Radko Polič Rac z doslej najboljšo avtobiografijo slovenskih umetnikov


Naslovnica knjige Rac

Slavni slovenski gledališki in filmski igralec Radko Polič Rac je s pomočjo avtorice zapisa Petre Pogorevc, dramaturginje v Mestnem gledališču ljubljanskem, urednice Knjižnice MGL, publicistke in kritičarke, pri Beletrini izdal doslej najboljšo avtobiografijo kakega slovenskega umetnika.

Po biografskem žanru in pripovedni tehniki osebnoizpovednega, prvoosebnega subjekta, – ne glede na dejstvo, da njegovo izpoved posreduje nekdo drug, – ne zaide nikamor stran, ampak ostaja zelo kompakten: časovno razvojno, vzročno posledično in ciljo usmerjen, hkrati pa nadzirajoč ekvivalent resničnosti, ne oziraje na posledično “prizadetost” mnogoštevilne okolice; najprej svojih družinskih članov, staršev, bratov, treh žena, otrok, gledaliških ter filmskih sodelavcev, profesorjev, organizatorjev, prebivalcev na desetine mest in krajev…in koliko je še vseh profilov.

Izpovedno-naslovno je knjiga Rac predstavljena kot “biografski roman”, a to vsekakor ni; to je posebna izpoved, ki z romanom nima mnogo zvez, ampak je poudarek na avtorizirani izpovedi od začetka do konca, ne pa na  “romanesknih” izmišljijah, kot jih mrgoli v razno raznih biografskih romanih tudi slovenskih avtorjev, da jih ne bi našteval. Biografskih romanov ne maram, ker se mi zdi trapasto, da nekdo pripoveduje o tem, kako se je Maria Callas prepirala z Onassisom in ji v usta in um polaga besede, s katerimi nima legendarna sopranistka nič.

Rac pa v svoji knjigi ima, in to stoprocentno. Racu verjamem (lahko) vse, da je njegovo, tako po stilu pripovedi, izpovedi kot oblikovanju misli, stavkov, period, celo literariziranih mest, vizij, halucinacij, sanj, prispodob, videnj, slutenj, intuicij, slučajnosti, lokacijske tipike, iz katere izžarevajo tako rekoč vonj zemlje, vode, morja, vsakršne pokrajine, svetloba, mir, tišina, valovanja zvokov, sekvenčnost prizorov, seveda uporabe misli in še bolj jezika, občasnega preklinjanja kot poseben stilem, za katerega je potreben določen osebni pogum, ki v bistvu biografsko nadgradi osebnosti iz dramskih in filmskih likov.

Iz tega je več kot logičen sklep, da se da ta njegova biografija ali naj mu bo “biografski roman” odrsko dramatizirati in postaviti vse protagoniste v kontekst avtobiografije po principu “mi trije smo najbolši par”, igralcev pa bi lahko bilo še več, kot “le” Radko Polič Rac, Milena Zupančič in Dušan Jovanović. Nekaj tega je že bilo, a do izida te knjige vsebina doslej “uprizorjenega” še ni bila dovolj “popolna”. Gre namreč za “zajetje” petdeset in večletne zgodovine slovenskega gledališča in filma, vlog, srečanj, soigralcev, misli, izpovedi, predstavitev, analiz, poglobitev v študij in interpretacijo, obnavljanja predstav, ki jih mlade generacije ne poznajo več niti po naslovih, kaj šele, da bi vedele, kakšne so v resnici bile in so pomenile pravo revolucijo.

Seveda bi lahko kot scensko “ozadje” uporabili odlomke iz posnetkov, tako iz predstav kot filmov. Vidiš Raca, kako pripoveduje iz svoje knjige o filmu Idealist po Cankarjevem Martinu Kačurju, v ozadju pa ga gledaš… Ali pa sam bere oziroma igra iz knjige o tem, kako noče več javno recitirati nobene pesmi, še posebej na nobeni proslavi, potem pa mu pustiš, da na odru Drame sam, v temi, le z osvetljenim obrazom, recitira izbranega Prešerna, kot dokaz, da ima prav. No, to je samo nekaj pripomb, ker sicer bi moral sam sestaviti okvirni scenarij ali predlog, a to ni potrebno, saj imamo v knjigi priložnost srečati same pametne ljudi. Ko bi se na odru v novem gledališkem delu “usekala” Rac in Dušan, pripovedovala nam v dvorani vsak svojo že zapisano verzijo, in bi bila “vmes” ista Milena Zupančič, kot jo v svojih avtobiografijah opisujeta oba (njena moža), ne vem, kako bi se “izmazala”. Ko sem bral Dušana Jovanovića, kako je Milena v Dubrovniku šla z njim, se mi je Rac smilil, potem ko sem bral še njegovo verzijo, pa še bolj.

Glede “biografskega romana” sem naknadno dobil pripombo. Pri avtorstvu  da je treba biti bolj ali zelo previden, ker zna prihajati do raznih zapletov. Namreč da gre za biografski roman, ki ga je napisala avtorica Petra Pogorevc. S tem je njena pravica, da avtorsko in beletristično vključuje tudi dele, ki morda niso resnični ali pa sploh niso del Racovega otroštva, pač pa del njenega (npr.), pa jih je ona odlično skonstruirala, da ji verjamemo oz. »pijemo z roke«. Racu odlično približala tako, da govori v prvi osebi ednine in tu daje čudovit lažni občutek, da je Rac tisti, ki govori. Ampak če je to sprejel za desetletja nazaj, je on on.

Poličeva dogajalna panorama je naravnost ogromna, da ne bi našteval že lokacij, seveda po zaslugi selitev njegove družine, pri čemer ni neopazno opažanje Ljubljane kot “majhne”, in to v vseh ozirih. Koliko ima dogodkov ? Se čudim, da je ostal živ.

Rac je s pomočjo Petre Pogorevc kot izkušene dramaturginje ostal osredotočen, ne le na vso “prozaičnost”, ampak je v vsej knjigi opazno vsaj troje; njegov življenjski nazor, njegov umetniški nazor in njegov estetski, gledališki, igralski, dramski ali literarni nazor.

V knjigi so odstavki, ki so naravnost sijajni in bi jih lahko uvrstili v mednarodno antologijo osebnih pogledov velikih igralcev na svoj poklic. Rac se je učil pri mnogih, ki jih po vrsti osmišlja, tako da bi zlahka naštel kakih trideset in več imen, o ljudeh, ki se jih še dodatno spominja, pa bi bilo treba na koncu knjige pravzaprav narediti še imensko kazalo, a bi potem zašli na področje znanosti, ne pa “biografskega romana”.

Življenjski nazor je bistven, vanj se narodiš, in si ga potem v primežu dogajanja vzgajaš in privzgajaš, in to tako, da je vedno v nekem kontekstu ali v okoljih, kajti Rac ni bil nikoli sam, celo na Unijah ne. Na nekem mestu se sprašuje, zakaj svetlobo, ki prihaja iz drugih planetov, vidimo, zvokov, ki jih oddaja njihovo premikanje, pa ne slišimo ? Seveda jih ne slišimo, ker so njihove frekvence prenizke. Človek ni merilo stvarstva, kar nekje na koncu ugotavlja tudi Rac, ko se iz refleksije o naravi malo preseli še na refleksijo o politiki, državi, oblasti…, da ne bi dodajal preveč (o sodobnosti, o kateri je vredno prebrati, kaj si misli).

Estetika pa nastaja v igralcu samem, zato ne preseneča njegova zahteva, da dobi besedilo svoje vloge, ki jo bo igral, več mesecev vnaprej, ne pa da se na koncu pridruži bralnim vajam v kolektivu in tam nekaj prebira. Njegova estetika je ustvarjalna; individualna in kolektivna; če nimaš odrskega lika v sebi sam; in s časom ustvarjalnega procesa postajaš vse bolj on, ali če nima svoje identitete niti odrsko okolje, velika predstava ni možna.

Rac pripoveduje o mnogih igralcih, ki smo jih malo starejši videli skupaj z njim na odru in imamo svoje vtise in mnenje, spomin in primerjavo, vzdušje časa in dogajanja, razvoja dramatičnega stila in osvobajanja dramskega izražanja, vse do razno raznih provokacij, o čemer Rac pripoveduje na dolgo in široko. A tega ne bi niti omenjal, niti vabil s kakšnimi pikantnostmi k branju, ker mora pasti bralec že na preprosto finto v naslovu: Rac.

Ko to zagledaš, moraš začeti brati, čeprav tako kot sam, pri poglavju, ki sem ga slučajno odprl; Pet norih seksov. Itak ti nič ne uide; ko ugledaš celoto, pa greš spet v detajl, izluščiš vse, kar sam hočeš, pomisliš, zakaj je o nekom zapisal več, s poglobljenostjo, simpatijo in občutljivostjo, nekajkrat z odkriti žalostjo, večkrat kritičnostjo, nemalokrat pa s čisto anekdotičnostjo, humorjem, ironijo, še posebej pa je razkošen v samoironiji.

Morda je na koncu nekaj momentov sinteze, da ne rečem epiloga, pa ne Cankarjevega k Vinjetam, kjer izvemo, da “Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, – moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva .. .” Te besede je Cankar napisal še zelo mlad, leta 1899, Radko Polič Rac v svoji knjigi sestavlja svoje Vinjete, a tako, da se tega po svoje niti ne zaveda, dokler ne pride do samega konca. Čeprav se tu bolj kot epilog pokaže kot kardiogram…

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: