Slovenska filharmonija je začela novo koncertno sezono z veličastno in poduhovljeno izvedbo Bachove Maše v h – molu, BWV 232; s svojim orkestrom in zborom ter štirimi vokalnimi solisti, ki so se jim s posameznimi soli pridružili še člani orkestra ter solista gosta na čembalu in orgelskem pozitivu. Žal sta bila oba koncerta spričo omejitev zasedena le do dovoljene številke 420 obiskovalcev Gallusove dvorane Cankarjevega doma.
To pa kliče po ponovitvi koncerta v drugačnih razmerah, verjetno šele proti koncu sezone ali celo v okviru 69. Ljubljana Festivala; v Cankarjevem domu ali morda celo v obnovljeni Cukrarni, ki naj bi s programom začela septembra prihodnje leto, verjetno pa bi se poleg razstav v velikih spodnjih prostorih dalo izvesti tudi kakšne večje kompozicije. O tem se bo ugotavljalo kaj bolj konkretnega spomladi prihodnje leto.
Pandemija novega koronavirusa je najbolj prizadela ravno kulturo, saj vrsto dogodkov še sedaj ni, posamezne premiere so okleščene do neprepoznavnosti, mnogo dogodkov, zlasti mednarodnih, je odpadlo, zaslužka ni, glasbeniki morajo vseeno vaditi, morda lahko še kaj snemajo, a imajo spet težave, kot sprva ob že prvem Bachovem koncertu, ko je direktorica Televizije Slovenija Natalija Gorščak sprva zavrnila predlog vodstva SF, ko jo je obiskala delegacija, kot je povedal direktor Matej Šarc pred dnevi v okviru tiskovne konference, a se je kasneje premislila in so koncert sinoči vendarle posneli. TVS bi sicer rada videla podporo javni televiziji, mi pa, da bi bil program zaupanja in te podpore vreden, pa večkrat kot ne ni, še posebej pri spremljanju koncertov, ki niso v izvedbi ansamblov RTVS. Mene sicer ne bodo povabili, bom pa dal izjavo, da me je bilo velikokrat sram, s kakšno ignoranco je javna televizija zavrnila celo mednarodne prenose brez honorarja, kot ga ni želela Elina Garanča, a snemanja njenega koncerta vseeno ni bilo. Televizija Slovenija je v tem smislu lena in naj se tega zaveda.
Mašo v h – molu sem sedaj v Cankarjevem domu slišal tretjič, a mi je najbolj ostala v spominu japonska izvedba, še posebej velikega zbora, ki je celotno mašo pel na pamet, spremljal pa ga je orkester s starimi inštrumenti. Zapomnil pa sem si jo tudi po zelo slabi kritiki Leona Engelmana v Delu, ki je potem doživela več replik med pismi bralcev.
Tokrat je bila izvedba v celoti odlična, seveda z možnimi pripombami, ki bi jih bila deležna na posameznih mestih na primer basbaritonist ali altistka, medtem ko sta bila sopranistka in tenorist v celotni interpretaciji sijajna.
Zbor Slovenske filharmonije je ob svoji tridesetletnici – čas beži – pokazal že na začetku sezone odlično formo; ne nazadnje pa je že za uvod imel prav tako odličnega dirigenta Stephena Laytona, ki je poskrbel za sijajno koncentracijo in kot rečeno poduhovljeno interpretacijo vsakega dela maše, s pavzo po Glorii in seveda s koncem v izzvenelem Agnus Dei, ki ga je s sicer premalo pretresljivosti interpretirala mezzosopranistka.
Pri zboru sem občudoval izredno zlite, čiste in barvno poenotene, da ne rečem enake soprane ali sopranistke (13), prav tako altistke (11), ki pa so bile vendarle nekoliko manj izrazite. Prav tako odlični so bili tenoristi (7) kot basisti (8); tako posamezno kot v celovitosti zborovskega stavka. Na posameznih mestih se je zborvski del prelival, da ne rečem glasovno valoval, tako kot si je Bach želel, saj je pred sabo imel vendarle veličastno podobo svoje Velike maše, ki bi jo marsikdo rad vzel kot edino partituro na samotni otok (kot ugotavljajo kratki intervjuji na Mezzo).
Dirigent Stephen Layton je poudaril počasnejši tempo celotne izvedbe, kot je sicer značilnost odličnih dirigentov, ki znajo poudarjati lepoto vsake fraze, vsake misli, tako v besedilu kot v orkestru, še posebej v solih, kot smo jih vse po vrsti občudovali na nocojšnji izvedbi, tako solo brez pevskega solista ali z njimi (violina, flavta, angleški rog, oboa, rog, trobenta).
Layton je imel natančen pregled nad strukturo ali porazdelitev orkestra na odru, tako kot verjetno že poprej pri svojih interpretacijah Bacha. Prav tako je smiselno postavil posamezne vokalne soliste, da so prihajali na manjši dvignjeni oder na njegovi desni strani in pred njim, solo rog je postavil na sredino pred zbor, solo violino koncertne mojstrice Ane Dolžan dvignjeno zunaj svojega sedeža v orkestru, kot da bi bila solistka na violinskem koncertu, ostali soli so ostali na svojih mestih, a so morali vstati, tako da so dobili status solista tudi po vidni plati. To pa se je izkazalo kot poudarjen dialog vrhunskega ujemanja in soizpovedi, kot na primer flavtist Matej Grahek s tenoristom Ruairijem Bowenom.
Basbaritonist Laurence Williams je bil boljši v drugi ariji (Et in Spiritum Sanctum Dominum), z mehkim glasom in bolj izrazitimi višinami, medtem ko mu je na začetku (Quoniam tu solus Sanctus) primanjkovalo basovske izraznosti in nižin, tako da je bolj stiskal grlo kot odpel.
Odlična je bila sopranistka Anna Dennis, tako v duetu z mezzosopranistko Helen Charlston (Christe eleison; Et in unum Dominum Jesum Christum) kot s tenoristom Ruairijem Bowenom (Domine Deus) ali sama (Laudamus te). Tenorist se je sijajno izkazal z Benedictus qui venit, mezzosopranistka Helen Charlston pa je, bila, kot rečeno v Agnus Dei, premao izpovedna, da ne rečem baladna, kot je bila nekoč Marjana Lipovšek. Prav tako ni pokazala kakšne izrazitosti v ariji Qui sedes ad dexteram Patris, nekako brez volje po dominaciji ali poudarku vsebine petega.
Orkester je bil v godalih skromnejši: dva kontrabasa in dva violončela na desni, 6 prvih violin, 5 drugih in 3 viole na levi, kjer je bil zadaj prostor še za tri trobente in male pavke, medtem ko so bila pihala na desni pred godali, rog pa zadaj ali na koncu. Sredinsko lego sta imela čembalist Domen Marinčič in pri orgelskem pozitivu Tomaž Sevšek, a bi lahko pokazala malo več dinamike.
Dirigent je nasploh poskrbel za umirjenost in vsebinskost, za mašo, ki nima večjih dramatičnih mest, razen ob koncu Glorie Cum Sancto Spirito in gloria Dei Patris Amen, ki doseže v najboljših izvedbah morda še več ognjevitosti, kot smo jo slišali nocoj. Raje bi videl še več dinamike kot le srednje.
Stephen Layton je v celoti pokazal svoj odnos do Bachove mašne veličine kot suveren in navdihujoč dirigent, tako da se že veselimo njegovega zborovskega koncerta v marcu 2021.
Na koncu je bilo deset minut aplavzov in ovacij.
Marijan Zlobec