Dr. Primož Kuret je izdal svoje spomine Iz parterja


Dr. Primož Kuret in dr. Aleš Gabrič

Slovenska matica je ob sodelovanju Festivala Ljubljana in Slovenskega gledališkega inštituta izdala knjigo spominov znanega slovenskega muzikologa in glasbenega zgodovinarja, glasbenega publicista in soustanovitelja Slovenskih glasbenih dnevov dr. Primoža Kureta. Knjigo  Iz parterja Nekaj spomina so predstavili v atriju Slovenske matice kot dogodek Matica pod zvezdami v pogovoru z avtorjem, ki ga je vodil in povezoval predsednik SM, zgodovinar dr. Aleš Gabrič.

Glasbeni nastop v atriju Slovenske matice, vse fotografije Marijan Zlobec

Dinamično življenje dr. Primoža Kureta je seveda logično dobilo nenakšen memoarski sklep, iz katerega pa bo bralec razbral le del vsega tistega, kar je avtor v resnici počel oziroma bo vse povedano ali zapisano moral še sam dopolniti s tistim, kar se je Kuretu nabiralo desetletja, če pomislimo samo na več kot trideset simpozijev v okviru Slovenskih glasbenih dnevov, več kot ducat knjig, mednarodnih nastopov na simpozijih, kritiškega spremljanja mednarodne glasbene scene, še posebej na glasbenem Dunaju, v Veroni, Münchnu, Pragi, Brnu, Bratislavi, Bregenzu, na Hrvaškem, seveda v Ljubljani skozi čas, ki je že ali pa počasi pada v pozabo, še posebej med mlado generacijo, ki cele vrste slovenskih skadateljev ne pozna več, saj nekaterih praktično ne izvajajo in smo praktično pred prostovoljnim zlomom zgodovinske kontinuitete domače izvrne kompozicijske umetniške ustvarjalnosti, k čemur največ prispevajo domače razmere, o katerih Kuret veliko piše in ugotavlja notranje spopade v samih glasbenih krogih. Ti so veliko večji kot nevarnost, ki preži od zunaj. Ne nazadnje vse koncertne programe sestavljajo sami, ne pa kakšna politika, ki se je do neke mere sicer vmešavala v programe festivala Revolucija in gasba, a ga Kuret ne omenja, tako kot ne cele vrste drugih festivalov, razen malo še Kogojeve dneve.

Kuretovi knjigi lahko očitamo ogromno naštevanja, kaj vse je videl, mi pa ne, on je užival, mi pa smo bili prikrajšani in nevedni. Danes imamo celo vrsti televizjskih programov, na primer Mezzo, Arte, ZDF, SAT 3, ORF 2, ORF 3, Youtube…, na katerih gledalec lahko dnevno spremlja veliko več glasbenih programov, tako aktualnih, celo vse več neposrednih prenosov, kot zgodovinskih ali za nazaj.

Dr. Primož Kuret

Če pogledamo Kuretov memoarski profil, potem zlahka opazimo, da cele vrste slovenskih skladateljev niti ne omenja (Blaž Arnič, Matija Bravničar, Danilo Švara, Slavko Osterc, Anton Lajovic, Pavel Šivic, Alojz Ajdič…), kaj šele opomenja, predstavi njihova vrhunska dela, jih vsaj na kratko analizira in ovrednoti, priporoča, če jih že ne dviga na piedestal slovenske nacionalne umetne glasbe ali klasične glasbe. S Kuretom si nihče ne bo mogel kaj dosti pomagati. Več spoštljivosti pokaže Kuret le do Marjana Kozine in Lucijana Marije Škerjanca, pa Vilka Ukmarja kot profesorja, ne skladatelja, in Pavleta Merkùja kot kolege in prijatelja iz zamejstva, a bolj tako, da s pomočjo njegovih ust izreče kritiko na račun nekaterih profesorjev na muzikologiji. Zelo me moti, da nima nobene notranje dialoške povezave z osebnostmi, ki so vendarle njegovi sopotniki, mentorji, vzorniki, odločujoči profesorju, pri čemer je bralcu jasno, da je bil Oddelek za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti (France Stele, Stane Mikuž, Luc Menaše, medtem ko je Emilijan Cevc umetnostno zgodovino učil na Alademiji za glasbo),  na mnogo višji ravni kot Muzikologija na isti Filozofski fakulteti, pa seveda višji od Glasbene zgodovine na Akademiji za glasbo. Nekatere skladatelje omenja, kot obiske pri Zvonimirju Cigliču, a brez neke misli o njegovih najboljših kompozicijah, da bi jih s svojim spominjanjem obdržal vsaj v spominskem krogu (Eros-tanatos, Obrežje plesalk, Sinfonia appassionata, Concertino za harfo in orkester…). Ljubše mu je omenjanje nekega partijskega veljaka kot njegovega prijatelja, čeprav njegovega imena ne izreče, vsi pa vemo, da je bil to France Popit. Pri omembi Alojza Srebotnjaka se spomni le zbora Bori, pri Primožu Ramovšu ugotavlja, da je pisal veliko, pri Marijanu Lipovšku, Danetu Škerlu, Pavlu Mihelčiču, Lojzetu Lebiču, Ivu Petriću, Darijanu Božiču, Milanu Stibilju, Marijanu Gabrijelčiču…, ki jih vsaj omenja; Gabrijelčiča sicer izrazito karakterno negativno, ne najde nobenega pomembnega ali omembe vrednega dela. Uroša Kreka ne mara…Malo omenja Pro musica viva, a iz zapisanega ne bi mogel razbrati, kako pomembnno je to glasbeno generacijsko gibanje osmih skladateljev bilo in koliko sto del je nastalo ter bilo izvedenih.

Iz knjige bi se dalo sklepati, da je bil najvišja in hkrati najbolj problematična figura slovenske znanstvene glasbene scene dr. Dragotin Cvetko. Kuret našteje in opisuje razne dogodke, pa tudi osebne obljube njemu, ki se niso uresničile, marsikaj pa zamolči, čeprav marsikaj še ve, kot domnevna kraja disertacije Rafaela Ajleca o Gallusu, (ki naj bi jo Cvetko zatem izdal pod svojim imenom), o čemer je največ vedel Zvonimir Ciglič, saj je Ajlec hodil k njemu jokat…Kuret sicer nekaj piše o izginulem gradivu o Gallusu, a postavlja drugo ime, to je Škerjanca, ki je knjigo o Gallusu v resnici izdal (Kompozicijska tehnika Jakoba Petelina Gallusa). Kot pa piše Kuret, je šlo za Škerjančevo izročanja gradiva o Gallusu, to je natančen popis vseh del in korespondence, ki naj bi ga prikazala v komunikaciji s svetovnimi glasbeniki, Dragotinu Cvetku v letih 1962 in 1963. Objave pa potem ni bilo, vsaj ne Škerjančeve.

Iz knjige se kaže veliko rivalstvo med Akademijo za glasbo, Muzikologijo na Filozofski fakulteti in Muzikološkim inštiturom ZRC SAZU. Zanimivo je, da se Kuret izogiba nekaterih ljudi sploh imenovati ali jih celo le našteti, pove pa, da so se imeli za vzvišene in da so mednarodni muzikološki simpozij na Slovenskih glasbenih dnevih imeli za drugorazrednega. Omenja primer sestavljanja doktorata iz posameznih člankov in razprav brez enotne teme in povezanosti, a si imena dr. Boruta Loparnika ne upa zapisati…Kakšna je bila sploh veda, če so bili vsi brez not, partitur, knjig, plošč oziroma posnetkov, ki so bili po številu manjši od raznih zasebnih ljubiteljskih zbirk ? Tu ne morem mimo pomisli, da je v knjigi kar precej opravljanja in da je slovenska glasbena scena, čeprav se sama ima za vzvišeno, v resnici precejšen “podn”. Omenja poseben primer preklicane obljube sodelovanja Muzikološkega oddelka FF pri izdaji zbornika ob šestdesetletnici avtorja in hkrati citira protestno pismo prijatelja Petra Andraschkeja (Mariji Bergamo).

Kuret, kot rečeno, ne poudarja tako rekoč nobene slovenske kompozicije, niti ne opere ali baleta, kaj šele, da bi povedal, kaj je kdo najpomembnejšega ustvaril, kar je seveda na koncertih ali v operi sam videl, saj mu je ljubše naštevanje vseh podrobnosti iz svoje rodbine, vse do dedov in pradedov, ki razen njega nikogar ne zanimajo. Oče dr. Niko Kuret je bil že sam po sebi dovolj znan in publiciran.

Več soka ima knjiga le pri posameznih predstavitvah dunajskega glasbenega dogajanja, pa še tam najraje citira nekatere misli samih ustvarjalcev svetovnega slovesa, kot so na primer Arnold Schönberg, H. W. Henze ali Pierre Boulez, pri Matthiasu Hauerju in njegovi operi Črni pajek (1931), ko govori še o avtorju, ki se je sam imel za utemeljitelja dodekafonije (Dvanajsttonska tehnika, 1925), ne odpre temeljnega problema, kdo je v resnici njen pravi oče. Malo več soka je še v predstavitvah nekaterih redkeje uprizarjanih ali manj znanih operah, še posebej enodejank Arnolda Schönberga, pa Ernsta Kreneka, Leoša Janačka in nekaterih drugih skladateljev, ki pa jih zgolj omenja, kot Zemlinskega, Stravinskega, Hindemitha ali Schrekerja, medtem ko je malo vpogleda v aktualno evropsko glasbeno sceno, če se že hvali, da je vrsto let spremljal Dunajske slavnostne tedne in bil na tisoč dogodkih.

Dr. Aleš Gabrič

Iz njegovih spominov bo težko razbrati, da je občudoval kakšnega slovenskega solista, bodisi pevca ali inštrumentalista ali celo dirigenta, deloma le Antona Nanuta in Rada Simonitija, ki pa ga je bolj spoznal kot pevec v zboru. Dubravke Tomšič Srebotnjak niti ne omenja, Ireno Grafenauer le po škandalu v zvezi z zavrnitvijo njene prijave za profesorico na AG, Marjano Lipovšek le po tem, da jo je videl v Wagnerjevem Nibelungovem prstanu v Münchnu, o katerem pa potem ne izreče niti ene misli… Omenja violinista Roka Klopčiča, a bolj kot notnega redaktorja za tuje založbe, ne pa kot violinista solista, ki bi vrhunsko poustvaril vsaj en violinski koncert. Sicer omenja Igorja Ozima, Dejana Bravničartja, Primoža Novšaka, a si z njim ne morejo kaj pomagati ali ga citirati.

Po svoje sta mu bila blizu le skladatelj Milan Stibilj, ki pa je danes praktično že povsem pozabljen in s koncertnih odrov izrinjen (menda celo prostovoljno, s prepovedjo izvajanja lastnih del ?), in Tine Debeljak ml., sin političnega emiganta Tineta Debeljaka, nekdanjega ali medvojnega urednika kulturne redakcije Slovenca in revije Dom in svet.

Pri mednarodnih muzikoloških simpozijih je že desetletja znano, da se nastopajoči simpozisti vabijo med seboj in tam berejo, kar so napisali na nekaj straneh, potem pa se s tistim selijo še kam drugam, po principu ti mene vabiš, jaz pa se ti oddolžil s tem, da te povabim nazaj. Ko se pa komu zameriš, je z vabili konec. Nastopi pa prinašajo “točke”, ki so bistvo slovenskega visokošolskega in znanstvenega življenja. A je bilo to v resnici že v Jugoslaviji, ko je bilo izvajanje slovenskih del v tujini bistveno bolje ocenjeno od izvedb doma.

Harfistka Naja Mohorič in flavtistka Barbara Spital

Dr. Primož Kuret malo govori o politiki, a vendarle pove kaj bolj določenega in kritičnega, še posebej o današnjih razmerah in naši državi, v primerjavi z nekdanjo Jugoslavijo ali socializmom. Uganili ste: ni zadovoljen, ostalo pa preberite sami.

Knjiga bi morala biti skrbneje lektorirana (Nada Šumi). Na fotografiji je namesto Dušan Voglar zapisano Dušan Volfan, na fotografiji s podelitve državnega odlikovanja predsednika dr. Danila Türka je datum 28. 6. 2020, namesto Zemlinsky je Zemlinksy, Marijan Gabrijelčič je enkrat tako ali pa Marjan, podobno Lipovšek, in takih zatipkanj je še nekaj.

Primož Kuret je v knjigi Iz parterja Nekaj spomina segel premalo visoko; večji del knjige je nekakšen proseminarski nivo prvega letnika na primer slovenističnega ali komparativističnega študija. Resda je snovi ogromno, a knjiga vendarle ni tako debela (okroglih dvesto strani), da ne bi mogla biti obširnejša in vsebinsko bogatejša – ne sicer po količini podatkov – ampak po osmislitvi življenjske opredelitve in opismenjenju bogastva videnega in slišanega ter poglobitvi strokovno dognanega. Tu samorefleksije poraktično ni.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: