Partizani dr. Jožeta Pirjevca niso odgovor na nobeno knjigo, ampak le na zgodovino


Čim je knjiga Partizani dr. Jožeta Pirjevca izšla, se je usul plaz razno raznih zapisov, lahko bi rekel “delitvene narave”, s čimer je avtor nehote pristal na eni strani, seveda partizanski, celo komunistični, čeprav iz knjige tega avtorjevega prokomunizma ni videti. Sam bi rekel, da se je dr. Pirjevec bolj človeško odprl in je zlasti zločinsko naravo vseh vpletenih v vojno in na vseh straneh prikazal kolikor se da “uravnoteženo”, kar je sicer grd izraz, če pomislim, da je nasilna smrt enako trpeča ne glede na “stran”, še posebej pa, ker je v vsakršni vojni prva ali zadnja smrt preveč.

9789612824105.jpeg

Jože Pirjevec – Partizani

Nekateri kritiki so z dr. Pirjevcem pripravljeni iti naravnost v vojno, kot da se da kaj popraviti za nazaj. Ko prebiram posamezne teme, opazim, da je avtor premil, še posebej do Cerkve in njene neskončne želje po ohranitvi totalne oblasti za vsako ceno. Dovolj je, če vzporedno pomislimo na številne govore naših (nekaterih) politikov o žrtvah vseh treh totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma, nihče pa ne omenja Vatikana ali Svetega sedeža ali Cerkve kot četrtega totalitarizma, ki je trosil na tisoče blagoslovov, še posebej, ko so žrtve še smele poljubiti križ, predno so dobile kroglo v glavo ali bile obešene, ali pa so imele same vojaške enote, in to v mnogih državah, ne le v Sloveniji, in kjer v “imenu Kristusovih ran, naj pade partizan.”

V Pirjevčevi knjigi prevajalec in komentator papeževe enciklike O nevarnosti brezbožnega komunizma že iz leta 1937 – dr. Aleš Ušeničnik – ni niti omenjen, kaj šele postavljen v kontekst celotnega vedenja slovenske Cerkve ves čas, do klavrno strahopetnega pobega škofa dr. Alojzija Rožmana iz domovine, kar je povzročilo množični beg civilnega prebivalstva, kot bi dejal kardinal dr. Franc Rode na Brezjah:“Ovce gredo za svojim pastirjem!”

Pirjevec namreč niti ne predstavlja pisem IO OF škofu Rožmanu in vabil na pogovore o skupnem odporu proti okupatorju, niti ne Kocbekovih osebnih pisem škofu, niti ne njegove Velikonočne poslanice katoličanov v Osvobodilni fronti, 1942  – z vsemi očitki škofu, niti ne osvetli bistvenega možnega preobrata, ki pa se ni zgodil, to je poziv v obliki letaka Zaslepljenim Slovencem 31. julija 1943 Josipa Vidmarja kot predsednika IO OF in Borisa Kidriča kot tajnika. Pismo je namenjeno belogardistom, naj sprevidijo, da bo Italija kmalu kapitulirala in da je “prišel čas zadnjega napora slovenskih domoljubnih sil, čas splošne mobilizacije na Slovenskem. Ne zamudite tega poslednjega trenutka in dokažite, da ste vendarle sinovi slovenskih mater! Vaši voditelji so iz vas naredili zaveznike Italijanov in Nemcev. Zdaj, ko je Italija pred kapitulacijo, vas bodo naredili za zaveznike Nemčije, ki stoji tik pred poginom. Z njo bi poginili tudi vi. Prestop v naše vrste je za Vas edini izhod…Zakaj mi nočemo državljanske vojne, nočemo, da bi tekla slovenska kri…”

Začuda dr. Pirjevec niti partizanskih dokumentov ni preštudiral in jih postavil v kontekst časa in dogajanja. Kidrič je bil gotovo večji vizionar, a je kljub vodstvu partizanskega gibanja ostal bolj osamljen, kot bi glede na vojaško okupacijo tujih okupatorjev že glede na naravni odpor ljudi pred nasiljem ostal v bistvu bolj osamljen, kot bi v neki reflektirani družbi smel biti.

Kaj se v tem smislu dogaja danes, tako s kontrarevolucijo domobrancev in Cerkve ter z njihovim poizkusom predrugačenja zgodovine, s postavljanjem partizanov in komunistov na čelo svetovnega zločinstva (večji zločinci so bili menda le še ustaši, pa nekateri četniki), kažejo številne reakcije, nastopi, dokumentarno selekcionirana in dejstvom prikrojena publicistika, kot še bolj javni nastopi, še posebej ljudi v političnem in cerkvenem vodstvu.

Če citiram zadnjo izjavo kardinala Rodeta, da spravna slovesnost na Rogu 8. julija 1990, ko sta si segla v roke Milan Kučan in nadškof dr. Alojzij Šuštar, ni bila sprava, ampak je bila to šele letošnja slovesnost, ko sta si segla v roke predsednik vlade Janez Janša in predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, potem je jasno, kakšno politikantstvo prevladuje v današnji Sloveniji. Oba nekdaj največja komunistična povzpetnika v svoji, po vojni rojeni generaciji, torej že po starosti nimata koga predstavljati, dokazujeta le to, da se je en prebarvani komunist “spravil” s prebarvanim komunistom, kar pa je zgodovinska groteska na kvadrat. Še večja pa, ker se akterji jemljejo resno.

O kardinalu dr. Francu Rodetu pa bo treba itak napisati pravo biografsko knjigo, pa ne zato, ker ga  omenja publicist Frederic Martel v svoji knjigi Sodoma. Moč in škandal v Vatikanu. Knjigo sem slučajno odkril na letališču v Madridu na poti v Mehiko decembra lani, jo kupil in odnesel s seboj; in jo spričo grozljivosti spolnih škandalov med škofi, nadškofi in kardinali, celo enim papežem, težko berem, ker ne moreš verjeti, da je ravno Cerkev tako zelo moralno pokvarjena. (Povedano v oklepaju, ker se dr. Jože Pirjevec odnosa Cerkve do okupatorjev ne loteva dovolj široko, kaj šele obtožujoče. Za začetek bi zadoščalo, če bi opozoril in povzel ugotovitve patra Kazimirja Zakrajška v svoji že leta 1942 v Washingtonu izšli slovenski knjigi Ko smo šli v morje bridkosti).

Partizani je do neke mere velika knjiga, ni pa še dovolj velika ali največja. Mislim, da bi moral dr. Pirjevec s knjigo nadaljevati, še širiti, sprejemati novo ali staro neznano literaturo, bolj identificirati okupatorske enote na naših tleh, tako italijanske kot nemške oziroma avstrijske ter madžarske. Nekateri podatki o številu italijanskih vojakov (zapisana je okroglo 130.000, kar naj bi bilo največ sploh) so preveč ohlapni, prav tako glede števila partizanov (30.000)…

Ko začneš brati neko zgodovinsko knjigo, najprej pogledaš literaturo in zatem imensko kazalo. Če kakega človeka v njej ne najdeš, pa se ti glede na druge vire zdi pomemben, je že znamenje, da nekaj manjka. Če potem vzameš v precep koga, ki ga bolje poznaš in pričakuješ, kaj boš izvedel novega, pa tega ni, se spet pojavi dvom. Če vidiš zgolj pričevalce z ene strani, je lahko dvom še večji ali hujši.

Problem je vedno v ljudeh, ne v zgodovini. Ona bo zase že “preživela”. V nekem smislu je kot narava: ona bo večna, tudi ko ljudi ne bo več. Če se lotiš knjige o partizanih – pojem avtor razloži in sega v Napoleonov čas – se moraš avtomatično raziskovalno spopasti najmanj z evropsko zgodovino, potem vsejugoslovajsko, pa še celotne druge svetovne vojne s konkretnimi dogajanji, pa ne le v povezavi z nami.

V tem kontekstu je Pirjevčeva panorama evropska in vsejugoslovanska, porazdeljena po republikah, bi lahko rekel. Morda je vredno omeniti tu le epizodo s slavnim Milovanom Đilasom in njegovim revolucionarnim obnašanjem v Črni gori, kjer je njegovo osebno neuboganje direktiv Tita, ki je dovolil le manjše sabotaže in gverilske akcije – že julija 1941 sprožil “splošno in kaotično vstajo…”, ki je sicer povzročila več kot 1000 ubitih ali ranjenih Italijanov, posledično pa izzvala protiofenzivo, s 5000 mrtvimi in 7000 ranjenimi, ko so se italijanskim vojakom pridružili še muslimani in Albanci s strahotnim nasiljem. Đilas je še pravočasno zbežal. Namesto da bi ga Tito, tedaj še v Beogradu, kaznoval, ker je kršil sklep beograjskega nočnega sestanka in še posebej osebnega svarila Đilasu, česa ne sme še početi, je po vojni dočakal najbolj pamfletistični napad nanj v knjigi Novi razred.

Avtor Partizanov je bil v mnogih evropskih arhivih in je potemtakem dobil verodostojne podatke in gradiva o širšem dogajanju, tako da v knjigi ni tako malo  političnih ali vojaških oseb, ki jih iz drugih knjig ne poznamo, vsaj ne v našem kontekstu. K temu je treba dodati še mednarodno literaturo, zlasti nekaterih mlajših zgodovinarjev, na primer v Italiji, ki si že “upajo” pisati tudi o Italiji kot okupatorski kraljevini z izrazitimi neokolonialnimi načrti. Italija se zgodovinopisno zelo počasi prebuja, Avstrija zavestno spi, Nemčija pa še ne ve, kako bi se zgodovinopisno “opredelila”, ker preprosto ne najde niti enega opravičila za vse, kar so nacisti počeli (na naših tleh). Anglija pa je tako hinavska, da od nje prave resnice nikoli ne bomo izvedeli, še posebej ne o lastni odgovornosti do vrnitve  domobrancev ali pa do načrtov za razdelitev ter seveda okupacijo naših (jugoslovanskih) ozemelj, ko bodo nacisti poraženi, kar so seveda vedeli že veliko pred domobransko prisego 20. aprila 1944 v Ljubljani.

V Sloveniji od leta 1991 lahko izhajajo vsakršna pričevanja, razprave, spomini, polemike, dokumenti, knjige… Tragedija je, da se v njih “koljemo med sabo”, pravi krivci, ki so povzročili morijo druge svetovne vojne, pa so strahopetno tiho. V tem smislu bi od Pirjevca pričakoval vsaj nekaj strani opisa položaja zgodovinskih strok v posameznih državah glede njihovih obravnav in pogledov nase kot okupatorje drugih suverenih držav. Sam ne verjamem, da bom dočakal knjigo avstrijskih zgodovinarjev o tem, kako so avstrijski nacisti okupirali Štajersko in Gorenjsko in kakšne zločine so na okupiranem ozemlju počenjali. Zakaj mi lahko vemo za vsakega člana partizanskih brigad, pa tudi domobranskih enot ?Ne nazadnje si Avstrijci ne upajo povedati niti tega, kakšne so bile resnične okoliščine okrog Mozartove smrti in zakaj ni smel biti pokopan.

Dr. Jože Pirjevec se sam opredeljuje za propartizana, kar pa je dokončno postal šele po osamosvojitvi leta 1991 in po močnejšem nastopanju prodomobranskih zagovornikov nekdanje kolaboracije. Ta linija postaja sicer vse močnejša, da ne rečem agresivna, in išče v nekdanjih medvojnih in povojnih dogajanjih vire in potrditev smisla ter s tem pravilnosti svojih nastopov.

Avtor Partizanov ima, bi rekel žal, nekaj zavor ali pomislekov glede uporabe literature, ki bi mu zlahka pomagala pri nekaterih posameznih problemih ali opisih, pri razumevanju še kakšnega detajla, ki pa je bil vsekakor pomembnejši od zamolčanja v njegovi knjigi. Na primer že omenjeni poziv belogardistom Josipa Vidmarja in Borisa Kidriča 31. julija 1943 pred bližnjo kapitulacijo Italije. To je bilo ključnega pomena, ko je namesto skupnega boja nastopila še hujša razklanost. Seveda če pogledam Pirjevčevo uporabljeno literaturo in opazim, da je upošteval le prvih sedem knjig Dokumentov organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, omenjeni dokumenti pa so v naslednji, osmi, doslej pa je skupaj izšlo že dvanajst knjig, je jasno, da nekaj manjka.

Že v knjigi Tito in tovariši je Pirjevec zanemaril emigrantsko literaturo, še posebej triletni časopisni feljton v Argentini, v katerem je dr. Tine Debeljak pisal svoj pogled na Titovo biografijo, gledano z drugačne perspektive in drugačnega mednarodnega okolja. Podobno je na primer z medvojnimi ali povojnimi zapisi nekdanjega političnega emigranta dr. Petra Urbanca, pa Cirila Žebota, Franca Jeze, Mirka Javornika, ustreljenega Narteja Velikonje, iz Slovenije že leta 1942 pobeglega dr. Rude Jurčeca…Jasno je, da dober znanstvenik tega ne sme spregledati, ne glede, da mu vse to “smrdi”.

O nacistični okupaciji Gorenjske in Štajerske je kljub dejstvu, da je avtor pater frančiškan Kazimir Zakrajšek precejšen del zbranega gradiva spričo konkretnih imen med potovanjem iz Slovenije v Italijo uničil, s svojo knjigo Ko smo šli v morje strahote za prva dva meseca okupacije – april in maj 1941 – nepogrešljiv, a ga ne upošteva, kaj šele citira nihče.

Če ne poznaš knjige Janeza A. Arneža SLS Slovenska ljudska stranka 1941 – 1945, in v njej še posebej poglavja od komunistične revolucije prek Narodnega odbora za Slovenijo do bega domobrancev na Koroško in vsega dogajanja – še posebej nenehnega angleškega laganja vodstvu SLS, da njihove ljudi pošiljajo v Italijo, kjer se bodo urili za vojaško vrnitev v Slovenijo (in so tako dodatno mobilizirali še kakih 150 mladcev), po drugi strani pa naivnosti, da niso znali na terenu preveriti, kam v resnici gredo transporti, v nekem smislu dopuščaš vse te sedanje “indijanarice”, ki se kotijo in redijo ter zavzemajo prostor nekritičnega tako mišljenja kot delovanja (v Sloveniji).

Pirjevec omenja problem, kaj so jugoslovanski komunisti vedeli o še predvojnem dogajanju v Sovjetski zvezi, in kaj so v razmerah okupacije tolerirali oziroma se odločili (Tito), da bodo šli po svoje in Stalina ne bodo ubogali. To je velika drama, ki je v knjigo Partizani vključena, čeprav je tema še širša in bi zahtevala posebno knjigo. Tu je na primer problem Miroslava Krleže in njegovega poznavanja razmer v SZ ter odločitve, da ne gre v partizane, kar mu je Tito zameril, potem pa njegove pomisleke (tudi glede žene Srbkinje, ki bi jo, če bi ostala v Zagrebu, ustaši zaklali, če bi sam odšel v partizane), sprejel. Pirjevec sicer Krleže v tej knjigi ne omenja. Avtor opazuje ravnanje jugoslovanskih komunistov glede na situacijo konkretne nacistične okupacije ter pojava četništva in ustaštva na eni strani ter odnosa do Kominterne na drugi.

V Pirjevčevi knjigi manjka še precej literature. Preprosto povedano; ko o nečem pišeč, moraš vedeti, kaj je bilo, kaj je kdo o tem že pisal, kaj povedal in kako… Pirjevec na primer piše o zborovanju na Pugledu in o Dolomitski izjavi, hkrati pa opaziš v njegovi bibliografii, da mu pri citiranju Edvarda Kocbeka manjka cela vrsta njegovih knjig, še posebej dve knjigi zbranih spisov politične narave iz let med 1941 in 1951. Kocbek je takoj priznal vodilno vlogo komunistov v narodnoosvobodilnem boju in je vedel zakaj: zagovarjal je kaznovanje okupatorjev in njihovih domačih pomagačev ali izdajalcev s smrtjo, a vendarle je vedel, da bodo njegovi kristjani to težko počeli. Njegova “kapitulacija” je v bistvu beg pred “krvavimi rokami”.

Pirjevec omenja Kocbekov poraz oziroma njegove misije v Rimu, ne omenja pa Memoranduma, ki ga je sam napisal o bodočem odnosu med novo (jugoslovansko oblastjo) in Svetim sedežem, kot ga je predlagal Tito takrat na Visu (seveda še Kardelj). Papež Pij XII. in generalni sekretar Kocbeka nista sprejela, ker novo nastajajoča jugoslovanska oblast ni bila zakonita (avgusta 1944) in je kraljeva diplomacija bila izrecno proti njenemu dostopu do svojega papeža Pija XII., a je dokument vseeno v Vatikanu pustil in so ga (verjetno) prebrali.

Pirjevec sorazmerno malo piše o generalu Levu Rupniku, pa tudi o obeh zborovanjih, na Plečnikovem stadionu z zloglasno prisego domobrancev 20. aprila 1944, in zatem zborovanju na Kongresnem trgu s tribunami pred Uršulinsko cerkvijo 30. januarja 1945. Piše, da je bil na stadionu prisoten škof Rožman, v resnici pa ni bil “prisoten”, ampak je sveto mašo sam daroval, kar je bistvena razlika.

Dr. Pirjevec v bibliografiji ne omenja ali citira dokumentov v Vatikanu o različnih peticijah, ki so se nabrale ali nabirale od začetka vojne pa do njenega konca. Te dokumente je v Rimu proučeval dr. Janko Pleterski, jih po svoji presoji zbral in komentiral. Pirjevec tega ne nadgradi, seveda je tu bistveno vprašanje, koliko, kolikokrat in kako je vodstvo Ljubljanske škofije, pa tudi Levantinske (Mariborske) pisalo papežu, protestiralo proti okupatorskim zločinom in zahtevalo njihovo prenehanje. Vsi ti zločini so se namreč dogajali že aprila in maja 1941, še predno je ljubljansko politično vodstvo na čelu z banom Markom Natlečenom obiskalo dučeja v Rimu in on osebno poizkušal priti še do papeža, a zaman.

Vse to se je dogajalo, še predno je počila prva partizanska puška.
Pirjevec je do škofa dr. Gregorija Rožmana v bistvu preveč prizanesljiv. Ne odpira vprašanj, zakaj ni takoj obiskal dela Ljubljanske škofije pod nemško okupacijo in na Gorenjskem konkretno ter osebno protestiral? Zakaj se ni odzval vabilom IO OF na srečanja, zakaj ni odgovarjal na pisma IO OF in pisma Edvarda Kocbeka s konkretnimi očitki, med katerimi je eno pismo z naštetimi vsemi aktivnostmi bele garde; med drugim so iskali ob sedmih zjutraj na njegovem domu neko prekmursko družino, v bistvu pa njega, da bi ga odpeljali (in ubili), a je na srečo že bil v svojem bunkerju na Resljevi cesti? Pirjevec bi se moral bolj radikalno vprašati, po katerem cerkvenem zakonu je lahko kapituliral in zbežal iz svoje škofije ter pustil vernike v popolni negotovosti in je osebno, s svojim pobeglim zgledom, kriv za množični beg civilnega prebivalstva v Avstrijo ? Je vprašal papeža, kaj sme narediti ? Zakaj ni zbežal Alojzije Stepinac v Zagrebu, ampak je ostal s svojimi verniki, potem pa leta 1946 dočakal sodni proces, na katerem je bil sicer obsojen na 16 let prisilnega dela – v resnici je bil pet let zaprt v zaporu Lepoglava?

Pirjevec je spreten pri analizi mednarodnega političnega dogajanja, še posebej ko analizira razlike med ravnanjem komunistov v Jugoslaviji glede na direktive Kominterne in ugotavlja, da so šli komunisti, kot že rečeno, bolj po svoji poti (Kardelj, ki je razmere v Rusiji poznal).

Simpatično je, kako avtor Partizanov omenja nekatere morda manj znane ali v globalnem smislu manj pomembne partizane, ki pa so odločilno vplivali na razvoj partizanskega osvobodilnega gibanja ter odpora proti okupatorju. Taki so nam primer Anton Šibelja Stjenka, Janko Premrl Vojko, Ljubo Šercer, Marija (Mica) Šlander, Ervin Dolgan… S tem hoče povedati, da je bilo partizansko gibanje splošen pojav; reakcija lokalnega značaja na konkretno okupacijo, okupatorje in njihove zločine, neodvisno od svetovnih bojišč.

Pirjevec omenja mnoge poboje vseh vrst in oblik, marsikaj še spregleda (majski domobranski poboj partizanov ali njihovih sodelavcev, med njimi dr. Vita Kraigherja na Turjaku). Kraigherja ne omenja niti pri zasnovi in zgradbi VOS, čeprav omenja nekatera imena, tako v sami zgradbi (Zdenka Kidrič – Marjeta, Franc Ravbar Vitez), kot iz vrst članov in konkretnih dejanj, a je njegov spisek vosovcev še vedno zelo skromen.

V knjigi Partizani bi pričakoval več gradiva o samih partizanskih brigadah, ki najbolj pokažejo veličino NOB in zavedanje ljudi, ne glede na svoja ideološka prepričanja, da je treba okupatorja brez zadržkov vojaško premagati in izgnati. Monografij o teh brigadah je na desetine, a v literaturi ni omenjena menda nobena.

Pirjevec je pogumnejši, kot bi sam pričakoval, v citiranju nekatarih dogajanj ali dokumentov, ki komuniste postavljajo v slabo luč, po drugi strani pa jasno pove, da je o vseh vosovskih likvidacijah odločalo samo najožje vodstvo KP, ali da je v partizanskih brigadah večkrat bolj odločal politični komisar kot sam komandant.

Knjiga razumljivo veliko oziroma največ govori o Titu, veliko tudi o Milovanu Đilasu, pa Koći Popoviću, Aleksandru Rankoviću, Arsi Jovanoviću, Vladimirju Velebitu, Sretenu Žujoviću, Svetozarju Vukmanoviću – Tempu, Draži Mohajloviću, Anteju Paveliću, Ivanu Šubašiću, Peku Dapčeviću, kralju Petru II. (Karađorđeviću), pa tudi kralju Aleksandru, rad citira Louisa Adamiča, Vladimirja Dedijerja, Gojka Nikoliša, Vladimirja Velebita in Rodoljuba Čolakovića… Seveda ima v partizanskem kontekstu “na tapeti” vse tedanje vodilne politike, tako da bi lahko naštel kakih trideset in še več imen.

Poleg seveda Hitlerja, Himmlerja, Goebbelsa, Mussolinija, Stalina, Churchilla, Georgija Mihajlova Dimitrova… Pirjevec širi mednarodni diapazon mednarodnega dogajanja in omenja osebe, na katere morda ne bi pomislil, kot so Emanuel Glaise von Horstenau, Robert Anthony Eden, Joseph William Donovan, Harold Alexander, William Deakin, David Dwight Eisenhower, da ne omenjam vojaških ali političnih voditeljev, diplomatov in še drugih javnih profilov, kot so bili danes malo znani Franz Böhme, Alessandro Pirzio Biroli, Paul Bader, Helmuth Förster, Francis Davidson, Hugh Dalton, Ivan M. Majskij, Walter Kuntze, Vladimir Laxa…

Poseben problem so pobegli slovenski politiki, ki so si ves čas domišljali, da vodijo politiko doma, v resnici so povzročali samo zmedo. In se na koncu domov niso nikoli več vrnili (Alojzij Kuhar, Miha Krek…).

Pirjevec se zelo boji tako medvojnega slovenskega tiska na strani konservativnih meščanskih in antipartizanskih sil, kot povojnega objavljanja in komentiranja stanja v Sloveniji in Jugoslaviji, še posebej tiska v Argentini, ZDA, Kanadi in po Evropi. Zanimivo pa je, da to ne zanima tudi večine drugih slovenskih zgodovinarjev. Mnogi politiki, na primer iz vrst SLS, ki so bili tedaj ali so se imeli tedaj in še kasneje za zelo pomembne, so v očeh dr. Jožeta Pirjevca povsem nepomembne figure in jih niti ne našteje. Podobno komajda zazna kakega Ernesta Tomca in Franca (Fanuša) Emmerja, nekaj več spregovori le o Lambertu Ehrlichu, a zamolči, da bi bil moral ob njem tedaj biti Ciril Žebot, ko je bil izveden znameniti vosovski atentat na Streliški. Žebota Pirjevec nima niti v literaturi. Kaj šele Mirka Javornika, kot glavnega pisca Črnih bukev in glavnega urednika Slovenskega doma, če še dodam.

Knjiga Partizani ima z vsemi opombami in kazali 864 strani, a bi se jo dalo vsebinsko še bolj izpiliti, skratka nadaljevati z raziskovanjem, še posebej, če se bodo odprli nekateri novi arhivi, kot so se letos marca v Vatikanu glede papeža Pija XII., pa tudi drugod po svetu, vključno z Beogradom, še posebej zvezni arhiv Udbe. Pirjevec gotovo ni tako star, da ne bi mogel ustvarjati še nekaj let, še posebej, ker bi moral odgovoriti na nekatere druge knjige, ki želijo s poudarjeno “znanstvenostjo” njihovih recenzentov postaviti zgodovino precej, če ne celo povsem na glavo (in pri tem doživljajo aktualni idejno-politični razcvet).

Sam ne veramem, da je možno pisati zgodovinopisne ali zgodovinske knjige nevtralno, ker če si do nečesa nevtralen, se ti tako strahoten raziskovalni in ustvarjalni napor enostavno ne ljubi. In ne veš, kako se bo vse končalo. Za take knjige je treba študirati desetletja ali milijon ur.

Videl sem večji del zapuščine zgodovinarja dr. Toneta Ferenca v kleti Kazine; tematskih map z gradivom je za najmanj sto knjig, prav tako velika knjižnica zelo redkih, zlasti nemških knjig, ki jih nima nihče drug. Iz doma jih je izločil njegov sin dr. Mitja Ferenc, sloviti kitarist, prifarni muzikant, ki se v glavnem ukvarja z evidentiranjem prikritih grobišč in določanjem znanstvenega karakterja določenih knjig.

Pirjevec ne omenja še nekaterih v zadnjih letih zelo odmevnih knjig, kot je Razdvojeni narod dr. Tamare Griesser – Pečar, ljubši mu je vsekakor Zdenko Roter s svojo trilogijo. Seveda ni ne Aleša Beblerja (sicer v opombah) ne Toneta Fajfarja, ne spisov Borisa Kidriča, ne Mihe Marinka, ne Staneta Semiča Dakija, ki v svoji trologiji Najboljši so padli odkrito pripoveduje, kako je streljal belčke…

Precej naivno je mnenje ali celo trditev, kako so partizani pustili italijanske vojake mirno domov in jim celo pomagali, medtem ko pozabi povedati, kako pa so zatem z njimi ravnali nemški vojaki, da so končali zminirani v Rupnikovih rovih na nekdanji meji.

Največja cvetka v knjigi se mi zdi ona, ko pripoveduje, kako so se domačinke znesle nad duhovnikom, ki je izdajal partizane Italijanom, ti pa so jih zatem ustrelili. Ženske so duhovnika hotele linčati, a so ga osvobodili sami partizani – tako, da so ga ustrelili.

Pirjevec ima včasih tudi bolj “romaneskne” popadke, na primer ko govori o Hitlerjevih poizvedbah pri vedeževalcih in njihovih nasvetih, kdaj ali katerega meseca je najboljši vojaški napad na Sovjetsko zvezo, pa tega führer ni mogel “upoštevati”, ker je bil že angažiran drugje in je najugodnejši čas že zamudil.

Letos je, več kot 60 let po smrti papeža Pija XII., Vatikan odprl njegove arhive. Mnogi so prepričani, da je italijanski papež za časa svojega pontifikata na vsaj eno oko zamižal pred zločini fašistov in nacistov ter molčal o holokavstu, ko bi moral glasno obsoditi genocid nad Judi in seveda številne druge zločine. Zgodovinarji in znanstveniki – za dostop do dokumentov jih je zaprosilo že več sto – pričakujejo, da bodo v dokumentaciji našli še kaj, česar še niso vedeli, ali pa so vedeli, a niso doslej našli. V dvorani za pregled dokumentov je na voljo 60 mest, vsa so že rezervirana do konca leta.

Dr. Pirjevec bi v Vatikanu imel kaj iskati, tako o odnosih med fašizmom in Cerkvijo na Slovenskem, o dejanskem obveščanju papeža, kaj se je z verniki pod okupacijo dogajalo, o zločinih nemških, avstrijskih, italijanskih in madžarskih okupatorjev, še pred razvojem vsakršnega odporniškega gibanja, kasneje zločinih partizanov, pa tudi belogardistov ter domobrancev.

Našel bi tudi dokumente o delovanju Jugoslovanske škofovske konference, vpletanju poglavnika Anteja Pavelića v hrvaško Cerkev, pa povezavo med Slovenijo in Hrvaško, ki je sprejela izgnane duhovnike iz Štajerske, poiskal bi poslanice papežu, ki so prihajale ali so jih osebno prinašali v Rim Slovenci, seveda takšni ali drugačni predstavniki Cerkve ali vsaj tedanje oblasti. Našel bi tudi dokumente o obnašanju italijanske in avstrijske Cerkve na ozemljih (pokrajinah) v Italiji in Avstriji, kjer so živeli in še živijo Slovenci. Ko Pirjevec piše o tem, da je Ante Pavelić poslal svojega morilca kralja Aleksandra v Marseilles, kjer je napravil atentat nanj 9. oktobra 1934, v nadaljevanju ne omenja garancije ljubljanskega škofa dr. Rožmana za Pavelića pri samem papežu Piju XII., češ da je naš in zaupanja vreden človek, a ta ljubljanska “garancija” papeža ni prepričala in Anteja Pavelića uradno ni želel sprejeti, ampak zgolj zasebno. Škof Rožman se je tu totalno osmešil in dokazal, da nima pojma o tem, kaj se na Balkanu v resnici dogaja, kdo so akterji in predvsem, kakšni so in kateri so njihovi cilji.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec


En odgovor na “Partizani dr. Jožeta Pirjevca niso odgovor na nobeno knjigo, ampak le na zgodovino”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: