Jasmina Cibic z razstavo Fundus prizadevanja v MSUM


Muzej sodobne umetnosti Metelkova od odprtja sinoči predstavlja Fundus prizadevanja, samostojno predstavitev novega projekta slovenske multimedijske umetnice Jasmine Cibic. Umetnica Jasmina Cibic bo imela prvo javno vodstvo v četrtek, 3. septembra, ob 17. uri. Vsa mesta na vodenem ogledu so že zapolnjena. Video posnetek z vodstva pa bodo objavili na spletni stgrani MG+MSUM. Razstava bo na ogled do 29. novembra. Sinoči je bilo nekaj nevšečnosti glede števila hkratnih obiskovalcev, ki so jih omejili na petnajst, zatem pa na dvajset, čeprav je po priporočilu NIJZ v večjih prostorih, kot ta galerija vsekakor je, petdeset. Ostalo pa je razkuževanje rok in obvezna nošnja maske ter prijava s podatki vsakega obiskovalca.

Cibic DSCN3015

Jasmina Cibic, foto Marijan Zlobec

Kot razstavo predstavlja njen kustos Igor Španjol, “izhaja iz umetničinega že dlje časa trajajočega raziskovanja ideje politično motiviranih kulturnih daril ter njihove vloge v nacionalnih in političnih strukturah v trenutkih evropske krize v dvajsetem stoletju.

Cibic 3 IMG_20200901_201112_resized_20200902_083524358 (1).jpg

Umetnica črpa iz zgodovinskih študij primerov, ki pozornost ponovno usmerjajo na zapleteni odnos med kulturo in državo ter imajo neposreden odmev v današnjem času, v katerem je kultura postala bojišče sil populizma v njihovem sistematičnem napadu na kritično misel…

Cibic DSCN2899.jpg

Fotografska tihožitja predmetov, ki jih prežema simbolna moč političnega obdarovanja

V ospredju razstave Fundus prizadevanja so kulturne oblike, ki so v ključnih posttravmatskih trenutkih evropske identitete dvajsetega stoletja služile kot politična sredstva. Toda ti »zgodovinski ready-made« primerki, kot jih imenuje umetnica, niso bili državna naročila, temveč darila, ki so si jih podarjali vplivneži na vrhu političnih hierarhij, da bi preprečili konflikt in spodbudili kohezijo na državni in mednarodni ravni.

Cibic DSCN2939.jpg

Razstava se začne s prvim poglavjem filma Jasmine Cibic Darilo (2019), posnetim na lokacijah stavb, ki so same po sebi primeri političnih daril (Palača narodov v Ženevi, PCF Paris in spomenik na Buzludži v Bolgariji). Zgodba sledi zadnjemu krogu tekmovanja treh alegoričnih likov, darov Umetnosti, Glasbe in Plesa, ki iščejo popolni dar, s katerim bi združili razklani narod. Scenarij dialoga sloni na arhivih razprav o »mehki moči« in vlogi kulturne diplomacije, ki so botrovale nastanku ikoničnih arhitekturnih in umetniških manifestacij političnih darov v evropskem prostoru tekom velikih konfliktov preteklega stoletja.

Cibic DSCN2916.jpg

Osrednje teme filma se prelijejo v teatralno mizansceno, ki naseljuje sosednje razstavne prostore muzeja. Performativna instalacija v prvi sobi črpa iz nerealiziranih glasbenih kompozicij, doniranih Palači narodov. Ob odprtju razstave Fundus prizadevanja bodo te skladbe doživele prvo izvedbo. Par tolkalk bo odigral krožno ritmično izmenjavanje himn in koračnic, dveh za rojstvo in razpad nacionalne države nepogrešljivih glasbenih oblik.

Cibic DSCN2990

Mala bobna sta okrašena s predlogi oblikovnih zasnov za zastavo Društva narodov, povzetimi iz serije donacij mednarodnih umetnikov in oblikovalcev leta 1929. Uradna zastava Društva narodov ni bila nikoli sprejeta zaradi bojazni, da bi izbira enega samega emblema v tem velikem nadnacionalnem projektu spodbudila nacionalistična čustva.

Cibic DSCN2912

V drugi sobi instalacija v stilu »salona« predstavlja fotografska tihožitja predmetov, ki jih prežema simbolna moč političnega obdarovanja. V prvem nizu so fotografije štafetnih palic, ki so jih med letoma 1957 in 1987 ustvarili jugoslovanski umetniki in ki so bile v okviru letne proslave štafete mladosti slavnostno poklonjene predsedniku Titu; ilustracija spodbujanja kohezije in protinacionalističnih čustev par excellence.

Cibic DSCN2940.jpg

V drugem nizu so fotografije vrtnic, poimenovanih po utemeljiteljih evropskega projekta, med katerimi so Sandro Pertini, Konrad Adenauer in Charles de Gaulle. Simbolno zaznamovani predmeti, ki so na fotografijah dramatično osvetljeni in posneti pred temnim ozadjem, zdaj nosijo dodatno pomensko plast. Vešče in druge žuželke, ki se plazijo po njihovi površini, namigujejo na tradicijo vanitas slikarstva ter tako opominjajo na neizogibne mutacije ideologije in družbenopolitičnega spomina.

Cibic DSCN2901

Razstavo sklene fotografski portret lipicanca, edine konjske pasme, vzrejene v Sloveniji, ki predstavlja enega spornejših nacionalnih simbolov. Fotografirani lipicanec 508 Neapolitano Thais XL je bil uradno državniško darilo Slovenije Moamerju Gadafiju le dve leti pred njegovo smrtjo. To dobesedno utelešenje trojanskega konja kulturne diplomacije nas opominja, kako zlahka kultura postane ne le orodje v strateških igrah »mehke moči«, ampak tudi soudeleženka v proizvajanju ideologije.

Umetnik je politično bitje

Ta lapidarna razlaga kustosa Igorja Španjola pravzaprav potrjuje že en stavek iz filma, ki mi je ostal v spominu med ogledom, namreč da je umetnik politik  ozirma dobesedno rečeno: umetnik je politično bitje, dovzetno za grozljive, strastne ali prijetne dogodke na svetu, po podobi katerih se oblikuje. Umetnost ne nastaja za okras stanovanj. Orožje proti sovražniku je. Lepote ni več, razen v boju… (Kot da bi poslušal Marija Kogoja pred sto leti na ustanovitvi Novomeške pomladi).

To pa pomeni, da je Umetnik pomembnejši, kot ga hoče z nenehnim političnim in zavračevalnim bojem zavreti in ob sramotilni steber, če že ne kar na grmado, postaviti naša vlada. To vidimo zlasti zadnje mesece pri nas, še posebej pa zadnje dni, ko je država ravno kulturi odvzela osem milijonov sredstev, medtem ko je ne skrbi trimilijardno zadolževanje in meglenost načrtov, kako porabiti 10,5 milijarde sredstev EU, namesto da bi se predsednik vlade nemudoma obrnil na vse ustvarjalne sfere v državi s prošnjo in pozivom k programskemu sodelovanju. Namesto tega je poleg kulturi odvzel še sredstva slovenski znanosti (20 milijonov), po sicer več Pohodih za znanost v zadnjih letih. Umetnikov (in znanstvenikov) ne zanimajo “pridobljene” milijarde, če se jim hkrati jemlje še ta minimalna sredstva, kot so jih skrčili že leta 2008.

Cibic DSCN2994

Paradoks pa vendarle ali morda je, da je Jasmina Cibic snemala svoj film neodvisno od neke aktualne oblasti, tako da bi se težko reklo, da je njena misel ali že kar kritična ost namenjena neki konkretni vladni zasedbi, saj poprej ni bilo nič bolje. Servilnost ideologiji, o kateri v dialogih v filmu spregovori Jasmina Cibic, je nadčasovna, trajna in vseevropska, če ne omenjam drugih kontinentov. Le da se ta servilnost, kontrastna ali drugačna sedaj, od one, kot je bila v prejšnji slovenski vladi, kaže še bolj groteskna in po svoje smešna. Posledično, kot smo videli ali opazujemo, postaja ta servilnost ustvarjalno in s tem razvojno zaviralna. A je žal bistvo vladanja v tem, da vladaš podložnikom, ne pa svobodnim in kritičnim ljudem, še posebej pa znanstvenikom in umetnikom, ki se svoje vlade ne bojijo.

Cibic DSCN2999.jpg

Na posebnem udaru v filmu je Diplomat, kar pomeni, da jih ima Jasmina Cibic v želodcu in v bistvu ve, kakšni bleferji v resnici so; primerov v slovenski diplomaciji je toliko, da bi se dalo napisati o njih debelo knjigo. Citiram en daljši Diplomatov govor iz filma Jasmine Cibic.

Cibic DSCN2943

“Zakaj nas ljudje sovražijo? Mislijo, da se sami sebi zdimo kulturno in intelektualno superiorni. Da smo zavaljene, pogoltne in lene elite. Naše darilo mora to popraviti. Tu ne gre le za estetska vprašanja, ampak za našo identiteto sámo. Tabloidi nas obtožujejo. Krivijo nas za monolitne arhitekturne simbole – piramide, spomenike in kipe. To so stari in oguljeni koncepti. Mrtvi muzejski eksponati.

Cibic 1 DSCN2970

Potruditi se moramo, da bomo postali duhovni vodje, da bodo ljudje lahko z nami vzpostavili čustven odnos. Še vsak poskus preobrazbe družbe z arhitekturo se je izrodil v patetičen poklon nedelujočim vrednotam. Ne zadošča narediti skulpturo in upati, da se bo nekaj zgodilo pred njo. Materialni predmeti vedno postanejo predmet slogovnih spopadov, depolitizirane muhe zbirateljev. Slej ko prej jih označijo za obrobne pripomočke politične akcije. Nemi diplomati so. Naše darilo mora imeti glas! Glas, ki bo obsodil politično dekadenco in namesto tega raje vodil v moralni vzpon. Tu ne bo prišlo do nobenega antagonizma. Propaganda ne bo igrala vidne vloge! Naše darilo bo namreč nesnovno.

Cibic 1 DSCN2968.jpg

Prepričati in zapeljati mora na duhovni ravni. Naše Darilo mora kazati, kdo smo in kdo hočemo biti. Kazati mora našo specifičnost, našo družbeno in državno formacijo. In ko obravnavamo nacionalno vprašanje, vprašanje socialnih sistemov – takrat mora biti vse to primerno ilustrirano, dovolj ambiciozno, vendar brez samovšečnosti ali nezdravih nagnjenj. Če to lahko predstavimo z našo kulturo, bomo naše ljudi popeljali proti prihodnosti, ki si jo želijo.”

Cibic DSCN2989

Diplomati so kajpada isti ovcevoditelji kot v tem smislu misli in deluje še kler. Darilo, ki ga v govoru Diplomata apostrofira Cibic, je kajpada snovna in ali nesnovna koruptivnost in korupcija, ki pa je v celoti zunaj dojemanja in aktualizacije osebne svobode. Smo v letu 2020, ko bi se dimenzije umskega spoznavanja družbe in udejanjenje znanstvenih, filozofskih, socioloških, psiholoških in še kakšnih misli, morale aktualizirati in upraksiti na povsem drugačen način, kot jih vidimo in spremljamo, najbolj pa doživljamo iz dneva v dan. Danes je pot tlakovana “nazaj v srednji vek”.

Cibic DSCN2934.jpg

Jasmina Cibic ne govori konkretno o slovenski družbi, ampak svet opazuje globalno, vsekakor pa proevropsko.

Ni naključje, da ima zadnjo besedo v filmu Umetnik, pa ne oni cankarjanski. Cibic zagovarja umetnikov upor v naprednih gibanjih in v njih učinkovito delovati. “Pomesti moramo s starim političnim svetom in na njegovih ruševinah zgraditi novega na obzorju zgodovine.”

To je ženska, ki ima jajca, bi rekli v kontekstu kakšnih FB komentarjev. Priporočam pazljiv ogled filma v celoti in tekstovno pazljivo spremljanje.

Cibic 2 DSCN2929

Pri sicer lepi veliki fotografiji lipicanca sem bolj v zadregi. Ne gre le za darilo Gadafiju, ampak kasneje še britanski kraljici Elizabeti II. Oba ostarela lipicanca pa sta na koncu “darilnega procesa” ostala v Lipici, v zelo lepo urejenem “domu upokojencev”. V najlepšem hlevu v Kobilarni Lipica namreč v miru čakajo slovo od tuzemskega življenja ostareli konji. Njim je lepše kot množici slovenskih državljanov v domovih za starejše ljudi po Sloveniji.

Cibic 1 DSCN2978

S fotografskimi upodobitvami Titove štafetne palice ali palic zgolj na tej ravni ni mogoče zajeti duha dobe. Ne nazadnje to vem sam, saj sem v otroštvu trikrat tekel s Titovo štafetno palico v rokah, pa nisem nikoli pomislil na kakšno “darilo”, vem samo, da sem “laufal kot zmešan”, ker je spremljevalni avto vozil precej hitro. In ker smo čakali porazdeljeni na cesti, same lokalne proslave nisem nikoli videl. Razen seveda na sklepni Dan mladosti, ko nam je bilo lepo in smo gledali prenos proslave na Stadionu JNA ali Partizana. Kot zadnji nosilec na eni izmed proslav mi je ostal v spominu legendarni telovadec Miroslav Cerar. Bal sem se, ali se bo pri svojem “darilnem govoru” kaj zmotil ali ne.

Cibic DSCN2900.jpg

Cibic ni želela biti tovrstno ilustrativna ali dokumentarna, saj bi se morda njen projekt pokazal kot vsaj delno vprašljiv. Obdarovani so bili vedno vsi državo vodilni ljudje, če ne drugače, pa že po položaju.

Dvorana z malimi bobni je zelo ilustrativna in je o njej dovolj vsebinskega povedal že kustos Španjol.

Cibic DSCN3013.jpg

Kdo je Jasmina Cibic ?

Jasmina Cibic (rojena 1979 v Ljubljani) je v Londonu delujoča umetnica na področjih performansa, instalacije in filma, ki posega po različnih dejavnostih, medijih in gledaliških taktikah, da bi redefinirala ali na novo premislila neko specifično ideološko formacijo in okvire (kot npr. umetnost in arhitekturo), ki jih ta uporablja. V svojem delu vzporeja konstrukcijo nacionalne kulture in njeno rabo za politične cilje ter pri tem obravnava brezčasnost psiholoških in mehkih mehanizmov moči, ki jih avtoritarne strukture uporabljajo pri svojem vračanju in ponovnem iznajdevanju.

Cibic 1 DSCN2980

Jasmina Cibic je predstavljala Slovenijo na 55. beneškem bienalu s projektom »Za naše gospodarstvo in kulturo«. V zadnjem času je imela samostojne razstave v CCA Glasgow, Phi Foundation Montreal, BALTIC Centre for Contemporary Art Gateshead, Kunstmuseen Krefeld, Aarhus 2017, Esker Foundation Calgary, Muzeju sodobne umetnosti Zagreb, Muzeju sodobne umetnosti Beograd, MGLC v Ljubljani in Muzeju Ludwig v Budimpešti ter skupinske razstave na Štajerski jeseni ‘19 v Gradcu, v MOMA v New Yorku, Monash University Museum of Art (MUMA) v Avstraliji, CCS BARD v ZDA, Umetnostnem muzeju Guangdong na Kitajskem, Muzeju Pera v Istanbulu, City Gallery Wellington, MSUM v Ljubljani, MNHA v Luksemburgu in na California College of the Arts. Filme Jasmine Cibic so predvajali v galeriji Whitechapel, CCA Montréal, na Puljskem filmskem festivalu, v HKW v Berlinu, v Louvru, na Les Rencontres internationales v Parizu, Dokfest Kassel in CPH:DOX (Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Københavnu). Jasmina Cibic je bila nominirana za Jarman Award (2018) in je prejemnica MAC International Ulster Bank Prize ter nagrade Charlottenborg Fonden (2016). V bližnji prihodnosti pripravlja samostojne razstave v Muzeju sodobne umetnosti v Lyonu, Umetnostnem muzeju v Lodžu in Museum der Moderne v Salzburgu.

Cibic 2 DSCN2983.jpg

Nedavno monografijo Jasmine Cibic Spielraum sta izdala BALTIC in Distanz, monografijo NADA pa založba Kerber in Kunstmuseen Krefeld. Splet: http://jasminacibic.org/

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: