Koncert Vlada Kreslina s svojim ansamblom Mali bogovi na Kongresnem trgu v okviru 68. Ljubljana Festivala je spričo omejitev števila udeležev v parterju (do 500) tako najbolj segel in odmeval med ljudmi za ograjo ali tik parterja, pa še na koncu proti Uršulinski cerkvi, tako da je množica obiskovacev tam lahko sorazmerno dobro spremljala koncert, predvsem pa je bila pri petju njegovih pesmi glasnejša.
Vlado Kreslin sinoči na Kongresnem trgu, fotografije Marijan Zlobec
Nasploh so ukrepi NIJZ v več smislih paradoksalni; medtem ko smo bili mi v parterju v razkošni medsebojni oddaljenosti dveh metrov, je bila za ograjo gneča velika, ljudje nagrmadeni eden čez drugega in tik drug ob drugem. A Festival Ljubljana kot organizator zanje ne odgovarja, ampak vzame tveganje okužbe s koronavirusom vsak zase ali nase. Mask ni nosil nihče ali skoraj nihče.
Vlado Kreslin se mi je tokrat zdel bolj lirski, osebnoizpoveden, z večjim poudarkom na vsebini petega, se pravi na poeziji, ki je njegov osebnostni profil pesnika, lahko bi rekel literata, kot jih je v svetovnem merilu – obojega skupaj – manj, kot bi morda pričakovali.
A spet sem v dilemi, ali naj mu priznam tiho in nerazumljivo petje vsaj na začetkih nekaterih pesmi, ali pa naj ga kritiziram. Menim, da je artikulacija bistvena, če pomisim, da v operi ni arije, kjer ne bi bil poudarek na vsakem zlogu ali celo vokalu, kot so svoje arije pisali skladatelji, ki so bili hkrati veliki lingvisti, kot na primer Verdi, kaj šele dramatik Wagner, avtor besedil vseh svojih oper.
Kreslin je tu malo premalo samokritičen, lahko bi rekel, da poje nazalno in daje vtis rahle “lenosti”, čeprav se v nadaljevanju pesmi vedno izmaže, a rabim nekaj časa, da me pritegne. Tu so velike razlike med njegovimi nastopi (pa tudi drugih v tem žanru) in koncertnimi ali opernimi pevci, Bolje bi bilo, da se tudi tovrstni koncerti dvignejo na nivo splošne razumljivosti in s tem prepoznanja, kot smo videli sinoči pa še množičnega pevskega sodelovanja občinstva.
Zakaj se je Vlado Kreslin odločil za svoje “zimzelene melodije”, skupaj s prepoznavnimi glasbeniki, člani Malih bogov, je bolj vprašanje letošnjih razmer, ki ne dovoljujejo kakšnega bolj množičnega sodelovanja na odru, čeprav je bil odprt in pretočen, a v bistvu je koncert izpadel kot antologija že doseženega.
Zase bi rekel, da se mi zdi njegova skladba Od višine se zvrti še vedno najboljša; ima vse; tekst in melodijo, vsebino, ki pomeni slovo od mladosti in je s tem blizu vsaj nekaj aktualnim generacijam, nostalgično pa tudi starejšim. Problem je, da je glasbo napisal Aleš Klinar.
Nekaj posebnega je Prešernova O, Vrba, srečna draga vas domača, ki jo razumem kot prefinjen, subtilen nagovor prešernovske emocije, domačijstva, spoštovanja domovine, a hkrati zavedanja krhkosti življenja.
Tista črna kitara je prav tako antološka, po svoje “zgodovinska”, domačijsko prekmurska, pa še romska; govori o očetu, ki je s prvo svojo plačo kupil črno kitaro.
Gospod, tisto kitaro še imate,
Gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.
Tu je nekaj ironije, ki je prepoznavna v melodičnih akcentih, spremembi ritma in intervalnih skokih.
Če bi midva se kdaj srečala se kaže prav tako kot polna emotivnih verzov, morda pa je v melodiji nekoliko manj inventivna. Podobno Preko Mure, preko Drave, v kateri se Kreslin uveljavi kot lokalno obarvani, a hkrati s presežnimi sodobnimi momenti (z diplomami in otroki).
Še je čas je bila bolj na začetku koncerta nekako bolj povezana s covidom 19 (Vrata odpiram le še tistim, ki prinašajo mi sveža jajca in odnašajo smeti). Vse se da je prav tako Kreslinova uspešnica, s svojim ponavljajočim in skorajda skandirajočim zlogotvorjem:Dá, dá, dá, dá, dá, dá, dá, dá, dá! Dá, dá, dá, dá, dá, dá, dá, dá, dá!
Med vrhunci Kreslinovega koncerta ob spremljavi ansambla Mali bogovi je bila prav gotovo izjemna, po vsebini in spevnosti ter prepoznavni melodiji Dan neskončnih sanj (druga najboljša v vsem njegovem interpretativnem opusu, ki pa glasbeno spet ni avtorsko njegova, ampak je glasbo napisal Aleš Strajnar, besedilo pa Dušan Velkaverh, bil pa je Kreslin izvajalec na Slovenski popevki in se je pesem nekako ponjegovila).
V Kreslinovih verzih, emociji in uglasbitvah preveva elementarnost in iskrenost čustvovanja ter odkrite izpovedi (ljubezni), zato je tako priljubljen; ljudje po svoje čutijo podobno, a sami tega ne znajo izraziti.
Med “ljubljanskimi temami” je bila Je v Šiški še kaj odprtega ?; rahlo ironična in žurerska.
Nemogoče je pripraviti in izvesti Kreslinov koncert mimo slavne Padajo, padajo, srca in križi, mladi fantje na Soči, Nadiži ali pa Reka.
Koncert se je končal, tako kot se je začel, s posnetki po zvočnikih, na koncu še Beltinške bande, kakeka popularnejšega, aranžerskega dodatka pa ni bilo.
Marijan Zlobec