Pisatelj Boris Pahor danes praznuje 107. rojstni dan


Še na mnoga leta je običajna čestitka človeku ob njegovem rojstnem dnevu. Kaj naj rečemo in voščimo akademiku, pisatelju in publicistu, modrecu Borisu Pahorju, ki danes praznuje 107. rojstni dan ? Kajpada isto: “Še na mnoga leta!”, kajti Slovenci vas potrebujemo morda še bolj, kot kdajkoli doslej.

pahor-img_7182.jpg

Boris Pahor v Dutovljah, foto Marijan Zlobec

Svoboda, pravica in resnica so tri najpomembnejša življenjska vodila svetovno znanega slovenskega kandidata za Nobelovo nagrado za književnost. Ta vodila so nekako nadomestila nekdanja: mati, domovina, Bog. Vodila so bolj občečloveška in segajo v vse pore civilizacij, zunaj politike, meja, ozemelj, držav, ampak zgolj v človekovo bistvo. Hkrati pa so morda najtežje dosegliva, še posebej po tem, kot se marsikaj kaže v slovenskem svetu in naši državi, kjer je vse manj tako svobode, kot pravice in resnice.

spomenik-7-img_7400.jpg

Boris Pahor ob spomeniku Edvardu Kocbeku v Tivoliju, foto Marijan Zlobec

Na vprašanje, od kod pri 107. letih črpa življenjsko moč, je Pahor odgovoril: “Najbolj sem jo podedoval po očetu, ki je bil precej krepak človek. Moja mama, ki je živela približno 80 let, je bila tudi precej aktivna. Drugo je moje prepričanje, da moram, ker sem se rešil taborišča, pričevati o resnici. Moja trma, da moram o nacizmu pripovedovati čimbolje in čimbolj objektivno, se je rodila v knjigi Nekropola.”

Boris Pahor je bil pred kratkim v Trstu odlikovan z najvišjim tako italijanskim kot slovenskim odlikovanjem. V prostorih prefekture sta mu odlikovanji izročila tako italijanski predsednik Mattarella kot slovenski Pahor. Pisatelj je bil kot otrok 13. julija 1920 priča fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu, ki ga je Italija ob letošnji stoti obletnici v zgodovino temno zapisanega tragičnega dogodka za vso nacionalno skupnost na Tržaškem, vrnila slovenski skupnosti v trajno last in uporabo.

pahor-3-img_8126.jpg

Boris Pahor v Fužinskem gradu, foto Marijan Zlobec

Slovenski predsednik Borut Pahor je pisatelju ob tem vročil red za izredne zasluge za življenjski prispevek k razumevanju in povezovanju narodov Evrope in za nepopustljivo zavzemanje za slovenstvo in demokracijo. Italijanski predsednik Sergio Mattarella pa je Borisu Pahorju vročil odlikovanje vitez velikega križa, red za zasluge Italijanske republike.

EczRrpBXYAENtX8

Vročitev odlikovanj v Trstu, foto Twitter

Boris Pahor je že pred tem prejel najvišja odlikovanja v Franciji in Avstriji, kjer je dočakal prevode cele vrste svojih literarnih del.

boris-pahor-grmada-v-pristanu-slika-17993203

Grmada v pristanu

Njegova zadnja knjiga je italijanski prevod romana Grmada v pristanu, pripravlja pa že novo slovensko knjigo. Pahor je kajpada najstarejši pisatelj na svetu in splošni človeški fenomen ustvarjalnosti v poznem obdobju, – največ svojih knjig je izdal po devetdesetem letu – kar vzbuja vse večjo pozornost tudi v nekulturnih, ampak čisto medicinskih in antropoloških krogih.

boris-9-img_7046

Boris Pahor na SAZU, foto Marijan Zlobec

Pahorjeva najboljša ali najbolje napisana knjiga je Nekropola o doživljanju taborišča, najbolj pogumna pa Odisej ob jamboru, ko je že odkrito polemiziral z jugoslovansko politiko in opozoril na pravice o samoodločbi slovenskega naroda. Njegovo življenjsko delo je urejanje, izdajanje, pisanje in širjenje revije Zaliv, pri čemur mu je pomagala žena Rada, sestra ubitega ali padlega narodnega heroja Janka Premrla Vojka. Prav tako mednarodni odmev je imela knjiga, ki so jo skupaj napisali in uredili Edvard Kocbek, Alojz Rebula in Boris Pahor o povojnih pobojih vrnjenih domobrancev. Izredna je tudi njegova knjiga, ki je med bralci manj znana, to je Skarabej v srcu (1970) o Pahorjevem novelističnem doživljanju Afrike. Pahorjev roman je pravzaprav brez določene vsebine in brez določenih osebnosti, zato pa je tembolj izpolnjen s kontemplativnim poglabljanjem v sodobna družbena dogajanja. To je Pahorjeva večna tema od začetnega sodelovanja v Kocbekovi reviji Dejanje leta 1938 dalje; več kot osemdeset let ustvarjalnosti.

unnamed - 2020-08-26T102350.187.jpg

Skarabej v srcu

Boris Pahor je ne le raziskovalec slovenstva, ampak je bolj podrobno opredelil naš narodni značaj. “Nekatere značilne lastnosti slovenstva, kot so prilagodljivost, slabičevstvo, nepokončnost, pretirana emocionalnost itd., pisatelj označuje kot pomanjkanje moškosti, kot žensko zatekanje k varuštvu in zaščiti, ki da ima svoj izvor nekje v daljni zgodovini, in ta stara travma nam preprečuje tudi danes prerod v smislu karakterne habilitacije. Skozi vso to zgodovino so se pojavljali samo posamezni sunki bojevitosti in možnosti, na primer Primož Trubar, kmečki upori in zlasti NOB, ki so predirali zaščitno streho, toda po zadnji vojni se je naš človek spet moral ukloniti ter se umakniti na položaj servilnega služenja oblastnikom. Slovenska narava je torej v svojem prvotnem bistvu še do danes ostala neizživeta, ker ni uresničila samo sebe v neki vseobvladujoči zavesti nacionalne skupnosti in nacionalnega ponosa. Pisatelj odločno odklanja vsake vrste diktaturo, pa četudi se skriva pod plaščem socializma in napredka in s tega svojega vidika zavrača vsak absolutizem mogočnikov, tudi majhnih mogočnikov, ki imajo monopol nad ekonomskimi, političnimi in kulturnimi gibanji v kakšni nacionalni skupnosti. Vprašanje nacionalne samobitnosti in nacionalnega ponosa je pri Pahorju prvenstvena zahteva našega časa, a navzlic temu se pisatelj ograjuje od šovinizma, temveč nekako v smislu kozmopolitskega levičarstva daje živeti vsem svetovom, tako v notranjih kot mednarodnih političnih razmerjih, in se tako približuje Trubarjevi širini in njegovemu racionalizmu ter znani Prešernovi tezi o razumevajočemu mednarodnemu mejaštvu,” je med drugim o Skarabeju v srcu v Sodobnosti kera 1971 zapisal kritik Jože Šifrer.

boris-pahor-vec-knjig-slika-6361824.jpg

Odisej ob jamboru

Pahorjevo gledanje na slovensko vprašanje je bilo ves čas javnega publicističnega delovanja “skeptično in tudi ni brez ogorčenja in neke travmatične bolečine, na drugi strani pa se nad vsem tem dvigajo svetle točke kot možnost za rešitev. Med temi točkami je na prvem mestu treba omeniti zavest nacionalno-etnične eksistence v psihološkem smislu in v teh prebujenih razmerah bi bilo dovolj prostora za velika intimna doživetja, ki so stvar literature in se do sedaj pri nas še niso mogla v polni meri izraziti.”

pahor-20-img_5087

Boris Pahor v knjigarni Konzorcij, foto Marijan Zlobec

No, to je bilo v času, ko so šele začeli nastajati ali celo bili na vidiku najboljši romani Vitomila Zupana in Lojzeta Kovačiča (ter še cele vrste drugih pisateljev) in še predno je v literarni svet stopil Drago Jančar. Začetek slovenskega osamosvajanja vsekakor pomenijo že leta okrog Praške pomladi, zasedbe Filozofske fakultete, vsa publicistika, kot Tribuna, Problemi… in vlade Staneta Kavčiča, torej ob koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, ko je na primer Delo imelo pod urednikom Mitjo Gorjupom najbolj široko paleto tem, polemik in odprtih tribun in skokovito doseglo najvišjo naklado (do 100 tisoč in Sobotna priloga do 120 tisoč izvodov). “Svinčena sedemdeseta leta” so bila veliko naprednejša in kulturnejša od primitivnega in žaljivega twitteraštva v sodobnem svetu.

Screen-shot-2013-09-04-at-10.43.57-AM-300x465.png

Edvard Kocbek Pričevalec našega časa

Pahor je sicer ob izidu knjižice Edvard Kocbek Pričevalec našega časa doživel blokado in prepoved vstopa v Jugoslavijo za določen čas, a tema, o kateri so trije avtorji spregovorili, je več kot očitno z vso močno segajoča še v naš čas, čeprav je knjiga izšla že leta 1976. Takrat je bila tema odkrivateljska; priznanje resnice, danes pa je vse bolj uporabljena v politične, da ne rečem politikantske namene. Še posebej, ker vstopajo v javni prostor najmlajše generacije, rojene že v novi slovenski državi ter občutijo svet politike kot osebno opredelitev za partizane ali domobrance, za komuniste ali za cerkvene ljudi, skratka najbolj ali najpoprej ideološko – zgodovinsko.

9789612318987_500.jpg

Knjiga o Radi

Boris Pahor vse to spremlja zelo kritično, polemično, napada centralno Slovenijo, še posebej pa seveda njen odnos do manjšine v zamejstvu. Njegova večna napadalna ali kritična drža opozarja, da se propad slovenskega naroda začenja na obrobju, kjer ta narodni osebek enakovredno in enakopravno živi, deluje in ustvarja na vseh področji, tako kot večinski narod (Italija, Avstrija, Madžarska). Te enakopravnosti ali enakovrednosti Boris Pahor v Italiji ne vidi, ne glede na lastni literarni uspeh in prepoznavnost.

Boris Pahor danes ne bo prišel v Ljubljano, da bi praznovali skupaj, zato pa mu osebno pošiljam pozdrave z  najboljšimi željami v Trst.

Marijan Zlobec


En odgovor na “Pisatelj Boris Pahor danes praznuje 107. rojstni dan”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: