V 90. letu je v Zagrebu umrl glasbeni kritik Ratko Čangalović


Tik pred svojim devetdesetim letom je v zagrebški bolnišnici umrl novinar, kritik, publicist, urednik, glasbeni pedagod in organizator glasbenega ter kulturnega življenja Ratko Čangalović (1930 – 2020).

Čan IMG_20200830_170017_resized_20200830_050354450.jpg

Ratko Čangalović v Cankarjevem domu, foto Marijan Zlobec

Čangalović je bil več kot štirideset let stalni sodelavec nekaterih slovenskih vodilnih medijev, kot je dnevnik Delo, za katerega je pisal Zagrebška šepetanja in druge avtorske kulturne tekste, pa o kulturnem dogajanju Slovencev v Zagrebu in na Hrvaškem, še posebej o polemikah in aktualnih problemih v sosednji republiki, pripravljal je oddaje za Radio Ljubljana in Radio Slovenija, pedagoške in glasbeno zgodovinske cikle.

Ratko Čangalović je desetletja dolgo redno zahajal na mnoge kulturne prireditve v Slovenijo. Najbolj je spremljal dogajanja v Mariborski Operi SNG, Ljubljanski Operi SNG in na Festivalu Ljubljana, od koder je pisal za različne hrvaške osrednje medije; tisk (Vjesnik, Jutarnji list) in radio (HR). Tako je nastalo več sto kritik in poročil, ki so Hrvatom predstavljale zlasti glasbeno življenje v Sloveniji in s tem promovirale slovensko kulturo.

Bil je markantna osebnost, pa ne le fizično, suvereno, samozavestno, ampak ga je odlikoval velik smisel za lepoto na vseh področjih človekovega ustvarjanja, še posebej pa v operi in simfonični glasbi, v samospevu, saj je bil vokalni ali pevski pedagog, ki je človekov glas poznal do podrobnosti. Rad in pogosto je bil v družbi z opernimi pevci, s katerimi se je spoznaval od svoje mladosti naprej ali vsaj šestdeset, sedemdeset let. Njegov brat je bil svetovno znani basist Miroslav Čangalović, ki je v petdesetih letih sodeloval z Ljubljansko opero zlasti pri izvedbi ruskih oper, legendarni pa je posnetek Massenetovega Don Kihota z Ladkom Korošcem in z ansamblom Mariborske opere.

V Mariboru je bil aktiven v žiriji mednarodnega pevskega tekmovanja Ondina Otta, z Ljubljansko Opero SNG je sodeloval še v času, ko je bil njen direktor Darko Brlek in pomagal pri njenem gostovanju v Zagrebu z Mozartovo Figarovo svatbo. Kritiško je aktivno spremljal glasbena gostovanja slovenskih ansamblov in solistov v Zagrebu ali na Dubrovniških slavnostnih igrah (kot so bili Dubravka Tomšič, Marjana Lipovšek, Irena Grafenauer, Janez Lotrič, dirigenti Samo Hubad, Anton Nanut, Uroš Lajovic, seveda Slovenska filharmonija in Simfoničlni orkester RTV Ljubljana in kasneje RTV Slovenija, še drugi ansambli ter solisti).

Ratko Čangalović je imel v Sloveniji mnoge glasbenike iskreno rad, jih cenil in spoštoval, poznal je vse pevce v Mariborski in Ljubljanski operi, veliko je sodeloval z glasbenim vodstvom obeh oper, prav tako z Darkom Brlekom kot direktorjem Festivala Ljubljana. Veliko je prispeval k popularizaciji Gostićevih dnevov, prav tako  k programu Slovenskega doma v Zagrebu, dajal pedagoške in interpretativne nasvete tudi mimo javno objavljenih kritik; čisto osebno, prijateljsko, saj je zelo rad debatiral, soočal mnenja vsakega solista posebej v pogovoru na štiri oči, postavil pred ogledalo njihove zlasti operne izvedbe, za katere je imel vselej izdelano kritiško mnenje. Izkušenj je imel zelo veliko.

Od tu je veliko anekdot, med drugimi je rad povedal o svojem srečanju s tedanjim slovenskim predsednikom Milanom Kučanom na nekem koncertu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Čangalović je odšel po dva kozarca vina, a opazil, da nista enako polna. Večjega ali bolj polnega je takoj ponudil Kučanu, s katerim sta se sicer že poznala, manjšega pa sebi, a je Kučan to Čangalovićevo izbiro zavrnil z besedami:“Velik človek velika čaša, mali človek mala čaša!”

Na Delu je imel več prijateljev in sodelavcev, še posebej rad je imel žal že pokojnega urednika, kritika in publicista ter pesnika Petra Kolška, s katerim se je ob obisku Ljubljane redno srečeval. Ob njegovi smrti pa je napisal občuten nekrolog.

Z Ratkom Čangalovićem smo bili večkrat v daljši družbi, ne le skupaj na kulturnih dogodkih. Zlasti rad je prihajal v Ljubljano, od koder smo potem odhajali na Kras, še posebej k Cirilu Černetu v Tomaj po teran in domač pršut. Vedno je kupil enega, in to najboljšega, kar je sam zelo rad preverjal z dolgo kostno iglo, podobno seveda teran direktno iz soda in buteljke domačega belega, Cirilove kraške malvazije. Nekaj posebnega pa je bila njegova želja po rutici v žganju in domačem brinjevcu. Potem smo odšli še na joto v bližnjo tomajsko gostilno. Cirila Černeta je najbolj dražil z vprašanjem, če ve, kdo je reški župan in od kod je po poreklu doma. To je bil kajpada slavni Vojko Obersnel, Slovenec iz Tomaja, Černetov sosed. Obersnel je bil župan kar šest mandatov, od leta 2001 do danes.

Slovenijo in Slovence je Ratko imel zelo rad, dajali so mu smisel in potrditev odmevnosti in koristnosti svojega mednarodnega kulturnega, še posebej publicističnega in kritiškega, pa tudi pedagoškega, glasbeno vzgojnega delovanja.
Na pripombe ali predstavitve, češ da je brat Miroslava Čangalovića, je vedno hudomušno odgovarjal: “On je moj brat!”

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: