Na 68. Ljubljana Festival je prišla gostujoča gledališka predstava Evripidove Alkestide v izvedbi dubrovniškega Gledališča Marina Držića v režiji Livije Pandur.
Katarina Stegnar in Igor Kovač, vse fotografije Marijan Zlobec
Če bi rekel, da je to velik dramski tekst, bi pretiraval, a spet ni tako skromen, da osrednje teme ženskega žrtvovanja za moškega v obliki lastne smrti, da mož z otrokoma preživi, ni v nekem smislu večna, torej tudi sodobna tema. Seveda ostaja vprašanje, ali se to v konkretnem življenju lahko zgodi ali ne, bolj fiktivno, a v vojnih razmerah lahko kar pogosto. (Sam poznam primer avberskega župnika Virgila Ščeka, ki se je postavil pred puške italijanskih fašistov; ti so pred cerkvijo hoteli streljati nedolžne ljudi, tudi otroke, ker partizanov niso hoteli izdati, in jim je dejal; “Najprej boste morali ustreliti mene,” pa so se potem prestrašili).
Nema prisotnost Alkestide
Predstava Evripidove Alkestide je sodobna bolj po “štimungi”, lahko bi rekel dokaj opazni malomeščanski drži okolice, najbolj pa Admetove matere, ki na sinove očitke reagira zelo jezno, užaljeno in egoistično. Ona za nevesto in sina ne bi dala življenja, da bi ohranila njun zakon in družino. Očitek sina, da bi se ona lahko žrtvovala, je prav tako po svoje perverzen, ker je življenje eno samo in ga je treba živeti pokončno in svobodno do konca; ne pa ga dajati nekomu drugemu.
Admetova mati
Alkestida je v nekem smislu že izpolnjena; imela je moža in dva otroka, s tem pa je dosegla biološki in življenjski cilj; lepoto življenja in njegovo konsumacijo.
Heraklej in Alkestida
Če bi rekel, da v predstavi gledamo nekakšno Alkestidino posmrtno srečanje s sorodniki in povabljenci na spominsko slovesnost, tako da ona vse spremlja, opazuje, sliši, kako jo “opravljajo”, oni pa je ne vidijo in so vseskozi malenkostni, da ne rečem zlobni še po tragičnem dogodku, potem je sodobnost “prava”.
Opravljanje je bistvo “žalujočih ostalih”
Alkestidino spoznanje, če tako lahko opredelim prizor, ki ga na koncu odigra na mizi, s korakanjem in praznjenjem kozarcev v ustih in zlivanjem črnega vina po glavi, je bolj kot ne žalost(no). A vse to vendarle ostaja na odprti, ne izgovorjeni ravni. Ta možni odgovor je režiserka Livija Pandur zelo inteligentno umaknila iz izpovedne jasnosti in ga položila v dve peti pesmi; najprej slovensko ljudsko Kaj ti je deklica, da si tak žalostna in zatem še v Alkestidino pesem o smrti, ki jo je bila za to predstavo napisala pesnica, dramatičarka, avtorica priredbe, prevajalka drame in dramaturginja predstave Lada Kaštelan, uglasbil pa Duo Silence in naredi močan vtis.
Kaj ti je deklica, da si tak žalostna
Livija Pandur je v predstavi uporabila počasen tempo, malo dinamike in še manj dramatičnosti, tako da je vrhunec le spopad med materjo in sinom, s čimer bi bil približek sodobnosti s tem najbolj izpostavljen, večplasten in gledan iz različnih perspektiv, ki pa so vse razumljive, resnične in celo etične.
Spopad med materjo in sinom Admetom
Počasni tempo in v bistvu zelo skromna scenografija enega interierja, če ne celo kar ambientalne kocke, z le nekaj stoli ter zatem mizo in runom, pritrjenim na zid, kot nekakšen element smrti ali sobe s “pogrebci”, kot jo je izoblikoval Sven Jonke (Numen), potrebuje vsaj še el element, – ob dejstvu, da je kostumografija Danice Dedijer sodobna ali moderna,- to je glasbo.
Alkestida z vinom
Duo Silence, ki ga sestavljata skladatelja Boris Benko in Primož Hladnik, je za to predstavo napisal in realiziral glasbo s povsem avtorskim pogledom na dramsko snov. Njuna glasba je moderna, počasna, ponavljajoča se, bolj ritualna in umirjena, a hkrati z neko kot napovedujočo poanto; kot da bi šele z zvokom lahko vstopili v gledališki svet in v sam tekstovni del. Glasba je, bi lahko rekel, prvotna ali primarna, brez nje bi taka predstava Alkestide propadla.
Herakleju nič ne uide
Zanimivih je nekaj podrobnosti, ki se pokažejo v samem tekstu, to je omemba tako Medeje z obema otrokoma, (kaj se z njima potem zgodi, tekst ne pove), kot Odiseja, ki ga ob vrnitvi domov nihče ne prepozna, razen psa Argosa, ki od sreče umre.
Vest in podzavest
Vprašanja ženske svobode odločanja, samote, odločitve o smrti, ko s samožrtvovanjem podari življenje svojemu možu, skoraj ves čas nema prisotnost slovenske igralke Katarine Stegnar, ne doseže moči grške tragedije, ker se z dramaturško obdelavo tekst skrči in odpre le okrog življenja in smrti, a na dialoško kratki, besedilno bolj skromni podlagi. Za igralce to ni težka predstava, prej bi rekel, da zelo lahka, morda celo prelahka.
Mir ali še enkrat v smrti
Stegnar je ekspresivna in močna, a ne vemo, kaj zmaga; paradoks je v njeni mrtvosti in s tem interventni nezmožnosti. Drugi paradoks pa je, da je kljub svojemu molku, v predstavi odločilna. Interpretativno in govorno močna sta še Admet v interpretaciji Igorja Kovača in Admetova mati z Glorijo Šoletić. Heraklej Zdeslava Čotića je kot premikalec in prinašalec stolic bolj ali manj nepomembna “priča” dramskega dogajanja, med gosti pa so bolj ali manj odrsko iznajdljivi Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan in Bojan Beribaka, ( a mislim, da vseh ni bilo na odru, so pa omenjeni v gledališkem listu).
Vrhunec napetosti
Aplavz za nastopajoče
Marijan Zlobec