami italijanski mediji, ki tedaj vsi še niso bili profašistični. Najbolj strupen je bil tržaški dnevnik Il Piccolo, ki je med drugim zapisal, da je treba po padcu trdnjave s’ciavov sredi Trsta delo nadaljevati. “Zahtevamo, da se v Trstu in drugih zasedenih krajih ob sodelovanju meščanstva začne s sistematičnim “čiščenjem”, torej napadi in izgoni vseh Jugoslovanov preko meje”.
V knjigi piše, da sta ob požigu izšli dve razglednici; slovenska in italijanska. V resnici pa jih je bilo še več, pa tudi naslovnice nekaterih profašističnih knjig so nastale z ilustracijami požiga Narodnega doma, saj je bil ta zločin tedaj največji in najhujši v Evropi. Zemljevid Rapalske meje pa zgovorno pokaže, kako je 300 tisoč Slovencev in Hrvatov prišlo pod Italijo. V letih med obema vojnama pa je iz Primorja emigriralo več kot 70 tisoč ljudi. Vprašljivo sicer je, zakaj je proti koncu knjige dan poseben poudarek D’Annunziu, ne pa slovenskemu arhitektu Maksu Fabianiju kot avtorju ali arhitektu slovenskega Narodnega doma. Fabiani je bil kasneje avtor še goriškega Trgovskega doma, ki so ga fašisti prav tako požgali.
Zgodovinar Ivan Smiljanić na koncu dodaja svoj prispevek Kako risati zgodovino ? Dodana je še literatura, ki pa vsekakor ni celotna, tako kot ne fotografski dokumenti. Knjiga je izšla v visoki nakladi 3500 izvodov.
Marijan Zlobec