S Poletno nočjo se je na Kongresnem tregu končal letošnji program 68. Ljubljana Festivala. Poletno noč so iz predvidene prireditve v juniju prestavili na september z upanjem, da se bo pandemija novega koronavirusa do takrat umirila, če že ne kar prenehala, pa smo se vsi ušteli; pandemija bo očitno trajala še kakšno leto. A sinoči nikomur ni mogla do živega; ne onim 500 gledalcem v parterju, še manj očitno bolj navdušenim nad odrskim dogajanjem v parku Zvezda in za parterjem proti Uršulinski cerkvi. Bistvo letošnjega festivala je, da je kakih deset tisoč, če ne še več ljudi, na vseh dogodkih lahko spremljalo programe na Kongresnem trgu brezplačno. Drugo pa je, ali so dvojna merila in zapovedi NIJZ sprejemljiva ali ne.
Na prireditvi smo dočakali prihod predsednika republike in njegove partnerice in posledično pozdrav z odra in sprejem televizijskih kamer, s čimer je bil dosežen vrh politične prisotnosti vseh v politiki delujočih državljank in državljanov na letošnjem festivalu. Izredno slabo ali antizgled kulturniške vsaj radovednosti, če že ne profesionalnsti (odsotnost vseh iz Ministrstva za kulturo, kot da delujejo v bunkerju).
Koncert ob 75. obletnici Big Banda RTV Slovenija je vodila in povezovala ali napovedovala program Bernarda Žarn. Tokrat se mi je zdela še bolj pocukrana, če ne kar osladna; jubilantu je tako rekoč nadela svetniško avreolo in bila nasploh ves večer precej pridigarska, bolj kot kardinal Rode zadnjič na Brezjah. Po svoje pa je nadaljevala s sedaj tako aktualnim slovenskim vsesplošnim mazohizmom: v nekdanji diktaturi smo imeli zlate čase (slovenske popevke), v demokraciji pa so nastopili svinčeni časi (proti javni RTV), česar pa si z odra vendarle ni upala izreči tako konkretno, kot so sprožili akcijo o potrebi nacionalnega medija, še posebej za kulturo, s številnimi izjavami ljudi, ki si z nastopi delajo reklamo.
Kako je lahko Bojan Adamič že 27. junija 1945 organiziral prvi koncert Plesnega orkestra Radia Ljubljana v Postojnski jami, če je bila zabavna glasba, kaj šele jazz, tako rekoč prepovedana. Adamič je kot partizan in celo mitraljezec delal, kar je hotel in je nekoč, kot predsednik Društva slovenskih skladateljev, ob uporniških nemirih nekaterih mladih (Uroš Rojko) v Koncertnem ateljeju pozval k miru in spoštovanju starejših, dokler ne odidejo.
Neskladje kar 75 – letne tradicije s tistim, kar smo poslušali z odra vsaj v nekaterih poudarkih, ob jubileju ni niti potrebno, niti ni primerno. Dobili smo jazz festival, najprej na Bledu, potem v Hali Tivoli in še zatem v Poletnem gledališču v Križankah… Slovensko popevko je po preselitvi z Bleda v Hali Tivoli spremljalo vsako leto 6000 ljudi… Scenografija Jožeta Spacala je bila vrhunsko monumentalna, danes pa je tako rekoč več ni.
Med nastopajočimi je bil že takrat Oto Pestner, ko je leta 1971 prejel prvo nagrado občinstva za Trideset let. No, po skoraj petdesetih letih je še vedno prvi, če ne kar legendarni pevec slovenske popevke, kar je sinoči zlahka potrdil in znova dokazal z obema zapetima pesmima: Ciganska kri (1991) in Vrača se pomlad (Slovenska popevka 1977). Požel je še največji aplavz, še posebej od poslušalcev in gledalcev za ograjo, medtem ko je bil parter ves večer sorazmerno hladen in ga je morala Bernarda Žarn pozvati, naj ploska vsaj toliko časa, da bodo nastopajoči odšli z odra, kar se nikoli ne zgodi.
Drugi in s tem zadnji pevec je bil Janez Bončina Benč prav tako z dvema pesmima Kadar ognji dogorijo in Ta noč je moja. Elementaren, spontan, po svoje “divji” in nekonvencionalen, zanalašč nevšečen, pišmevuharski, a je vse to le del njegovega osebnega profila, da ne rečem “režije”, na koncu pa osebne svobode, ki sta jo na odru sinoči izpričala oba pevca.
Pri pevkah je bil večji problem, na primer že v tem, kako je bila katera oblečena, vključno z Bernardo Žarn, ki se je v prvem delu svojega vodenja koncerta pokazala v najlepši obleki večera, potem pa se oblekla v črnino “žalujočih ostalih”, kar za Poletno noč ni najprimernejša barva. Nekatere pevke s bile precej čudno “oklajdrane”, brez stilne opredelitve, z oblekami in barvami, ki so jih postarale ali s prekratkimi krilci pomladile… Ko pride ženska na oder, mora biti dama, ko gre z njega med navadne ljudi, pa še bolj.
Pevke so imele, vsaj nekatere, težjo nalogo, ker so obnavljale interpretacije pesmi poprejšnjih pevk in s tem vsilile primerjavo ali spominjanje, saj je Bernarda Žarn poskrbela za vsaj govorno napovedno primerjavo, in potem smo slišali pevko to in to, ki je pela pesem, ki jo je nekoč pela ta in ta… Potem so pevke z odra izpadle avtomatično kot napovedani plagiat, ne pa jaz sem jaz, tako kot Oto in Benč.
Med pevkami je posebno pozornost pritegnila najmlajša in očitno najbolj nadarjena v svoji generaciji Saša Lešnjek. Ima vse atribute, kar je pokazala tako v prvi pesmi Breskvice s primerno ironičnostjo in lahkotnostjo izraza, ki pa ga je bolj poglobila v sklepni Poletni noči. Tu pa sem pazil rahlo napako pri izgovarjavi noč, se pravi nečistost v konzonantizmu (č, š), skoraj kot da bi imela rahlo (iz)govorno napako. (Tu bo treba natančno pogledati posnetek in preveriti, ali moje trenutno opažanje drži).
Morda je še najbolj presentila Mia Žnidarič, ki se na naših odrih (Poletne noči) menda ni pojavila že dvanajst let. Ima zelo prijeten, topel glas z vokalnostjo in smiselnim fraziranjem in vokalnim upodabljanjem vsebine petega ter odlično izgovarjavo (Sončna ura, Lučka).
Zakaj je Alenka Godec vedno na odru ali odrih, ne vem. Njen pevski, izpovedni in izrazni profil je namreč skromnejši (Tvoja, Iz megle).Tu naredim piko.
Nuška Drašček naj se odloči, ali bi bila rada operna pevka ali popevkarica. Počasi zamuja vlak ali oni voz v Na klancu, za katerim je tekla Cankarjeva mati Francka (Vozi me vlak v daljave, Včeraj, danes, jutri). To je pasatizem, ne pa futurizem.
Zdaj pa imamo še velike intelektualke v slovenski popevki, monolitne, če že kar sfingično nefretetske, kot sta Jadranka Juras in Nina Strnad. Raje bi videl več elementarnosti in osebnega izžarevanja, več svetlobe in optimizma, tiste darežljivosti, ki z odra pokaže občinstvu, da ga nastopajoča pevka ima rada, ne pa da je vzvišena nad njim in pričakuje njegovo malikovanje. Nina Strnad je zapela Ptica brez kril, Med iskrenimi ljudmi in Na krilih hrepenenja, Jadranka Juras pa Utrinek in Ko bi le vedel. Strnad se bo morala poslušati in ugotoviti, da je njena vokalna tehnika na nekaterih mestih slabša, kot sama misli. Popevkarstvo mora biti ravno tako pevskotehnično vrhunsko kot pri operi ali pevskih recitalih. Juras si za to prizadeva, a učinkuje precej hladno.
Anika Horvat mi je delovala precej konfuzno in rahlo patetično (Ne čakaj na maj, Med dvema ognjema). Eva Hren je bolj presenetila z interpretacijo ljudske Marko skače, ki vsekakor ni popevka, kot Ko boš prišla na Bled, obakrat pa je pokazala smisel za ambientalnost in karakter pesmi.
Dirigenti so bili trije; zelo dobro pripravljeni in enakomerno porazdeljeni skozi dolg program: samozavestni Lojze Krajnčan, temperamentni Tadej Tomšič in elegantni Patrik Greblo. Med drugim so si izbrali nekaj orkestrskih skladb, ki že od uvodne kompozicije Bojana Adamiča 41 stopinj vročine pokaže skladateljevo orkestralno mojstrstvo, prek Jagoda (Ko zorijo jagode) Jožeta Privška, kar pa ni njegova najboljša kompozicija, do Brinje Lojzeta Krajnčana in Tail End Charlie W. J. Finegana v priredbi Jožeta Privška. Namesto slednjih bi vsekakor z odra raje poslušal kakšno kompozicijo Janeza Gregorca, če pomislim na njegovo neponovljivo glasbo iz baleta Žica, ki je v tem žanru svetovni kompozicijski dosežek, ali pa iz Prelude to Summer ali iz številne filmske glasbe. Očitno ima Gregorčeva nenehna kritičnost do vsega kulturniškega na RTVS in zunaj nje še danes odmev v obliki molka. Lojze Krajnčan je kompozicijsko skromen ali bolj usmerjen v sodobnejši svet, a bi lahko imel vsaj mero, do kdaj je neka kompozicija dobra in kdaj postane razvlečena.
Sedanji Big Band RTV Slovenija ima prav tako številne odlične soliste, kot jih je imel že poprej, le da poimensko z odra, razen sedanje zasedbe, nismo slišali za nikogar. Kot tudi ne, da je tradicija in kontinuiteta odličnosti od PORL leta 1945 do danes starejša od povojne Slovenske filharmonije, za katero je dal pobudo Marjan Kozina, a smo jo dobili šele leta 1947.
Slišali smo saksofoniste Lenarta Krečiča, Adama Klemma, Tadeja Tomšiča, Aleša Sušo, Primoža Fleischmana in Blaža Trčka, trobentarja Davida Jarha in Tomaža Gajšta, kitarista Primoža Grašiča, pianista Blaža Jurjevčiča. Torej kar deset solistov. Sicer je bil opazen še basist Aleš Avbelj, medtem ko je bil bobnar Aleš Rendla diskretno umaknjen v zadje (in je ves večer bolj ali manj dal mir). Iz Simfonikov RTV Slovenija so na oder vzeli visoka godala in violončele. Dovolj.
Začelo se je z orkestrsko izvedbo Poletne noči in končalo z vokalno izvedbo le-te ter panoramskim priklonom nastopajočih, med katerimi pa ni bilo Anike Horvat, ker je, kot smo slišali pojasnilo z odra, že “odšla domov”. Kaj takega, a se to “napoveduje” ?
Gledali smo še panoramo kamermanskega poplesovanja okrog nastopajočih, kot da bi jih hoteli obrati do kosti ali pevkam zlesti pod krilo, potem pa še tekanje po parterju, kot da so na nogometni tekmi. Tudi to je RTV Slovenija. Sem generalnemu direktorju RTVS Igorju Kaduncu po koncertu tozadevno povedal svoje. Odgovoril mi je: “To je televizija!”
Marijan Zlobec